Častni, a premalo plačani poklici
Simpatični figuri v parku pred DSO Bokalci
Ne samo pri nas, po vsej Evropi je vse težje najti ljudi za delo na socialnem področju. Seveda primernih za to delo, torej takih, ki si želijo pomagati drugim, ki imajo veselje za delo z ljudmi in vidijo v tem svoje poslanstvo. Sosednje države, zlasti Avstrija, imajo že dolgoletne izkušnje z oskrbovalci iz tujine, na primer iz Romunije, Bolgarije, Češke … V tujini se tudi že navajajo na to, da si oskrbovalci težko bolnih in starejših ljudi pri negi pomagajo s sodobno tehnologijo. A najpomembnejši je vendarle topel osebni stik.
To je tudi tisto, kar stanovalci domov starejših najpogosteje pogrešajo pri osebju, poleg tega, da bi imeli čas sesti k njim in poklepetati. Žal se to redko zgodi, saj je zaposlenih premalo in vsak izmed njih ima številne zadolžitve, zlasti tisti, ki negujejo teže pomične stanovalce, so zelo obremenjeni. A vsi se trudijo ohranjati spoštljiv in prijazen odnos, družbo stanovalcem pa pogosto delajo prostovoljci, so poudarili v Domu starejših občanov Vič-Rudnik Ljubljana, enota Bokalce. Ob dnevu odprtih vrat, ki so ga pripravili v sklopu praznovanja 64. obletnice doma, so organizirali okroglo mizo na temo deficitarnih poklicev: bolničarja-negovalca in socialne oskrbovalke, ki spadata med poklice prihodnosti. Zaradi staranja prebivalstva je potreb po poklicih v zdravstvu in negi vedno več. Zanje se tradicionalno v večji meri odločajo ženske – zgovorno dejstvo, kakšno je stanje na področju sociale, je bil že dogodek sam: za omizjem je sedelo 13 sogovornic in tudi med občinstvom so bili le trije moški …
Nadomestna družina
Kot sta iz svojih izkušenj povedali socialni oskrbovalki Adrijana iz DSO Bokalci in Vida iz Zavoda za oskrbo na domu, to ni »navadna služba«, zato tudi ni za vsakogar. Brez čuta za sočloveka, etičnih načel, spoštovanja, veščin sporazumevanja ne gre. Ne glede na to, ali ga negujejo na njegovem domu ali v ustanovi, oskrbovancu pogosto predstavljajo nadomestno družino. Poleg tega, da mu pomagajo pri osnovni higieni in vsakdanjih opravilih, so njegovi družabniki, zaupniki, tolažniki. Zelo se navežejo drug na drugega, in težko jim je vsakič, ko katerega od stanovalcev ni več.
Kot opažajo na Zavodu za zaposlovanje RS, potrebe po zaposlovanju bolničarja-negovalca in socialne oskrbovalke zadnjih pet let naraščajo, med brezposelnimi pa je največ zanimanja zanju v starostni skupini od 30 do 49 let. Ker pa gre za specifično delo, na usposabljanje ne napotijo kogar koli (kot je bilo pred časom z javnimi deli), pač pa preverijo, ali je primeren za delo z ljudmi.
Med odraslimi, ki se odločijo usposobiti se za poklic socialnega oskrbovalca po prekvalifikaciji, je največ starih od 45 do 55 let. Usposabljanje za pridobitev NPK (nacionalne poklicne kvalifikacije) izvaja 25 izvajalcev, programe verificira Socialna zbornica Slovenije. Od lanskega marca so merila usposabljanja poenotena, število ur se je zvišalo na 150, polovica je namenjena praktičnemu usposabljanju, 40 ur pa morajo opraviti na domu oskrbovanca. Samo na Centru za poslovno usposabljanje, ki deluje v okviru Gospodarske zbornice Slovenije, je usposabljanje za socialnega oskrbovalca v poldrugem letu zaključilo 65 oseb, na ljubljanski srednji zdravstveni šoli je trenutno v triletnem programu za bolničarja 90 dijakov.
Šolanje da, delo ne
Številke kažejo, da za ta poklica vlada zanimanje, izobraževanje je kakovostno, potreb je vedno več ... Zakaj potem v domovih starejših občanov poleg medicinskih sester primanjkuje ravno teh kadrov? Razlogov je več, zagotovo je delo specifično in zahteva tudi lastnosti, ki jih ne moremo pridobiti s šolanjem, marsikdo spozna, da to delo ni zanj šele, ko pride v dom. Treba je priznati, da je tudi fizično naporno, predvsem pa podcenjeno in zato premalo ovrednoteno. Res je delo z ljudmi častno in plemenito, saj gre za pomoč sočloveku, pa vendar mora biti tudi dobro plačano, so poudarile razpravljavke. Na nacionalni ravni bi morali več storiti za pozitivno promocijo poklicev s področja zdravstva in sociale. Pa tudi za to, da bi imeli vsi starejši dostop do enako kakovostnih storitev, ne glede na to, ali živijo doma, v domu starejših ali so morda še v bolnici, in da seveda ne bi bilo razlik pri plačilu.
