Kako je nastalo mesto, ki »sije preko meje«

Zaradi posebnih razmer je dostop do članka odprt za vse obiskovalce strani.

Zgodbe | nov. '17

ODSTRTE PODOBE – NOVA GORICA

Dr. Branko Marušič

»Začetki Nove Gorice segajo v čas med letoma 1946 in 1947, ko se je na slovenski strani pojavila negotovost, ali se bo nova državna meja med Italijo in Jugoslavijo z meddržavno pogodbo udejanjila tako, da bo Gorico prisodila Italiji in da bo s Slovenci naseljeno zaledje v Jugoslaviji oziroma Sloveniji ostalo brez svojega središča. Slutnjo je potrdila mirovna pogodba 21 držav z Italijo, ki je bila podpisana 10. februarja 1947 v Parizu. Tako so se že pred 15. septembrom istega leta, pred datumom uveljavitve pariške mirovne pogodbe, širile v javnosti zamisli in bile sprejete nekatere odločitve o gradnji novega središča, zgrajenega v neposredni bližini Gorice. Po delno sprejetih urbanističnih načrtih in prvih terenskih pripravljalnih delih so se v začetku decembra 1947 na redko naseljeni ravnini med Solkanom, Kromberkom, Kostanjevico in takrat že nekdanjimi severnimi predeli občine Gorice z delovanjem mladinskih delovnih brigad začele nizke gradnje prihodnjega mesta,« je začetek nastajanja Nove Gorice opisal dr. Branko Marušič, 79-letni upokojeni znanstveni svetnik in ugledni slovenski zgodovinar.

Čeprav je pobuda za novo mesto nastajala nekako spontano, sta odločitev za njegovo gradnjo morala potrditi državni in politični organ. A že pred tem (10. maja 1947) je Slovenski poročevalec povzel Tanjugovo vest, da bodo v neposredni bližini starega mesta Gorica zgradili novo Gorico. Zato je bil pri okrajnem izvršilnem ljudskem odboru goriškega okraja ustanovljen poseben delovni odbor z nalogo, da pripravi regulacijski osnutek za novo Gorico. Vodstvo goriškega okraja je namreč presodilo, da je slovenska vlada svoje delo za gradnjo novega mesta upočasnila. »Tanjugova vest, ki jo je njegov dopisnik Just Perat dobil od članice okrajnega komiteja Marinke Ribičič, je pravzaprav prekinila molk, ki je o gradnji novega mesta vladal v javnosti. Oblast je bila v zadregi, kako ljudem predstaviti neuspeh prizadevanj za pridobitev Gorice, kako pojasniti odpoved temu mestu in kot tolažbo gradnjo nadomestila zanj,« pravi urednik zbornika Narodu Gorico novo bomo dali v dar, ki je izšel ob letošnji 70. obletnici Nove Gorice.

Lokacijo za novo mesto določil minister Maček

Najprej so bili zgrajeni ruski bloki

Kot je kasneje povedal Ivan Maček - Matija, je sklep o zgraditvi Nove Gorice sprejel politbiro jugoslovanske komunistične partije na sestanku v Beogradu, ki mu je prisostvoval tudi predsednik slovenske vlade Miha Marinko. Ta je vest o tej odločitvi po vrnitvi v Ljubljano posredoval slovenskemu vodstvu in za izvedbo sklepa zadolžil ministra za gradnje Ivana Mačka - Matijo.

Prej omenjeni delovni odbor pa se je, kot navaja naš sogovornik, najprej znašel pred dilemo, ali naj bo ožja lokacija novega mesta na solkanskem območju ali na polju ob Šempetru pri Gorici in Vrtojbi. Ker se članom odbora ni uspelo zediniti, so sklenili, da bodo do končne izbire prišli na podlagi ankete in z obiskom lokacij, nato bodo pretehtali argumente, ki bi bili za eno od predlaganih lokacij ali proti njej. A nesoglasje med člani odbora je ostalo. Rešil ga je minister Ivan Maček - Matija, ki si je s številno ekipo sodelavcev ogledal lokaciji, ju obhodil in spoznal, da bodo naredili najmanj škode, če začnejo novo mesto graditi na solkanskem polju. Na tem območju so bile goriška severna železniška postaja in nekaj hiš za železničarje, opekarna (frnaža), cesta do nekdanjega pokopališča, na mokrotnih travnikih ob potoku Koren pa nekaj kmetij.

Nekdanja goriška severna železniška postaja, zgrajena leta 1906, je najstarejša javna zgradba v Novi Gorici.

Minister Maček je izdelavo urbanističnih načrtov za novo mesto na izbrani lokaciji naročil arhitektom Marku Župančiču, Božidarju Gvardjančiču in Edvardu Ravnikarju. Sprejeta je bila zasnova, ki jo je v duhu modernega urbanizma pripravil Edvard Ravnikar, ki se je tistih časov spominjal takole: »Zgradili naj bi nekaj velikega, lepega in ponosnega, nekaj, kar bi sijalo preko meje, je bilo rečeno. Vsi, od kmeta do najvišjih političnih mest, smo se te misli navdušeno oprijeli. Moderni urbanizem je tako za nas postal tudi orožje v nacionalnem in političnem boju.« Nova Gorica naj bi nastala kot vrtno mesto, ki naj bi se razvila ob magistrali z najpomembnejšimi mestnimi zgradbami, stanovanjskimi bloki in javnim programom v pritličju ter zelenimi površinami in parki v okolici.

Najprej prišle mladinske delovne brigade

»Začetek gradnje Nove Gorice je temeljil najprej na prostovoljnem delu mladinskih delovnih brigad. Te so bile nekakšen mirnodobski in poosvoboditveni odmev na partizanski čas. Na Primorskem se je mladinsko množično prostovoljno delo izkazalo prvič pri regulaciji hudournika Lijak. Potekalo je od junija do decembra 1947. Končalo se je takrat, ko so že bila v teku začetna dela na gradbišču Nove Gorice, kamor so prihajali na delo tudi brigadirji, ki so pred tem sodelovali pri urejanju Lijaka, udarniškega dela pa so se udeleževali tudi dijaki,« se spominja lastne izkušnje dr. Branko Marušič, katerega družina se je med drugo svetovno vojno preselila iz Gorice v Solkan, kjer je obiskoval osnovno šolo in nato gimnazijo v Šempetru pri Gorici in Novi Gorici. Po končanem študiju je bil najprej asistent na Inštitutu za narodnostna vprašanja v Ljubljani, leta 1965 se je zaposlil v Goriškem muzeju in kmalu postal njegov ravnatelj, od leta 1987 do upokojitve leta 2004 pa je delal v Raziskovalni enoti, zdaj Raziskovalni postaji ZRC SAZU v Novi Gorici; tu je še vedno dejaven.

Po sklepu Ljudske mladine Jugoslavije so prve mladinske delovne brigade prišle v Novo Gorico 3. decembra 1947 in skupaj z gradbinci začele graditi novo obvozno cesto med Šempetrom pri Gorici in Solkanom, saj je stara cesta ostala na drugi strani meje. Nato so brigadirji iz Slovenije in drugih republik, ki se jih je do septembra 1948 zvrstilo več kot pet tisoč, sodelovali pri regulaciji potoka Koren, pripravi terena za glavno mestno magistralo ter gradbišč za prve stanovanjske bloke, upravno poslopje (današnjo mestno hišo) in lesni kombinat (kasnejši Meblo), kopali jarke za kanalizacijo, gradili delavsko naselje, urejali mestni park, športno igrišče idr. Krajevno ime Nova Gorica se je prvič pojavilo leta 1949, ko je naselje Nova Gorica postalo del okraja Solkan, kot mesto in sedež občine pa 18. aprila 1952.  

»Temeljni kamen za gradnjo prvih blokov v novem upravnem središču so položili 13. junija 1948,« nadaljuje dr. Branko Marušič in nam na razglednici iz leta 1953 in skozi okno sprejemnice Raziskovalne postaje ZRC SAZU pokaže ruske bloke. Ruske? »Tako so jih poimenovali domačini, ker so bili podobni dolgočasnim škatlastim stanovanjskim objektom s slik iz tedanje Sovjetske zveze. Nekateri so jim sicer očitali, da so bili slabo zgrajeni, vendar še vedno stojijo in stanovanja v njih so danes cenjena.«

Druga razglednica prikazuje najstarejšo javno zgradbo v Novi Gorici, nekdanjo goriško severno železniško postajo, ki je po pariški mirovni pogodbi pripadla Jugoslaviji oziroma Sloveniji. Kot del bohinjske železnice (Transalpine) je bila zgrajena leta 1906 in je predstavljala še drugo povezavo notranjosti avstro-ogrske monarhije s tržaškim pristaniščem. Velik trg na njeni sprednji strani je leta 1947 presekala državna meja, označena z bodečo žico, ki so jo leta 1954 zamenjali s polmetrskim zidom in betonskimi stebrički, med katerimi je bila napeta žičnata mreža. Z vstopom Slovenije v Evropsko unijo 1. maja 2004 so mejno ograjo odstranili in pred novogoriško železniško postajo je nastal spet enoten trg – Trg Evrope. Njen prometni pomen je ob gradnji Nove Gorice še prišel do izraza, saj so po tej progi pripeljali veliko gradbenega materiala, danes pa se tu odvija le še skromen potniški promet.

»V razponu prvih sedemdesetih let najmlajšega slovenskega mesta, ki se začenjajo v času, ko si je Evropa postopoma že opomogla od dejanj in posledic druge svetovne vojne, je sledil čas, zaznamovan z uspehi in neuspehi, skromnostjo in pomanjkanjem. A Nova Gorica je do danes ohranila vse prvine in naloge, ki so bile botre ob njenem nastajanju,« poudarja Solkanec, ki je prav letos postal častni občan Mestne občine Nova Gorica.

Boris Dolničar  


Vaši komentarji


© 2020 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media