Kaj nas osrečuje?
Sogovornike smo spraševali, kaj jih osrečuje.
Neli Kodrič Filipić, pisateljica, Ljubljana: »Osrečujejo me sončni žarek na obrazu, mačji rep, ki se obregne ob mojo nogo, dobra novica v časopisnem članku, vonj pečenega kostanja, nebo brez oblačka, občutek, ko se potopim pod gladino toplega mirnega morja, vožnja po neznanih poteh, podoba ljubljenega, ki se nepričakovano pojavi na zaslonu, zadnja pika na koncu dolgega procesa pisanja romana, glasba, ples, smeh, klepet z drago osebo ob kavi, šelestenje suhega listja pod nogami, pogled na zelene krošnje dreves, ki se komaj opazno upogibajo, kot da z nedotakljive višine zadržano pozdravljajo moje korake.«
Marija Klinc, upokojena uslužbenka, Celje: »Rada imam življenje in uživam vsak dan sproti, saj je v mojih letih vsak trenutek dragocen. Zjutraj najprej pogledam in poslušam novice po televiziji, potem grem na klepet ob kavi s sosedo Angelco, popoldne pa na sprehod v naravo. Osrečujeta me vnukinji Nina in Lara. Vedno sem vesela njunih obiskov. Moja družina, druženje s prijatelji, sprehodi v naravo, branje dobrih knjig in gledanje zanimivih filmov, to me osrečuje.«
Milan Graj, podjetnik, Socerb: »Na gradu Socerb vodim restavracijo in uživam v svojem delu. Vsaka nova zamisel za pripravo mediteranske hrane me osreči. Gostom se popolnoma posvetim, in ko prisluhnejo kulinarični zgodbi in uživajo v moji izbiri hrane, vidim, da znajo ceniti moj trud, energijo in dušo, ki sem jih vložil v svoje zamisli za pripravo jedi. S svojim pristnim in odkritim odnosom do soljudi, ki temelji na medsebojnem zaupanju, sklepam trajne prijateljske vezi. Vse to me osrečuje.«
Cvetka Ban, upokojena kemijska tehničarka, Višnja Gora: »Kaj me osrečuje? Življenje, hvaležna sem, ker mi je bilo podarjeno. Veselim se vsakega dne. Zvečer v mislih preletim dogodke dneva, ki se izteka. Vedno ni tako, kot človek pričakuje, da se bodo stvari razpletle. Vendar skušam razmišljati pozitivno. Če pa le ne gre, se spomnim svojih dveh otrok, s katerima delim veselje ob njunih uspehih in žalost, če se kje kaj zalomi. Najlepši dar in sreča, ki sta mi bila dana v življenju, pa so vsekakor moji vnuki.«
Lado Leskovar, pevec, Ljubljana: »Osrečuje me poštenost, ki ni praktična in je ni veliko, osrečuje me resnica, ki ni za vsakdanjo rabo, pamet, ki tudi ni upoštevana, ter spoštljiv odnos do drugačnih in drugače mislečih. Ne na zdravje, pijmo življenju na zdrav razum! Vesel sem, da se lahko pohvalim z verjetno kar najdaljšim profesionalnim statusom v zgodovini slovenske zabavne glasbe, osrečuje pa me tudi, da še vedno lahko pojem v živo in snemam.«
Pepca Repenšek, upokojenka, Mozirje: »Največja sreča zame so dobri odnosi z otroki, vnuki in pravnuki. Srečna sem tudi, ker lahko pri petinosemdesetih letih poskrbim zase, dvigujem svojo minimalno pokojnino, se sprehodim okoli hiše. Srečna sem, ko me sin odpelje k maši in ko me kdo obišče. Na politiko pa mislim manj kot včasih. Doživela in preživela sem tudi marsikaj hudega, a sem srečna in zadovoljna, ker na vse, kar mi prinese življenje, gledam s svetle strani.«
Blaž Andlovec, zdravstveni tehnik, Lozice: »Najraje imam dobre 'žure', uživam na dolgih pohodih v naravi in tudi lepo vreme me vedno spravi v dobro voljo. Delo v domu starejših občanov je odgovorno in težko, a se kljub temu zgodi, da imamo lepe trenutke, na primer med prazniki, ko organiziramo zabavo za stanovalce. Še lepše pa je, ko se zabava zgodi kar spontano. Lepo je tudi, ko smo v isti izmeni sodelavci, ki se med seboj dobro razumemo.«
Vincenc Holc, upokojeni dipl. inž. strojništva, Maribor: »Sreča je zame preživljanje vsakdana z ženo Nado, je v najinih potovanjih in odkrivanju vedno česa novega, je druženje s hčerkama in njunimi dragimi. Sreča je srečevati se s prijatelji in ko se počutim svobodnega in koristnega. Srečo najdem povsod: v jutranjem branju časopisa, pri delu na vrtu, negi svojega starodobnika, ustvarjanju v našem kulturnem društvu, zvečer pri dobrem filmu. Za srečo občasno menjam okolje in se prepustim morju in soncu v Istri. Naj samo še dolgo traja!«
