Z več spoštovanja do boljše družbe

nov. '17

Osrednja pozornost 17. festivala za tretje življenjsko obdobje, ki je potekal konec septembra, je bila namenjena krovnim strategijam, ki vključujejo izzive dolgožive družbe. Strnili smo nekatera razmišljanja iz strokovnega dela festivala.

Ena izmed aktualnih tem je bila vsekakor razprava o nujnosti sprejema zakona o dolgotrajni oskrbi, tako rekoč identična kot že na lanskem festivalu in še na marsikaterem prej. Ljudi, ki potrebujejo pomoč pri vsakdanjih opravkih, je vse več, njihovi oskrbovalci (najpogosteje svojci) pa so v hudih stiskah, saj ne zmorejo fizičnih naporov in finančnih bremen, ki jih dolgotrajna oskrba zahteva. 

Končno predlog zakona o dolgotrajni oskrbi

No, ampak zdaj se je le premaknilo, po več kot 12 letih obljub je 20. oktobra ministrica za zdravje predstavila predlog zakona o dolgotrajni oskrbi. Ta med drugim predvideva, da bo imel vsaj upravičenec pravico ali do denarnega prejemka ali osebnega pomočnika v najvišji kategoriji ali pa pravico do storitev formalne oskrbe na domu ali v domu za starejše občane; pravico do 100-odstotnega financiranja rehabilitacije za ohranjanje ali povečevanje samostojnosti, psihosocialne podpore in svetovanja, vključno s svetovanjem za prilagoditev bivalnega okolja, ter sofinanciranja mobilnih aplikacij, na primer za zagotavljanje varnosti na daljavo, v višini največ 120 evrov na leto. Formalno dolgotrajno oskrbo bodo izvajali javni zavodi, zasebni izvajalci s koncesijo in domače ter tuje pravne osebe in samostojni podjetniki, neformalno oskrbo pa osebni pomočniki, svojci ter organizirani prostovoljci. Upravičenec do dolgotrajne oskrbe hkrati ne bo smel prejemati dodatka za pomoč in postrežbo, že dve leti pred uveljavljanjem pravic pa bo moral biti vključen v zavarovanje za dolgotrajno oskrbo (zavarovanci naj bi dodatno prispevali za dolgotrajno oskrbo 0,48 odstotka, po preoblikovanju dosedanjih prispevkov naj bi z novo prispevno stopnjo za dolgotrajno oskrbo delojemalci plačevali 0,71 odstotka zavarovalne osnove, delodajalci pa 0,59 odstotka). Predlog zakona je v javni razpravi, januarja prihodnje leto pa naj bi stekli trije pilotni projekti, ki bodo preverili predlagane rešitve. Če sklepamo po prvih odzivih z ministrstev za finance in delo, pa predlog ni dorečen niti usklajen med resorji …

Zaposlovanje starejših delavcev je nujno

Skrb za najranljivejše člane družbe je eden izmed ciljev strategije dolgožive družbe, ki jo je vlada sprejela julija letos, dejavnosti za pripravo konkretnih ukrepov pa bo koordiniral in spremljal novoustanovljeni Svet Vlade RS za medgeneracijsko sodelovanje in dolgoživo družbo. Strategija temelji na novi zasnovi dejavnosti v vseh življenjskih obdobjih, ko se bodo izobraževanje, delo in življenje v upokojitvi prepletali med seboj. Ta bo seveda drugačen od sedanjega modela življenjskega cikla, ko se najprej izobražujemo, se zaposlimo in nato upokojimo – po možnosti ob prvi priložnosti, saj ima Slovenija med vsemi članicami EU najmanj delovno aktivnih v starostni skupini od 55 do 64 let. Najpomembneje pa je, so se strinjali razpravljavci na festivalu, da bodo čim prej (do konca letošnjega leta) sprejeti akcijski načrti z določenimi konkretnimi ukrepi, izvajalci in finančnimi načrti, da ne bo strategija dolgožive družbe le še en dokument več. 

Zaradi poznega vključevanja mladih na trg dela in zgodnjega upokojevanja delavcev je delovna populacija zelo obremenjena. V večini evropskih držav se že desetletja upokojujejo z več leti delovne dobe in pri višji starosti. V Sloveniji pa se spremembe na tem področju dogajajo zelo počasi. Še posebej pred zadnjo pokojninsko reformo, ki je stopila v veljavo leta 2013, se je upokojilo zelo veliko ljudi, tisti, ki še niso zadostili pogojem, pa so (tudi na željo delodajalcev) množično pristali na zavodu za zaposlovanje. Na pogovor o strategijah vključevanja in zaposlovanja starejših je ministrica za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti Anja Kopač Mrak povabila na pogovor nekdanje ministrice in ministre za delo. Udeležili so se ga Jožica Puhar (1990–1994), Vlado Dimovski (2000–2004), Janez Drobnič (2004–2006) in Ivan Svetlik (2008–2011), vendar je bil pogovor bolj družabnega kot vsebinskega značaja.

Jožica Puhar, prva ministrica za delo, meni, da sta nujni neprestano učenje in usposabljanje zaposlenih, zato je poudarila pomen različnih spodbud in olajšav pri zaposlovanju starejših. Vlado Dimovski je opozoril na moderni trg dela, kjer se povečujejo netipične oblike dela, zato bi moralo biti več povezovanja med različnimi sektorji oziroma ministrstvi. »Sodobna kariera traja celo življenje, ne samo kar počnemo v službi,« je dejal Janez Drobnič in se zavzel za čim prožnejše oblike zaposlovanja in upokojevanja, da bi bili lahko tudi starejši še naprej delovno aktivni. Ivan Svetlik pa je opozoril na absurdno prisilno upokojevanje v javni upravi in na predlog o študentskem statusu. Poudaril je krepitev znanja in spretnosti starejših, saj potreba po delavcih narašča, mlade generacije pa že zmanjkuje, in napovedal, da se nam zaradi tehnoloških sprememb (robotizacije) in zmanjšanja dela že v kratkem obeta nov izziv – krajši delovni čas.

Anja Kopač Mrak je povedala, da so prvič na voljo evropska sredstva, ki spodbujajo delodajalce, da zaposlujejo starejše delavce. Več volje za prilagajanje delovnih mest starejšim pa bodo morali pokazati tudi delodajalci, v to jih bo ob nadaljnji gospodarski rasti sililo tudi pomanjkanje delovne sile.

Čas in prostor za dobrodelnost

Vzajemnost, ki festival spremlja že od samega začetka, je letos pripravila dobrodelni dogodek. Poimenovali smo ga Potica Vzajemnosti za dober namen. Odgovorna urednica Jožica Dorniž, ki je letos spomladi zmagala na Festivalu velikonočne slovenske potice na Otočcu, je spekla štiri zmagovalne potice, ki smo jih razdelili med darovalce prostovoljnih prispevkov za Zdusov program Starejši za starejše. Program, v katerem prostovoljci pomagajo vrstnikom, poteka že 13 let v številnih upokojenskih društvih po vsej Sloveniji. Vanj je vključenih 3.500 prostovoljcev, pozornost širše javnosti pa je vzbudil šele pred kratkim, ko se je izvedelo, da je prejel nagrado Evropskega parlamenta državljan Evrope – za posebne dosežke za leto 2017.

Kot vsi prostovoljni programi je tudi ta finančno podhranjen, zato je vsaka pomoč dobrodošla. Pri Vzajemnosti smo na festivalu zbrali 435 evrov prostovoljnih prispevkov, vsoto pa smo še podvojili in Zdusu za program Starejši za starejše namenili 870 evrov.

Teptanje dostojanstva in pravic

Ena najpogostejših tem na festivalih je odnos družbe do starejših, ali če povemo drugače: družbena izključenost starejših. Kot je poudarila varuhinja človekovih pravic Vesna Nussdorfer na okrogli mizi, ki jo je pripravila Socialna zbornica Slovenije, bi se marsikaj spremenilo še z drugačnim, prijaznejšim, odnosom do starejših prebivalcev. Za vsakogar v družbi veljajo enake pravice, je poudarila, žal pa je eno največkrat kršenih načel dostojanstvo. Primanjkuje tudi spoštovanja, saj starejšega človeka v družbi kar naenkrat ne vidimo več kot posameznika, ki je nekaj prispeval k družbi. Postane le eden iz množice ljudi, ki prejema pokojnino. Tako kot otroci so tudi starejši ranljivejši. Zato se v uradu varuha veliko ukvarjajo z razreševanjem problematike nasilja nad starejšimi ter težav, ki jih prinaša demenca – v uradu je na primer prva demenci prijazna točka, kjer lahko bolniki in svojci dobijo koristne informacije in nasvete. Velik problem za starejše so seveda prenizke pokojnine, ki jim ne omogočajo kakovostne oskrbe, predolge čakalne dobe pri specialistih ter preveč birokratski postopki v centrih za socialno delo, kjer se zato nimajo časa ukvarjati z ljudmi. Po drugi strani pa tistim, ki so zdravi in pripravljeni delati, z zakonodajo omejujemo možnosti dodatnega zaslužka.

Stare civilizacije so imele ljudi s posebnimi potrebami – tudi starejše – za svete. Torej ljudi s posebnim poslanstvom, da srčijo oziroma žlahtnijo družbeno srenjo, je povedal pater Karel Gržan. Opozoril je, da kultura, ki se ima za visoko moralno in etično, nima pravice odrivati modrosti starejših na stranski tir. Večinoma govorimo le o pomoči starejšim, namesto da razmišljamo o tem, kako starejše čim dejavnejše vključiti v družbeno dogajanje, je še poudaril.

Slovenija potrebuje novo kulturo starosti in staranja, v kateri ne bo prostora za staromrzništvo, je poudaril Milan Pavliha, član Socialne zbornice Slovenije, ki s tem izrazom označuje podcenjevanje starih ljudi zaradi njihove starosti in s tem povezane predsodke.

A kot je omenil Brane But iz Socialne zbornice Slovenije, se morajo starejši v večji meri angažirati v družbi in pokazati pripravljenost vlagati svoje izkušnje za skupne cilje. Prevzeti morajo svoj del odgovornosti za aktivno starost in se še pred upokojitvijo odločiti, kaj bodo počeli.

Milan Pavliha: Za novo kulturo starosti in staranja

Milan Pavliha, profesor pedagogike, je vsestransko aktiven državljan: med drugim je že dvanajst let član programskega sveta Festivala za tretje življenjsko obdobje, dejaven član Socialne zbornice Slovenije, aktiven ljubiteljski glasbenik – klarinetist, zavzet planinec ter kolesar in še marsikaj.

»Starejši smo še polni energije, zmožnosti in življenjskih izkušenj. Naše moči in sposobnosti se morajo smiselno iztekati v zavzeto prizadevanje za ohranjanje svoje telesne, duševne in delovne svežine ter v koristno delo za druge, za družbeno skupnost ter za medčloveško povezanost,« je le eno izmed njegovih razmišljanj v knjigi o tem, kako priti do vedrejše podobe starosti. Poleg te je do zdaj napisal in v samozaložbi izdal tudi knjigi Z glasbo večno mlad in Spomini moje mladosti.

Izrazito ne mara besed »star« in »upokojenec«, saj sta po njegovem neustrezni in neprimerni, ker pomenita izključevanje. Zato veliko pozornosti v knjigi nameni podiranju predsodkov in stereotipov o staranju in starosti, pri katerih gre za neupravičeno pripisovanje nekaterih lastnosti vsem posameznikom v skupini. Številni imajo namreč po upokojitvi nove cilje in izzive dovolj zahtevne tudi v tretjem življenjskem obdobju, da se trudijo in razvijajo naprej, da so srečni, odločni, zahtevni in ambiciozni. Spodbuja tudi k dejavni starosti, ki je potrebna tako posamezniku kot vsej družbi, k čemur spada tudi sodelovanje pri družbenem odločanju. Po njegovem pa skrb za vzdrževanje lastnega telesa ali ukvarjanje z boleznimi še ni dejavna starost.

Človekove življenjske izkušnje so njegovo največje in najbolj osebno bogastvo in malokaj toliko pripomore, da starejši doživlja svoje življenje kot vredno, je to, da drugi – zlasti mlajši od njega – njegove življenjske izkušnje jemljejo resno, zapiše avtor in predstavi nekatere posameznike, ki so zgled dejavnega življenja v starosti.

Anita Žmahar, Jožica Dorniž