Za tele se pravdajo, kravo zapravdajo
Pravdanja se je naš človek vedno bal. Ljudska modrost svari pred prepiri in pravdanjem. Za tele se pravdajo, kravo zapravdajo. Bolje slamnata pogodba kakor zlata pravda. Kjer se prepirata dva, tretji dobiček ima. To spoznanje je znal vaški mojster mojstrsko upodobiti na panjski končnici: dva kmeta se prepirata za kravo, prvi jo vleče za rogove, drugi za rep, mestni škric jo pa molze.
Neko pravno trditev najpogosteje dokazuje priča. Staro ime za pričo je svedok – oseba, ki je na lastne oči videla ves sporni dogodek. Ker pa so se svedoki pri dokazovanju svojih trditev mnogokrat dotikali kakih predmetov (križa, svetega pisma), so dobili ime priča (pritk-ja – pritikati, dotikati).
Priče so včasih tudi prisegale. Prisežnik sega na neki predmet, na primer sveto pismo, evangelij ali razpelo, v potrditev svoje izjave. Pri tem kliče Boga za pričo.
Eden izmed motivov na panjskih končnicah in slikah na steklu prikazuje dogodek, ki se je nekega davnega dne menda dogodil na smledniškem gradu. Stari smledniški graščak je umrl. Njegov sin je od nekega kmeta zahteval dajatev, ki jo je ta že plačal rajnemu grofu. Kmet ni hotel še enkrat plačati iste dajatve, zato je spor prišel pred sodišče. Sodnik je od kmeta zahteval, naj dokaže svojo trditev. V stiski je kmet poklical na pomoč svetega Antona, saj ni imel ničesar, s čimer bi lahko svojo trditev dokazal. V tistem trenutku so se odprla vrata sodne dvorane in hudiča sta privlekla starega graščaka, vklenjenega v verigo. Ta je moral potrditi, da je kmet že poravnal svojo dajatev.
V tej legendi je ohranjen spomin na prvotni smisel prisege: klicanje Boga ali svetnika za pričo o resničnosti izjave. Včasih pa se je vmešal tudi hudič. Na Suhi pri Škofji Loki sta se soseda prepirala za majhen gozd. Odšla sta pred sodnika na škofjeloški grad, da bi jima rešil pravdo. A tudi pred sodnikom sta trmoglavila. Naveličani grajski sodnik je zarohnel:
»Tisti, ki se bo huje zaklel, tistemu bom verjel!«
Tedaj je prvi kmet zaklel: »Hudič naj vzame hosto, če ni resnično moja!«
Drugi kmet pa je še huje zaklel: »Hudič naj vzame gozd in ga odnese na vrh Grintavca, če ni resnično moj!«
Sodnik se je zasmejal: »Če je tako, naj pa kar hudič reši vajino pravico.« Oba je nagnal.
Sredi noči je hudič prišel po gozdič, si ga naložil na hrbet in odšepal proti Grintovcu. Ko pa je prisopihal na grintovško Zaplato, je v dolini začelo zvoniti dnevu. Takrat je hudiču pošla vsa moč. Treščil je pretežko breme na zemljo, sam pa brž izginil, kajti hudič ne prenese sonca. In tako je gozdič še danes tamkaj, na Zaplati, kamor ga je odvrgel šepavi hudič. Ljudje so mu že zdavnaj vzdeli ime Hudičkov boršt.
Kriva prisega
Slovenski kmečki fant se je vedno bal vojaške suknje, saj se je v njej moral boriti na evropskih bojiščih za koristi tujega vladarja. Da ga prisega ne bi obvezovala k vojaški službi, da pa ga tudi ne bi doletela kazen zaradi krive prisege, je našel pot iz težave.
Bog menda ne kaznuje zaradi krive prisege tistega, ki med prisego drži v levem žepu figo in tako Bogu figo kaže. Če pa nima žepa, mu ostane še ena možnost – med prisego potisne palec dvignjene roke rahlo med kazalec in sredinec. Tudi to zadostuje, da prisega ni veljavna.
Zgodilo se je, da je neka kmečka mati v Ljubljani bridko zajokala, ko so njenega sina potrdili k vojakom in je moral priseči. Kasneje jo je sin potolažil: »Ne jokajte, mati! Pobegnil bom, saj moja prisega ne velja, ker sem Bogu figo kazal!«
Pa tudi na kak drug način si je naš iznajdljivi človek znal pomagati iz težav. Nemški Rovt nad Jesenicami, ki so si ga lastili nemški priseljenci, je pripadel slovenskim kmetom potem, ko so prisegli, da stojijo na svoji zemlji. Tistega dne, ko so kmetje morali priseči, da je zemlja v Nemškem Rovtu slovenska, so si v čevlje natresli domače zemlje in v trenutku prisege nesporno stali na slovenski zemlji.
