Športno srce in renesančni duh

Zaradi posebnih razmer je dostop do članka odprt za vse obiskovalce strani.

Zgodbe | nov. '17

Igor Penko

Letos spomladi je v poštni nabiralnik Atletskega kluba Krka Novo mesto prispela razglednica z naslednjo vsebino. »Mineva 40 let, odkar sem v letih 1959-1977 kot profesor telovadbe na gimnaziji metal kroglo za AK Novo mesto, v letih 1959-61 sem bil tudi še prvak Slovenije. Igral sem še šah, odbojko in v godbi. Vsem starejšim atletom, ki se me še spomnijo, pošiljam lep pomladni pozdrav!« Pripis: »Vozim se z električnim invalidskim vozičkom, upokojenec Igor Penko, Žalec.«

Ko sem z očmi božal vzorno napisane, skoraj tiskane črke na razglednici, me je obšlo veselje, pravzaprav kar navdušenje. V nedavnem obsežnem almanahu AK Krka zgodbe o Igorju Penku ni bilo samo zato, ker se je pred desetletji – morda zaradi svojega nemirnega raziskovalnega duha – izgubil z našega atletskega obzorja. Ko smo zbirali podatke o starejšem rodu, nam ni prišlo na misel, da bi ga lahko našli na šahovskem – to nam je na obisku v Žalcu povedal sam, namreč, »če bi po meni povprašali šahiste, bi me našli«.

Maribor 1978, Zvezni turner mojstrskih kandidatov

Ko smo ga te dni poslušali pripovedovati svojo življenjsko zgodbo, sem samo strmel. Kako je mogoče v enem življenju zgostiti toliko dejavnosti, telesnih in duhovnih, pa tudi toliko bolečine in življenjske radosti?

Brigadir, profesor, športnik

Igor Penko se je rodil leta 1935 v Mariboru. Mati je bila učiteljica, oče pa je bil zaposlen pri železnici. Zaradi narave njegovega poklica se je družina veliko selila po Sloveniji, tako je štiriletno osnovno šolo končal na Mirni na Dolenjskem, nižjo in višjo gimnazijo pa v Ljubljani. Bil je v prvem rodu Višje šole za telesno kulturo v Ljubljani, ki so jo ustanovili decembra 1953 in je pozneje postala visoka šola ter končno Fakulteta za šport. Spadal je med športnike, ki so bili s svojimi dosežki šoli v ponos in hkrati propaganda za študij športa na ljubljanski univerzi – sicer je bilo treba na študij v Zagreb ali Beograd! V dijaških in študentskih letih je bil vsestranski športnik. Največ uspehov je dosegel v atletiki, uspešen pa je bil tudi v odbojki, rokometu, smučanju.

Leta 1947 se je kot komaj 12-letni deček pridružil obnovi domovine in kar šest let zapored je med šolskimi počitnicami mesec ali dva preživel v mladinskih delovnih brigadah. Sodeloval je pri gradnji avtoceste Zagreb–Beograd, železniške proge Banjaluka–Doboj, gozdnih cest v Kočevskem rogu in drugje. Kasneje je kar 18 let služboval v Novem mestu kot profesor telesne vzgoje (največ na gimnaziji) in potem v Domžalah (največ na kovinarski in srednji šoli). Novomeščani se ga spomnimo s skakalnice pri Sv. Roku, ki jo je gradil še z drugimi skakalnimi navdušenci, kot dvigalca uteži, šahista ter glasbenika.

Vse od upokojitve leta 1999 živi v Žalcu, kjer smo ga septembra obiskali Mario Mohorović, predsednik AK Krka, in Primož Jazbec ter Janez Penca, njegova nekdanja dijaka. Igor Penko je pri 82 letih najstarejši vrhunski atlet AK KRKA. Kot nam je sporočil že na razglednici, se premika s pomočjo električnega invalidskega vozička, ker ima težave s hrbtenico, ki si jih je nakopal z dviganjem težkih bremen, ko je gradil svoj nekdanji dom pod Trojanami. Toda njegov duh plava daleč nad invalidskim vozičkom. Iz moža, ki smo ga dijaki poznali kot človeka železne discipline in reda, kipita življenjska radost in modrost. Morda zato, ker je preživel tudi trenutke, ki lomijo srce: njegov sin je kot mladenič naredil samomor, pozneje pa mu je umrl še drugi otrok, eno leto stara deklica, ki je imela hudo srčno napako. Kdor preživi tako trganje duše in ohrani ter okrog sebe deli življenjsko radost, si zasluži vse spoštovanje in ljubezen ljudi, ki ga poznajo in z njim tkejo odnose.

Igrišče namesto vrta

Profesor Penko nam je pripovedoval o svojih prvih delovnih korakih učitelja telesne vzgoje v Novem mestu. S hišnikom sta zelenjavni vrt nekdanje Osnovne šole Katja Rupena spremenila v športno igrišče – na veliko žalost nekaterih učiteljic, ki so tam imele gredice solate. Za šolsko igrišče se je z učenci vozil v Krmelj nalagat ugaske (leš) parnih lokomotiv. Posebej je poudaril, da je bila gradnja šolskega igrišča na prostem trdo fizično delo. Pozneje, ko se je z osnovne šole preselil na gimnazijo, je tudi tam na njegovo pobudo nastalo šolsko igrišče za košarko in odbojko. Ker je bil nekaj časa edini visokošolsko izobražen profesor telesne vzgoje, so ga vabile tako rekoč vse novomeške šole. V nekem obdobju je vse tedne učil dopoldne in popoldne, skupaj tudi po 50 ur na teden. A ne dolgo, kajti ob vsem tem je tudi treniral atletiko, odbojko in šah, že kot naš učitelj telovadbe pa se je vpisal v glasbeno šolo, kjer se je učil igrati na klarinet. Mnogi ne bomo nikoli pozabili vsakoletnega koncerta učencev glasbene šole, ko je voditeljica napovedala njegov nastop z besedami: Igor Penko, učenec 2. razreda klarineta. Najbrž je marsikdo pričakoval osnovnošolčka, a na oder je prišel naš mogočni profesor telovadbe, slovenski rekorder in jugoslovanski reprezentant v suvanju krogle.

Majhna razvada – za dušo

Žalec 2017, ob fontani piva

 Čeprav v tistem času še nihče ni govoril o osebni rasti, nam je Igor Penko dajal zgled, kako prav je, da telo in duh rasteta drug z drugim. Poleg športa in glasbe njegovo življenje izpolnjuje tudi šah. Bil je uspešen tekmovalec, mojstrski kandidat, in leto dni po upokojitvi, ko je bil star 64 let, je nastopil na turnirju, kjer je osvojil dovolj točk za naziv šahovski mojster. Podelili mu ga niso samo zato, ker se ni dovolj pogosto udeleževal turnirjev. Zaupal nam je tudi, da ga poraz, če ga je doživel po tekmečevi lepi kombinaciji, ni nikoli potrl. Razumel sem, da ga šah navdušuje z elegantno sintezo logike in estetike; v antični Grčiji je bil razum samoumevno tudi lep, in prišlo mi je na misel, da bi Igor Penko, atlet, glasbenik in šahist, enako lepo uspeval v antični Grčiji in renesančni Evropi, v dobah, ki sta si za ideal postavili človeka, harmonično ubranega z vesoljem.

Po obisku na njegovem domu v Žalcu nas je povabil k fontani piva, ki so jo odprli pred letom dni: on na invalidskem vozičku, mi pa okrog njega kot trije (stari) piščanci okrog koklje. Tista ura je bila posebej vesela, ne zaradi piva, v katero smo bolj pomakali jezike, kot ga pili, ampak zaradi našega razigranega gostitelja, ki so mu žarela lica, ko nam je bral svoje zabavne in tudi zabavljive pesmi – tako nam je odkril še eno rodovitno polje svojega ustvarjalnega življenja. In potem je sledil šok: naš nekdanji strogi, redoljubni in vedno pravični učitelj je malce pobrskal po svoji torbici in na dan je prišla – cigara! Pokazal nam je, da jih ima sicer narezane na polovičke, a tisti dan si je zaradi posebne priložnosti, kot je imenoval naš obisk, prižgal celo. Sončen jesenski dan je bil prelep, da bi ga trije tekaški nekadilci poskusili prekrščevati, pa tudi sam je povedal, da dima ne vdihuje, da polovičke prižiga le redko, ko se v spuščanju oblačkov dima v zrak prepusti sproščajočim mislim. Zamižal je z blaženim izrazom na obrazu in takega se bomo spominjali do naslednjega srečanja.

Janez Penca


Vaši komentarji


© 2020 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media