Na razburkanih valovih rim

Zaradi posebnih razmer je dostop do članka odprt za vse obiskovalce strani.

Pravijo, da so latinski pregovori polni modrosti. Tudi Nomen est omen. Vendar za književnico Zvezdano Majhen to enostavno ne velja. Ni majhna po velikosti, njen opus pa je velikanski: 52 knjig za otroke, osem knjig za odrasle, je avtorica vseh besedil na 16 zgoščenkah za otroke in odrasle, na mnogih udeležena skupaj z drugimi avtorji, in avtorica libreta muzikala Čarobno drevo. Napisala je scenarije za 12 kratkih filmov pod skupnim naslovom Harmonija Evrope. Poleg literarnih del ima v državnem registru ZAMP (Združenje avtorjev Slovenije) prijavljenih 150 strokovnih člankov, objavljenih v različnih revijah …

Je namreč univerzitetna diplomirana psihologinja in večkrat so jo tudi povabili, da je bila uvodničarka v knjigah drugih avtorjev leposlovnih del. Njeno pesem Slovenija z akrostihom in v angleškem prevodu prof. Marije Pegan so v ljubljanski mestni hiši izročili angleškemu princu Charlesu, ko je leta 1998 obiskal Ljubljano. Naslednje leto, ob obisku ameriškega predsednika Billa Clintona, pa so jo v njeni interpretaciji, skupaj s prikazi dela drugih marljivih Slovencev, posneli na film z naslovom Slovenija in ga podarili Beli hiši.

V svoje literarno življenje vključuje tudi številne nastope v šolah, vrtcih, zavodih, klubih in knjižnicah, kamor jo pogosto povabijo, ker je prijetna sogovornica. Zvezdana Majhen je ustvarila veliko del, čeprav je imela formalni status ustvarjalke na področju kulture le pet let, sicer pa je hodila v redno službo in si prislužila pokojnino. Nič ne kaže, da bo prenehala ustvarjati. Ima še veliko načrtov, veseli se svojih novih knjig. Zdi se, da bo tako, dokler bo obstajala v glagolu biti.

Rodila se je decembra 1950, ko so bile pri nas popularne in obvezne mladinske delovne brigade. »Mladoletna biološka starša sta me spočela v mladinski delovni brigadi v Bohinju, a njuno partnerstvo se ni izšlo. 'Odložena' sem bila v Dečji dom v Ljubljani, od tam pa me je plemenita družina Kotnik iz Imovice pri Lukovici sprejela v rejništvo. Čudovita leta na tej domačiji, po domače pri Breških, me s spomini navdihujejo še danes. Posebno mesto v mojem srcu ima krušni ded Andrej, pravi modrec, ki me je življenja in vrednot učil na posebno subtilen način – s pripovedovanjem zgodb, pesmi in zastavljanjem ugank.«

Pri njenih devetih letih je materi umrl drugi sin, rojen v novi partnerski zvezi, in »mi dal prostor«, pravi, v njenem domu. »Rejništvo ima pri nas še vedno negativen prizvok, a moja izkušnja je polna čudovitih spominov in globoke hvaležnosti. Materi nisem nikoli zamerila, ker v zgodnjem otroštvu ni skrbela zame. Vse, kar se je zgodilo, je bilo za moj telesni in duševni razvoj več kot dobro. Pogrešanje krušne mame, ata, bratov, sester in domačih živali sem tešila z branjem in sanjarjenjem, kar je zagotovo vplivalo na mojo kasnejšo literarno pot.«

Spomin na prvo pesem

»Prvo pesem sem v zahvalo kravici sestavila že v predšolskem obdobju. Presežna čustva, porojena ob opazovanju kotitve telička, so se zlila v liričen potoček in od takrat naprej sem si izmišljala vsemogoče pesmi, namenjene predvsem naravi in domačim živalim. Posebno močno sem bila navezana na psička Donija, njemu sem 'zatožila' neprijazne sošolce, ob dedkovi smrti pa sva skupaj jokala in bila drug drugemu v oporo.«

Živali so ji od nekdaj zelo blizu. Pri mami je imela dva zajčka. Ko sta ostarela, so jo poslali na počitnice k teti in ju pojedli ... »Poznala sem vsak pramen njune dlake, z nadomestnima zajčkoma me niso mogli pretentati. Ljubezen do živali sta očitno 'podedovala' tudi sin, ki ima mucko, in vnuk, ki imata skupaj z dekletom kar tri psičke in dve muci.«

Zadnja tri leta ji dneve bogati že četrti kužek, bela maltežanka Zarja. Do ljudi in živali je nenavadno prijazna. »V najin atrij prihajajo ptice, muce, ob večerih pa tudi ježek. Nikogar ne preganja. V primerjavi s človekom site in ljubljene živali očitno ne čutijo nobene potrebe po posedovanju in bojevanju,« ugotavlja Zvezdana.

Poiskal jo je sonet

Zvezdana Majhen je napisala kar sedem zbirk sonetov. Le redki pesniki in pesnice še pišejo pesmi v tej obliki. Sonet je zahtevna forma, ki zahteva natančnost metrike in rime, zbranost pri ustvarjanju, iz literarne zgodovine pa je znano, da so jih pisali tako veliki mojstri, kot so bili Petrarka, Shakespeare, Puškin in naš največji pesnik dr. France Prešeren. Ob takih velikanih zahteva pisanje sonetov velik pogum. Razume se, da je prve sonete poslala v oceno prof. dr. Borisu Paternuju. Tako lep odgovor ji je poslal, da jo je opogumil in ji napovedal lepo prihodnost sonetistke. »Za sonete se nisem odločila zavestno, a misli mi kar same drsijo v jamb. Ne sprašujem se, zakaj je tako. Pokojni pesnik Tone Pavček je dejal, da nas pesem enostavno poišče ... Strinjam se z njim. Nenehno razglabljanje in iskanje vzrokov, zakaj je tako in ne drugače, lahko ustvarjalni proces celo ovira. Današnji človek je preveč nagnjen k teoretiziranju, vse manj časa pa namenja intuiciji in doživljanju. Ded me je učil, naj se zanesem na svojo glavo in srce, naj ne verjamem vsega, kar slišim od drugih. Spretno in nevsiljivo me je usmerjal v kritično mišljenje, da bi v življenju lažje prepoznala človeško manipuliranje. In res: vsakič, ko pozabim nase, se vame vtihotapijo posvetna površnost, navidezna sreča in odprtost za poneumljanje,« razloži svoj kredo o ustvarjanju sonetov.

Že dvajset let piše haikuje, šele letos pa ji jih je s številnih lističev uspelo prepisati na računalnik in pripraviti zbirko 333 haikujev z igrivim naslovom HA-IQ. Strokovna ocena pesniškega mojstra Milana Dekleve jo je spodbudila, da je zbirko poslala založniku. Zelo hitro je prejela pozitiven odgovor, da bodo knjigo izdali.

»Haiku doživljam kot esenco občutenja oziroma doživetja, ki za ubeseditev potrebuje samo 17 zlogov (prvi verz 5, drugi 7 in tretji 5 zlogov). Pojavi se kot zvezdni utrinek; takoj ga je treba ujeti in zapisati, sicer za vedno odfrči v neznano.«

Vsaka ljubezen

postane prihodnja smrt

iz nje rojenih.

***

Na mojem odru

je šumenje lovorik

ponižujoče.

Drobne radosti, ki polepšajo življenje

S psičko Zarjo živi v Ljubljani, v okolju, polnem zelenja, psičkov, ptic, račk, ježkov in celo veveričk. Nasproti njenega bloka stoji osnovna šola z velikim igriščem. »Živžav otrok je najlepša jutranja pesem, ki mi vsak dan obljublja navdihujoč dan,« se zasmeji. »Osrečujejo me tudi dragoceni prijatelji s podobnimi interesi in pogledi na svet. Nekateri med njimi so precej mlajši od mene, vsi pa iskreni iskalci presežnosti in bistva življenja,« pove Zvezdana, medtem ko boža svojo ljubljenko Zarjo.

Že dolga leta je tudi vegetarijanka. »Napovedali so mi, da bom brez mesa v dveh letih umrla, jaz pa sem čedalje bolj živa in živahna. Seveda nikogar ne prepričujem, naj neha jesti trupla; vsak ima pravico do izbire, pa naj gre za hrano, ideologijo ali življenjsko filozofijo.«

Zvezdana vam, spoštovane bralke in bralci revije Vzajemnost, svoje novoletne želje sporoča v verzih z akrostihom Srečno.

Sejmo smeh, ki se v ljudeh

rajajoč razširja,

enoglasno v vseh smereh

čarobno dan pomirja;

nezmotljivo osrečuje,

od znotraj boža, pomlajuje.

Ta bluzica je stara pol stoletja,

pomislim in pobožam bel rokav.

Bila sem še deklič, ko sva poletja

presanjala v naročju gozdnih trav.

Odpenjal si jo kot zaklad imetja –

vsak gumbek je pod prsti trepetal;

med vzpenjanjem v spiralo vnebovzetja

se je sam Bog namuznjeno smehljal.

Ta tanka bluzica še tisočletja

ohrani vonj poljubov in skušnjav;

brezmejno lep spomin na doživetja,

ko si intimnosti vesolja bral.

Čeprav bo letom kmalu konec štetja,

ostane moji duši vedno prav.

Iz še neobjavljene zbirke SVETI BESEDNI IZLETI – SONETI

Neva Brun