Gobe, kostanj in zgodba

Prosti čas | nov. '17

»Kako pišeš te svoje zgodbe? Kje dobiš tematiko?« so me vprašale sošolke, ko se nam je prvič jeseni uspelo dobiti na kavi, za katero smo dogovorjene. Enkrat na mesec, to pa res ni preveč, uro in pol, morda dve, da se vidimo, se zagledamo druga drugi v oči (in v gube!) in si rečemo, da smo dobro in nam gre. Ne, ne damo se kar tako, leta tečejo, vendar me tečemo pred njimi, da nas občutek staranja ne bi ujel.

Zadnjič se mi je zgodila smešna reč.

Sosedi sem rekla: »Pomagala mi je doktorica ta in ta.«

Soseda: »O, to je pa sošolka naše Andreje!«

Jaz: »Seveda ne, ta je že starejša!« (Andreja je vendar sošolka mojega sina!) »Ta ima gotovo petdeset let!«

Soseda: »Ja, saj. Tudi najina otroka sta blizu tam, pri petdesetih!«

Malo sem osuplo pomolčala, potem pa izdavila: »Čakaj, najina otroka sta stara toliko, kolikor se jaz počutim!«

Soseda me je lepo (prizanesljivo in ljubeče) pogledala in rekla: »Ampak ne vedno, a ne?«

Joj, to je to! Otroci rastejo, vnuki že delajo šoferske izpite, jaz pa se počutim petdeset! In soseda ima prav: res ne vedno! Kakšno jutro, ko se zbudim polomljena, si rečem: »No, ja, če se po štiridesetem zjutraj zbudiš in te nič ne boli, potem nisi živ, ampak mrtev ...« Torej mirno sprejmem jutranjo polomljenost in naredim nekaj simboličnih vaj pred posteljo. V ogledalo se ne gledam – nikoli se nisem, in to je zdaj res dobro zame – hudo mora biti, če poznaš svojo kožo do zadnje sence in pretresen opažaš na njej starostne pege, gube, dehidracijo, povešenost.

Aja, od kod zgodbe? Ja, vse je zgodba, vsak dan bi bil lahko roman – kriminalka, humoreska, tragedija, drama – odvisno, s katerega konca gledaš in kar opaziš. Če gledaš recimo novice po televiziji ali bereš dnevne časopise, lahko kar obupaš nad svetom in človekom: tak napredek znanosti, tehnike, pridelave in proizvodnje, toliko znanja, energije, plodov zemlje in proizvodov tovarn, tako polne trgovine – pa toliko pomanjkanja ne samo v daljnih tujih krajih med tujimi ljudmi, ampak kar tu v mojem mestu, za ovinkom, skrito in sramežljivo po kleteh in bednih stanovanjih gospodarita revščina in lakota. Skrito! Med nami, privilegiranci, ki nikoli ne ležemo spat lačni in imamo polne omare plaščev in čevljev! Koliko zgodb bi bilo tu treba napisati – pa bi jim verjeli? In bi potem vedeli, da je treba družbo spremeniti, ne pa začeti zbirati zamaškov za enega samega.

Kaj vse se dogaja skrito za stenami domov – koliko lepega, pa tudi koliko hudega! Recimo človeka začne boleti glava, zelo boleti glava, neznosno boleti glava – in že mu povedo: še tri mesece, morda malo manj! Ali pa mamo majhnih otrok povabijo na redni pregled, deset minut ji bo vzelo – pa ji vzame vso prihodnost in otrokom tudi ... In nesreče na cesti in nesrečneži, ki v bogati gobarski sezoni kuhajo strup z jajci in ga postrežejo tudi dveletnemu otroku, ali pa tisti nesrečnež, ki si je šel kupit vrv in zdaj na skrivaj zbira pogum, da nas bo nekega jutra neljubo presenetil, potem bomo pa že videli.

»Ne piši žalostnih in groznih zgodb, kdo bo to bral!« bi kriknile sošolke. Saj, seveda ne!

Zadnje čase se veliko ukvarjam s preprosto, a čudovito mislijo, da je v glavi prostor samo za eno misel. In v srcu samo za eno čustvo. Izberi torej dobro misel in radost, razumevanje do vseh in ljubezen pa hvaležnost, za katero ne vem, ali je misel ali je čustvo, in naj se zato sprehaja iz glave v srce in nazaj! Izberi vesele zgodbe in veselje – in za žalost in temne misli ne bo prostora. Če pa imaš prazno glavo in prazno srce, to praznino prav hitro poselijo slabe in hude in uničujoče misli in čustva – pred vrati čakajo, da vstopijo in se udomačijo in zaredijo in razmnožijo in težko se jih boš znebil!

Včeraj me je klicala snaha: »Greš z mano po ruj? Saj potrebujeva samo nekaj ur!« Mlada ženska, res polno zaposlena, mi bo podarila svoj dragoceni čas ...«

Spomnim se najinih pobegov – teh nekaj ur, ko sva zbežali iz meglenega mesta proti morju iskat sonce – in ga tudi našli in ga v očeh in srcih nesli nazaj v meglo.

Na samotni jasi se sklanjava nad rmanom – ni ruja, tu tudi ni gob in kostanja, kar je te dni cilj vseh ljudi – samo rman in cvetovi osata se peljejo z nama nazaj v mesto ... in spomin na par ujed, ki sta plesali nad nama svoj svobodni ples v soncu.

Zvečer bom zaprla oči in videla samo lepoto in slišala tišino in čutila prijateljstvo ... Kot vedno pravim, vse dragocene stvari so zastonj in neprecenljive.

Moja današnja zgodba tako zelo polni moje srce, da je oblekla besede in prihaja k vam – podarjam vam jo in uresničite jo tudi vi! Samo nekaj ur potrebujete, da nekomu polepšate dan in mu podarite spomin, ki bo grel daleč tja v mrzlo zimo. In še mnogo dlje ...

Mira Dobravec


Vaši komentarji


© 2023 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media