Čari vzhodnega dela Slovaške

Zaradi posebnih razmer je dostop do članka odprt za vse obiskovalce strani.

Prosti čas | dec. '17

Srednjeveški trg mesta Bardejov obdajajo enonadstropne hiše.

Slovaška je velika za več kot dve Sloveniji in ima skoraj trikrat toliko prebivalcev. Po razdružitvi z mlajšo in manjšo sestro Češko leta 1993 jih je čakala podobna pot kot nas, vključno z draginjo, ki je po mnenju marsikoga prišla z uvedbo evra. A kljub vsemu je spoznavanje države – razen prestolnice Bratislave – še vedno cenovno ugodno.

Zadnji obisk sem začel na precej neobičajnem koncu – v delu Slovaške, ki je stisnjen med Poljsko, Madžarsko in Ukrajino. Na meji me je presenetila policijska kontrola, a videti je bilo, da so tam bolj naključno. Potni list so le ošvrknili s pogledom in se takoj nasmehnili: »Slovenija, kaj? V nogometu vam pa zadnje čase ne gre najbolje!« Lahko sem samo prikimal, saj so se zadnja srečanja z našo reprezentanco večkrat končala s slovaško zmago ... Nogomet je na Slovaškem zelo priljubljen, a vseeno še zdaleč ne tako zelo kot hokej.

Čarobni svet podzemlja

Po prihodu iz Madžarske sem v prvem manjšem kraju spet lahko plačeval v evrih. In zdelo se mi je, da za silo razumem slovaščino, za katero Čehi pravijo, da je pravzaprav le narečje češčine. Z angleščino si v manj turističnih krajih ne morete pomagati veliko, zato je kar priročno, da je slovaščina sorodna našemu jeziku.

Pokrajina ob meji z Madžarsko je zakrasela in z gričevnatimi prostranstvi ter širnimi gozdovi na prvi pogled spominja na našo Notranjsko. Med številnimi kraškimi jamami je daleč najbolj znana Domica, ki je urejena za oglede že od začetka preteklega stoletja. Jama se ponaša z bogatim kapniškim okrasjem, a njeni razvejani rovi so le delno dostopni za turistične oglede. Posamezne prehode namreč zaliva podzemna reka Styx. Tako se je treba do najslikovitejšega predela zapeljati s čolnom na električni pogon. V eni uri si je mogoče ogledati le dober kilometer podzemnega sistema, ki se nadaljuje na madžarsko stran. Tam ga poznajo pod imenom jama Baradla in predstavlja najzanimivejši del narodnega parka Aggtelek.

Dunajec je mejna reka med Slovaško in Poljsko

Jamske povezave so nekoč izkoriščali tihotapci, ki so se skozi podzemne prehode uspešno izogibali mejnim kontrolam. Jame so ljudje naseljevali že v kameni dobi, o čemer pričajo številne najdbe. Nekatere si je mogoče ogledati v muzeju pred vhodom v jamo. Ta je posvečen tudi jamskim živalim, med katerimi prevladujejo netopirji. Zakrasela pokrajina Slovaški (Slovensky) kras je uvrščena na Unescov seznam svetovne dediščine.

Prestolnica kulture

Na tem koncu je tudi drugo največje slovaško mesto – Košice. Gospodarsko, kulturno in univerzitetno središče se ponaša s privlačnim starim mestnim jedrom. Pred štirimi leti, ko so bile Košice razglašene za evropsko prestolnico kulture, so mesto delno obnovili, tako pa so pridobili večjo prepoznavnost in bistveno večji turistični obisk. V mestu s priznano filharmonijo in gledališčem se vsako leto zvrsti precej kulturnih prireditev.

Mesto z okoli 240.000 prebivalci se je razvilo ob reki Hornad. To je narodnostno mešano območje, saj je nekoč pripadalo kraljevini Madžarski. Košice prvič omenjajo že v 13. stoletju, le stoletje kasneje pa je postalo to prvo mesto v Evropi, ki je s kraljevim dovoljenjem dobilo svoj grb. Ob koncu 2. svetovne vojne so bile Košice nekaj mesecev celo prestolnica tedanje Češkoslovaške. Po vojni je tukaj nastalo pomembno gospodarsko središče, v katerem jeklarska industrija še vedno igra pomembno vlogo. K sreči so kljub temu ohranili razkošno srednjeveško mestno jedro, uniformirane stanovanjske bloke pa so gradili na obrobju. Staro mestno jedro je mešanica renesanse, baroka, rokokoja in secesije. Posebno pozornost vzbuja največja slovaška katedrala sv. Elizabete. Ob glavni cesti (Hlavna ulica) se vrstijo palače, muzeji in galerije, posebno privlačna pa je velika cona za pešce s številnimi gostinskimi lokali in majhnimi trgovinami.

Košice so znane kot rojstni kraj Bela Gersterja, madžarskega inženirja, ki je sodeloval pri načrtovanju Panamskega in Korintskega prekopa. Domačini so ponosni še na hokejskega igralca Ladislava Trojaka, ki je kot prvi Slovak, a še s češkoslovaško hokejsko reprezentanco, osvojil naslov svetovnega prvaka. Po njem je poimenovana hokejska dvorana uspešnega domačega kluba HC Košice, ki je bil že večkrat državni prvak. Mesto je znano še po drugih športnih prireditvah. Med drugim v Košicah od leta 1924 prirejajo najstarejši maraton v Evropi, imenovan Maraton miru.

Srednjeveški biseri

Levoča je znana po bogato opremljeni cerkvi sv. Jakoba.

Slovaki imajo sodoben avtomobilski park, tudi po zaslugi nekaj uspešnih podružnic znanih avtomobilskih tovarn, ki obratujejo na Slovaškem. Med njimi je še posebno pomembna južnokorejska Kia. Poleg tega je dobro razvita tudi elektronska industrija in Slovaška se po življenjskem standardu že lahko meri z našim. Zagotovo pa Slovenijo prekaša po številu ohranjenih gradov in srednjeveških mestec. Marsikatero na prvi pogled ni videti kaj posebnega, saj večino obdajajo sodobna spalna naselja in nakupovalna središča. Toda stara mestna jedra so prvovrstna izkušnja za ljubitelje zgodovine in nostalgike. Večina jih je bila v komunističnih časih slabo vzdrževana, toda v zadnjem desetletju si vsa po vrsti nadevajo lepšo podobo. Veliko zgodovinskih zgradb so obnovili s pomočjo evropskih strukturnih skladov.

Sadovi mednarodnega sodelovanja pri obnovi so lepo vidni v mestu Levoča. Naselje na manjši vzpetini za ohranjenim srednjeveškim obzidjem hrani pravi zaklad: vabljivo renesančno mestno jedro. Mesto na križišču pomembnih trgovskih poti je dočakalo razcvet že v 16. stoletju. Takrat so bile zgrajene številne cerkve in razkošne hiše. Ko so stoletje kasneje odprli veliko tiskarno, je postala Levoča središče slovaškega protestantizma. Sprehod skozi staro mestno jedro je resnično prijeten. Največ pozornosti vzbuja druga največja cerkev na Slovaškem, posvečena sv. Jakobu. V njej lahko občudujete lesen gotski oltar, ki ga je leta 1517 izrezljal lokalni mojster. S skoraj 19 metri višine velja za enega največjih in najlepših v Evropi. Pred uvedbo evra je bila Marija s tega oltarja upodobljena na bankovcih za 100 slovaških kron. Nedaleč stran od cerkve pozornost vzbuja neobičajna priprava – kletka sramote, v kateri so nekoč obsojenci čakali na izvršitev kazni.

S prijetno podobo me je presenetilo še mesto Bardejov. Tudi tu se za ohranjenim gotskim obzidjem na glavnem trgu stiskajo renesančne hiše in velika cerkev sv. Egidija, ki se ponaša s kar enajstimi oltarji. Pred cerkvijo stoji mestna hiša iz leta 1509, ki velja za prvo renesančno zgradbo na Slovaškem. V mestu vabi nekaj muzejev, v širši okolici pa si velja ogledati še katero izmed lesenih cerkev, ki so prav tako kot Bardejov na seznamu Unescove svetovne dediščine. Lesene cerkvice so raztresene po majhnih vaseh. Zgrajene so bile med 15. in 18. stoletjem, gradili pa so jih tako katoliki kot tudi protestanti in pripadniki grške cerkve. V vasi Mikova cerkvica ni nič posebnega, a sem izvedel, da sta bila v vasi doma starša ameriškega slikarja Andyja Warhola (1928–1987). Vsestranski umetnik je bil tudi pisatelj, filmski ustvarjalec in eden izmed utemeljiteljev umetnostnega gibanja popart. Njegova starša sta po prvi svetovni vojni izselila v ZDA, kjer je bil rojen Andy. Na poreklo slavnega ustvarjalca od leta 1991 spominjata galerija in muzej v bližnjem mestu Medzilaborce, kjer je na ogled druga največja kolekcija Warholovih del (poleg galerije v rojstnem Pittsburghu) v družbi z deli njegovega brata Paula in nečaka Jamesa.

Rafting v narodni noši

Območja ob meji s Poljsko so mi ostala v lepem spominu še zaradi reke Dunajec. Ta izvira v Tatrah in se po dobrih tristo kilometrih izliva v Vislo, znana pa je kot adrenalinsko središče. Najbolj priljubljeno je spuščanje skozi slikovito sotesko. Domačini to počnejo s tradicionalnim splavom, nekateri se bolj navdušujejo nad rafti, marsikateri pa so zadovoljni že s kolesarjenjem ali hojo po urejenih poteh ob reki.

Tradicionalne splave izpred stoletja so že davno nadomestili sodobnejši, a manj privlačni kovinski splavi, sestavljeni iz ozkih dolgih čolnov. Splavarji so oblečeni v tradicionalna oblačila, pri katerih posebno izstopajo pisano izvezeni telovniki. Razmeroma mirna plovba traja nekaj več kot štiri ure. Toliko časa je potrebno za dobrih 18 kilometrov spusta po reki, ki jo poživlja le nekaj krajših brzic. Splave usmerjajo z dolgim drogom, s pomočjo katerega se spretno izogibajo plitvinam in brez težav zvozijo več rečnih ovinkov. Dunajec se ponekod prebija skozi sotesko pod hribi, visokimi do tisoč metrov, na poljski strani pa se dolina precej razširi. Splavarjenje se konča v bližini zdraviliškega mesta Szczawnica. Komur se zdi vožnja predolga, se lahko odloči le za splavarjenje skozi najslikovitejši del soteske. Ta se začne pod vasjo Červeny Klaštor (Rdeči samostan), ki je najpomembnejše športno središče ob reki.

Besedilo in fotografije: Igor Fabjan


Vaši komentarji


© 2020 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media