Želje in njihova moč, da se uresničijo
STARANJE V SLOVENIJI
Med božično-novoletnimi in drugimi prazniki si med seboj izrekamo želje. Da bi bili zdravi, da bi bilo vse dobro, najboljše, lepó, najlepše …, ali pa kar splošno, da bi se vse želje izpolnile. Kakšne želje imamo za svojo prihodnost, je ugotavljala reprezentativna terenska raziskava o staranju prebivalcev Slovenije, ki smo starejši od 50 let. Na prvem mestu je želja po zdravju. Želje so lahko vir energije, da jih uresničimo, lahko nas vodijo v razočaranja. Da bi nas spodbujale k zdravemu staranju, jim poglejmo globlje v oči.
»Zdravje!« To je najpogostejši raziskovalni odgovor na vprašanje, česa si najbolj želite v svoji prihodnosti. Želja po lastnem zdravju ali zdravju bližnjih je spontano planila na dan pri treh četrtinah nad 50 let starih ljudi v Sloveniji. Preostala četrtina je postavila na prvo mesto drugo željo: kakovostno vsakdanje življenje, materialno preskrbljenost, dobro nego v starostni onemoglosti, lepše medčloveške odnose in da bi prenesli drugim svoje življenjske izkušnje in spoznanja. Želje po zdravju izražajo za kakovostno starost odločilno potrebo po ohranjanju celotne telesne, duševne in delovne svežine, iz njih pa odseva tudi bojazen pred boleznijo in onemoglostjo.
Želje po zdravju so večinoma na prvem mestu, ne glede na to, kje starejši človek živi; na to ne vpliva veliko, če je samski, poročen, ovdovel ali ločen. Malo bolj seveda vpliva starost. Po 50. letu želja po zdravju narašča, najpogosteje so jo izrekli tisti, ki so se rodili med letoma 1930 in 1939, med raziskavo so bili stari od 78 do 87 let. Pri starejših od 88 let pa želja po zdravju najbolj upade, tako da je nižja kakor pri onih po 50. letu starosti. Morda so povprečno življenjsko dobo prekoračili brez večjih zdravstvenih težav in se zavedajo, da v svoji visoki starosti ni smiselno pričakovati trdnega zdravja. Ta starostna skupina sploh ni izražala želja po materialni preskrbljenosti, pogosteje pa ima želje po kakovostni oskrbi v onemoglosti in po kakovostnem vsakdanjem življenju. Preostanek življenja si želijo preživeti brez sprememb: »Da bi ostalo, kot je.«
Želje starejših prebivalcev Slovenije o svoji prihodnosti je v monografiji Staranje v Sloveniji prikazal dr. Blaž Podpečan, predtem pa je te raziskovalne podatke temeljito obdelal v svoji diplomski nalogi.
Želje, ki krepijo zdravo staranje ali ga ovirajo
Želimo si to ali ono. Vse naredimo, da dosežemo. Pa je lahko dobro, lahko je nepomembno za kakovost našega življenja, lahko pa zelo slabo, na primer zasvojeni z alkoholom si najbolj želi imeti dovolj priljubljene pijače. Ali pa to in ono želimo, pa se ne uresniči, ker to ni mogoče, potem pa smo razočarani in malodušni. Odločilno je torej presoditi, katera želja je dobra in katera ne.
V zgodovini kultur poznamo usmeritve, ki so nezaupljive do želja in so razvile učinkovite metode, kako postati svoboden pred pritiskom svojih želja. Njim nasprotna usmeritev po čim večjem uživanju želja ne le goji, ampak jih celo ljudem umetno vzbuja, tako da postajajo pravcate potrebe ali celo nuje, ne glede na to, koliko je to človeku koristno in zdravo ali škodljivo zanj, za druge in za naravo. Ta usmeritev se ni končala pri grškem in rimskem hedonizmu ob propadu teh civilizacij ali pri graščakih in bogataših preteklosti, ampak se v veliki meri dogaja v vsakdanjem življenju povprečnega človeka v razvitem svetu, ko nas vodi tržna reklama v neizčrpnost potrošniških želja in samovoljne razvajenosti.
Poudariti je treba, da so želje v naši zavesti, zlasti ko jih doživljamo kot svoje, bolj ali manj nujne potrebe, velik naboj energije, ki teži k uresničitvi. Na starost energija slabi, zato ne gre podcenjevati dragocenih moči, ki nam jih dajejo želje. Odločilno je le vprašanje, kako se orientirati med željami, ki nam pomagajo krepiti telesno, duševno, duhovno in socialno zdravje, in željami, ki temu škodijo.
Edina orientacija med zdravimi in škodljivimi željami je vsakdo sam; seveda ob vseh izkušnjah in znanju človeštva. Ta »garmin« je osebno stališče. Če do svoje želje, ki se mi pojavi, zavestno zavzamem stališče, je malo verjetno, da bom škodil svojemu zdravju in sožitju z ljudmi.
Dr. Jože Ramovš,
Inštitut Antona Trstenjaka
