Ne čakajmo, da bo pomagal kdo drug
Tudi Špela Pretnar, nekdanja vrhunska alpska smučarka, se je učila osnov oživljanja.
Ob prometnih in drugih nesrečah ter nenadnih zdravstvenih zapletih je ključnega pomena hitro ukrepanje očividcev. Vsak izmed nas lahko reši življenje, zato bi morali že otroci poznati osnove oživljanja in vedeti, kje v bližini je avtomatski zunanji defibrilator (AED), je osnovno sporočilo ob evropskem dnevu oživljanja.
Slovenski reanimacijski svet, ki deluje v sklopu Slovenskega združenja za urgentno medicino, je v oktobru skupaj s partnerji pripravil številne dogodke za ozaveščanje o prvi pomoči. Opozorili so predvsem na to, kako pomembno je ukrepati čim prej, saj je najpomembnejših prvih pet minut po dogodku, ter dovolj dolgo, tudi 10 minut in celo več. Resda doživimo stres, ko vidimo nezavestnega človeka na tleh, še zlasti, če je naš bližnji, vendar ne smemo dopustiti, da nas to vrže iz tira. Vsekakor bodo posledice večje, če ne ukrepamo!
Blizu 1600 ljudi na leto (povprečno štirje na dan) v Sloveniji doživi nenaden srčni zastoj, ki je značilen zaplet ob srčno-žilnih boleznih. Več kot polovica se jih zgodi v domačem okolju. Takojšen začetek oživljanja s stiskanjem prsnega koša celo do štirikrat poveča število preživelih po srčnem zastoju, saj je v prvih minutah po srčnem zastoju pri odraslih v krvi in pljučih še vedno kisik. Vendar pa po podatkih iz leta 2015 oživlja le 30 odstotkov očividcev (laikov), kar nas uvršča v spodnjo tretjino evropskih držav. Če je očividcev več, je večja verjetnost, da čakajo, naj nekdo drug pomaga. Zato si pri Rdečem križu Slovenije prizadevajo, da bi v osnovno šolo vpeljali obvezno dveurno izobraževanje temeljnih postopkov oživljanja (predlog že nekaj časa »čaka« na odločitev zavoda za šolstvo) in da bi vozniki motornih vozil vsakih pet let osvežili znanje prve pomoči vsaj na kratkem tečaju.
Brez strahu pred posledicami
Marsikdo si ne upa pomagati človeku v stiski zaradi neznanja oziroma strahu, da ne bi pravilno oživljal ali pa da bi osebo fizično poškodoval, ta pa bi ga kasneje tožila. Po mnenju pravnikov je strah neutemeljen, 138. člen obligacijskega zakonika namreč pravi: »Če nekdo drugega poškoduje, pri tem ko ga poskuša rešiti, za škodo načeloma ne odgovarja.« Le v primeru skrajne malomarnosti (na primer neustrezno premikanje poškodovanca, ki ima očitno poškodovano hrbtenico) je mogoča odškodninska odgovornost, pa še tedaj bi sodišče upoštevalo, da je povzročitelj deloval v korist oškodovanca. Po drugi strani pa je zagrožena sankcija za opustitev reševanja, in sicer ne le odškodninska odgovornost, ampak tudi kazen zapora do enega leta.
Tudi nelagodje ob stiku s poškodovanim ni več razlog, da ne bi oživljali. Najnovejše strokovne smernice namreč določajo, da je oživljanje samo s stiski prsnega koša enako učinkovito kot tisto, ki vključuje umetno dihanje. Tako vpihi v usta niso več potrebni.
Postopek oživljanja
Znakov srčnega zastoja ni težko prepoznati: oseba, ki ji je zastalo srce, se zgrudi, je neodzivna, ne diha ali pa hlasta za zrakom in ima krče po telesu. Takoj ko to opazimo, pokličemo na telefonsko številko 112 oziroma prosimo nekoga, da to stori namesto nas, mi pa takoj začnemo stiskati prsni koš: prekrižani roki položimo na sredino prsnega koša in iztegnemo komolce. Prsni koš stiskamo 5 do 6 cm globoko (do 1/3 prsnega koša) s hitrostjo 100 do 120 na minuto. Vsekakor ne prehitro, saj srce nima časa, da bi se ponovno napolnilo s krvjo. Ob tem upoštevamo navodila zdravstvenega dispečerja (vklopimo zvočnik na telefonu) in vztrajamo pri stiskanju, dokler ne pridejo reševalci. Če je prisoten še kdo drug, ga prosimo, da nam prinese najbližji avtomatski zunanji defibrilator (AED), ki ga uporabimo po navodilih. To je prenosna elektronska naprava, ki s pomočjo električnega sunka ponovno požene srce in tako reši življenje. Je preprosta in varna za uporabo in z govornimi napotki usmerja reševalca, kaj mora storiti.
Pomembno je še, da ne oživljamo na postelji, kavču ali vzmetnici, pač pa na trdi podlagi (najbolje na tleh).
Anketa, ki so jo naredili oktobra med 600 ljudmi, je pokazala, da je velika večina pripravljena oživljati in tudi ve, kako mora ukrepati, pozna avtomatski zunanji defibrilator in ve, kje v njihovi bližini ga lahko najdejo. Skrb vzbujajoče pa je, da kar 60 odstotkov starejših od 55 let ne ve, kaj je AED.
