Majhni, a zelo nevarni tumorji
Janko Pucihar
Na katero žival bi najprej pomislili, če bi slišali zvoke kopit? Verjetno na konja, čeprav bi lahko šlo tudi za zebro. S to primerjavo zdravniki opozarjajo na težavno diagnosticiranje nevroendokrinih tumorjev. Pojavljajo se redko in zaradi različnih bolezenskih znakov, ki pa jih bolnik opazi šele ob napredovali bolezni, jih je mogoča zamenjati za katerega od drugih vrst raka, na primer raka na želodcu, debelem črevesu in danki ali trebušni slinavki.
Nevroendokrini tumorji (NET) je ime za skupino neobičajnih in pogosto počasi rastočih rakov, ki se razvijejo iz celic endokrinega sistema. Dve tretjini tumorjev vznikneta v gastrointestinalnem sistemu, v predelu prebavil, prebavne cevi in trebušne slinavke, redkeje na pljučih, modih, jajčnikih ali kje drugje.
Pri nas vsako leto odkrijejo od 80 do 100 novih bolnikov z nevroendokrinimi tumorji, zbolevajo zlasti ljudje po 50. letu, najpogosteje pa med 65. in 75. letom. Vzrokov za njihov nastanek po besedah mag. Erike Kovačič Palli, dr. med., s Kliničnega oddelka za gastroenterologijo UKC Ljubljana še niso odkrili. Vedo pa, da ima približno tretjina bolnikov že katerega od rakov, pri nekaterih je vzrok genetski, za večino pa ni pojasnil. Odkrijejo ga med pregledom v okviru presejalnega progama Svit ali pa čisto naključno.
Zasevki pogosto v jetrih
Ti tumorji rastejo počasi in dolgo ne povzročajo težav, zato zdravniki pogosto postavijo pravilno diagnozo šele v petih do sedmih letih po pojavu prvih bolezenskih znakov. Ti se razlikujejo glede na to, v katerem organu se je tumor pojavil, kako velik je in kako hitro raste, je omejen na en organ ali že zaseva v sosednje organe. Tumor v prebavilih povzroča na primer bolečine v trebuhu, zaporo črevesa, zlatenico, hujšanje, slabokrvnost ali spremembo ritma odvajanja blata. Hormonsko aktivni pa povzročajo drisko, pordečitve, kožne spremembe, tresavico, nenadno izgubo zavesti, astmatične težave in podobno. A ko se pojavijo ti znaki, je pogosto bolezen že razširjena in zasevki se pojavljajo v bezgavkah in jetrih, tako da je včasih potrebna tudi presaditev jeter.
Kot pravi prof. dr. Aleš Tomažič, dr. med., predstojnik Kliničnega oddelka za abdominalno kirurgijo Kirurške klinike UKC Ljubljana, so lahko nevroendokrini tumorji izredno majhni, veliki komaj pol centimetra, a jih zaradi posebnih značilnosti (t. i. somatostatinski receptorji) prepoznajo med preiskavo z ultrazvokom ali CT-napravo. Vsakega bolnika obravnava multidisciplinarni tim, v katerem so gastroenterolog, kirurg, onkolog, endokrinolog, radiolog, specialist nuklearne medicine, histopatolog in klinična medicinska sestra. Zdravljenje je dosmrtno, prej ko tumor odkrijejo, uspešnejše je. V večini primerov tumor odstranijo z operacijo, tudi če je že razsejan. Na voljo so še druge oblike zdravljenja, ki zavirajo napredovanje bolezni in ublažijo bolezenske znake, na primer tarčna zdravila, kemoterapija (predvsem pri NET trebušne slinavke), radionuklidno peptidno zdravljenje in podobno.
Janko Pucihar je bil desetletja popolnoma zdrav. Zaradi občasno zvišanega krvnega tlaka pa ga je osebna zdravnica pred dvanajstimi leti napotila na dodatne preiskave. Na ultrazvočnem pregledu trebušne votline so na ledvici opazili »nekaj, kar tam ne bi smelo biti«, sledila je operacija in uspešno okrevanje. Po štirih letih se je tumor vnovič pojavil, tokrat na nadledvični žlezi, tudi tega so uspešno odstranili in ohranili obe ledvici. Od takrat mu vsakih osemindvajset dni patronažna sestra na domu vbrizga zdravilo, vsake tri mesece pa gre na pregled v UKC. Kot pravi, se dobro počuti in brez težav opravlja vsakdanja opravila, med katerimi je tudi prevažanje petih vnukov na različne dejavnosti …
