Sprenevedanje
Prizadevanje Kataloncev, da bi po demokratični poti uveljavili svojo neodvisnost, je v Madridu naletelo na nasprotovanje, ki ga utemeljujejo z ustavnimi določili. Pravzaprav gre za ostaline Frankove diktature, ki je postavila državne strukture, kakršne so običajne v najbolj avtoritarnih državah. Tudi vodstvo Evropske unije nasprotuje osamosvojitvi Katalonije, ker naj bi to spodbudilo podobne težnje še v drugih državah. Evropske komisije tudi ni zmotilo grobo policijsko nasilje, s katerim je španska vlada skušala preprečiti referendum o katalonski samostojnosti. Poleg strogo legalističnih utemeljitev je v ozadju še dejstvo, da je Katalonija najrazvitejši del Španije, ki ustvari približno petino španskega družbenega proizvoda. To dejstvo spominja na razmere v nekdanji SFRJ, kjer je imela podoben položaj Slovenija. In kako to, da je Sloveniji nazadnje le uspelo uveljaviti svojo samostojnost in doseči mednarodno priznanje, Kataloncem pa to ne uspeva? Eden izmed mogočih odgovorov je v razlikah v državnem ustroju. Nekdanja Jugoslavija je bila federacija, Španija pa je unitarna država.
Velja se ozreti v zgodovino in pogledati, kako je sploh nastala jugoslovanska federacija. To se je zgodilo na 2. zasedanju Avnoja v Jajcu leta 1943, ko so se dogovorili ustanoviti federalno skupnost enakopravnih članic. Ta temelj so ponovno zapisali v ustavo leta 1974. Seveda vsi se s tem niso strinjali, še posebej se je razprava o enakopravnosti vseh federalnih enot razvnela ob vzponu nacionalističnih teženj v Srbiji. Takrat so med drugim predlagali uveljavitev načela »en človek – en glas«. Če bi se to načelo uveljavilo, bi se odrekli avnojskim temeljem in država bi postopoma postala unitarna. Toda ta poskus se je izjalovil, med drugim tudi zato, ker ni imel podpore na zveznem ustavnem sodišču. Za spremembo ustave je bilo namreč potrebno soglasje vseh ustavnih sodnikov, tega pa nikakor ni bilo mogoče doseči. Pri tem je še posebej odločno vztrajal ustavni sodnik iz Slovenije prof. Ivan Kristan. Z drugimi besedami, položaj Slovenije v nekdanji skupni državi se je bistveno razlikoval od današnjega položaja Katalonije v Španiji. Kljub temu pa naše slovo iz federacije nikakor ni bilo brez zapletov, še posebej, ker so si v Washingtonu zelo prizadevali ohraniti Jugoslavijo »v enem kosu«. Stališče evropskih držav je bilo drugačno, med drugim tudi zato, ker so razmere bolje poznali.
Za uspešnost slovenske poti k samostojnosti je bilo ključnega pomena, da smo bili v teh prizadevanjih enotni. Tega je v Kataloniji premalo in prav na to se sklicujejo v Madridu, ko trdijo, da referendumski izid ne kaže dejanskega razpoloženja prebivalcev te pokrajine. No, enotnost zdaj pogrešamo tudi pri nas, ko se kot država spoprijemamo z novimi izzivi. Ne gre le za gospodarsko rast in zaposlenost, ohraniti je treba tudi socialno povezanost družbe in odpraviti revščino. To so dosegljivi cilji, če bo politika spoznala, kaj so dejanske potrebe državljanov, in se ne ozirala na ozke strankarske interese. Drži, ni vse zavoženo, na mnogih področjih je Slovenija uspešna država. Kljub temu pa je zaupanje državljanov ustanovam, ki naj vodijo državo, skrb vzbujajoče nizko. Ljudje pač uspešnost države presojamo po osebnih izkušnjah in prepogosto je naše »srečanje z državo« neprijetno. Kaj si na primer državljani mislijo o enakosti pred zakonom, če se »velike ribe«, zahvaljujoč pravnim akrobacijam, izmikajo zasluženi kazni, navadnim državljanom pa se davkarija zaradi majhnih prekrškov brez pomislekov »usede« na bančni račun. Na drugi strani pa milijonski zneski »izpuhtijo« neznano kam.
