V domovih je premalo osebja

dec. '17

Ko zakorakamo v srednja leta, navadno še ne razmišljamo o starosti. Zdi se nam strašno daleč. Tudi ko se upokojimo in že vstopimo v tretje življenjsko obdobje, še zmeraj odrivamo misel na to, da se nas bodo morda kdaj v prihodnosti dotaknile starostne tegobe. Enostavno ne verjamemo, da bomo kdaj tudi mi »hodili« s hoduljo ali sedeli na invalidskem vozičku, da bomo morda ostali za štirimi stenami sami in obnemogli. Če nimamo svojcev ali le-ti ne morejo ali nočejo skrbeti za nas, potem bomo gotovo imeli srečo, če bomo zadnja leta življenja preživeli v tem ali onem domu starejših. Čeprav je daleč od idealnega zadnjega zatočišča, je dom vendarle boljši kot samotno usihanje med štirimi stenami. Zato je skrajni čas, da končno odkrito in pošteno spregovorimo o tem, kako in kje naj bi živela četrtina slovenskega prebivalstva, ko se postara: doma, kar je najbolj humano in najceneje, ali v domovih starejših. O tem, kako skrbimo za starejše ljudi v Sloveniji, smo se pogovarjali z Zdenko Kramar, mag. zdravstvene nege, sicer koordinatorico za vodenje sistema kakovosti na Pediatrični kliniki v Ljubljani. Občasno sodeluje pri strokovnih nadzorih s svetovanjem domov starejših pri Zbornici zdravstvene in babiške nege Slovenije. Je tudi članica pravkar ustanovljenega civilnega gibanja Srebrne niti, združenja za dostojno starost. Sicer pa je Kranjčanka, mama dveh sinov ter babica petim vnukom.

Ali tudi vi menite, da se v razvitem svetu vsi bojijo staranja in zaradi tega čedalje bolj cvetita lepotna kirurgija, prodaja krem proti gubam … Gube, viseča koža in srebrne nitke v laseh namreč niso v modi.

Da, mislim, da je tako tudi pri nas. Pri tem je zanimivo, da se je kult mladosti pojavil v času, ko se prebivalstvo v razvitem svetu nezadržno stara.

Sicer pa menim, da se Slovenci ne bojijo toliko srebrnih nitk v laseh, gub itd., pač pa bolj tega, da bi ob koncu življenja ostali sami, nemočni in ne bi bilo nikogar, ki bi ljubeče skrbel zanje. Da ne bi bilo nikogar, ki bi bil z njimi prijazen, spoštljiv in dostojanstven. Bojijo se tudi bolečin, ki se takrat lahko pojavijo. Naj poudarim, da je strah pred bolečino odveč, saj je pravica vsakogar, da ga od rojstva do konca življenja ne boli.

Na številčno starajočo se generacijo baby boom, rojeno po drugi svetovni vojni, ki počasi potrebuje prosta mesta v domovih starejših, se naša oblast ni pripravila. Prav tako ne na epidemijo oseb z demenco. Zato se seveda lahko upravičeno vprašamo, kaj so v vseh letih samostojnosti delale naše vlade.

Menim, da so živele v svojem svetu in so spregledale, da prihaja ta številčno zelo močna generacija. Poleg tega je bilo za politike vedno pomembnejše kaj drugega.

Res pa je tudi, da se v svoji državi skoraj o ničemer ne znamo hitro ter učinkovito dogovoriti. Sploh pa odpovemo, ko se pred nami pojavijo problemi. Samo »meljemo« in »meljemo«, čas pa teče. Tudi zato toliko let govorimo o zakonu o dolgotrajni oskrbi.

Starejši ljudje v Sloveniji se že dolgo pritožujejo, da so v družbi čedalje bolj zapostavljeni (diskriminirani) in tudi vse bolj izrinjeni na družbeni rob (marginalizirani). Najbolj jih boli zapostavljanje v zdravstvu in sociali. Tudi vi to opažate?

Seveda. Vzroki za to pa so različni. Žal stereotipov o starosti in starostnikih nihče javno ne obsodi in tudi načrtno ne odpravlja. Najhuje pa je, da v Sloveniji nimamo enotnega načrta oziroma strategije, ki bi do podrobnosti opisovala, kako skrbeti za nemočne. To naj bi zagotovil zakon o dolgotrajni oskrbi, ki še vedno ni v veljavi, čeprav ga pripravljajo že 10 let. Nikogar ne gane, da veliko starejših živi samih z majhnimi dohodki in brez podpore sorodnikov. Ne živijo. Životarijo in umirajo na obroke.

Zdaj je zakon o dolgotrajni oskrbi, ki naj bi uredil oskrbo starejših, kronično bolnih in invalidnih oseb, končno prišel v parlament v obravnavo.

Res je. Dolgotrajne oskrbe pa ne potrebujejo le starejši ljudje, čeprav so le-ti v večini, pač pa tudi invalidi, ljudje po nezgodah in prometnih nesrečah, kronični in duševni bolniki, osebe z demenco itd. Gre v bistvu za to, da končno poskrbimo za vse, ki dalj časa potrebujejo pomoč pri vstajanju iz postelje, umivanju, oblačenju, hranjenju, premikanju … In ne pozabimo, da vsi ti ljudje potrebujejo tudi družabništvo.

Zakaj menite, da se kar nekaj preteklih vlad ni hotelo lotiti obravnave in sprejetja zakona o dolgotrajni oskrbi, ki ureja oskrbo starejših, kronično bolnih in invalidnih oseb?

Problem je predvsem v financiranju, ker bi v tem primeru morali povečati in zagotoviti stalen vir financiranja dejavnosti dolgotrajne oskrbe. Vsekakor pa tudi zato, ker ni bilo dovolj politične volje, a vse preveč različnih interesov, ki se jih ni dalo uskladiti.

Politiki očitno mislijo, da se oni ne bodo nikoli postarali, da oni nikoli ne bodo potrebovali pomoči. Vemo tudi, da z lopato mečejo denar v banke, varčujejo pa pri ljudeh: najraje pri otrocih in starejših, torej pri najranljivejših državljanih.

Veliko denarja gre za luksuz, orožje itd. ter druge nerazumljive stvari. Tam se sredstva navadno ne omejujejo. Včasih se človek upravičeno vpraša, kakšno lestvico vrednot imajo nekateri naši politiki. Verjetno pa ne razmišljajo, da bodo tako oskrbo morda že jutri sami potrebovali.

Vemo, da se v domovih starejših večina dobro počuti, a le če so zdravi in čili. Tam je zanje ceneje kot v katerem koli slovenskem hotelu.

Res je. Za zdrave ljudi in takšne, ki se še sami premikajo, tam ni slabo. Priznati je tudi treba, da se standardi v domovih starejših iz leta v leto izboljšujejo. Smo pa še daleč od idealnega stanja. Navadno stanovalcev nihče ne vpraša, kaj bi oni radi počeli, ampak jim osebje doma »vsiljuje« samo določene dejavnosti. Premalo imajo v mislih posameznika. Stereotipi jim prišepetavajo, da vsi stanovalci domov starejših radi poslušajo le narodno-zabavno glasbo in plešejo. Pa so na starost ljudje med seboj – glede na življenje, ki so ga živeli – veliko bolj različni od mlade ali srednje generacije. In nekateri imajo radi tudi klasično glasbo, beat, džez itd.

Povprečna starost stanovalcev v domovih starejših je 80 let. Večina pa pride v dom, ko zaradi onemoglosti potrebuje prostor na negovalnem oddelku ali v gospodinjski enoti za osebe z demenco.

Da, v domovih so nastanjeni predvsem ljudje, ki imajo poleg osnovne še veliko pridruženih bolezni, recimo tudi demenco. Ti varovanci potrebujejo zelo kompleksno zdravstveno nego in oskrbo. Pa tudi družabništvo in veselo vzdušje okoli sebe.

Osebja v domovih starejših je veliko premalo, mar ne?

Res je in še slabo so plačani. Ob tem naj posebej poudarim, da plenice, hrana in nega niso vse. Poleg tega vsi opažamo, da je v domovih starejših v dopoldanskem času osebja malo več, ob popoldnevih, zvečer, ob koncih tedna in praznikih pa mnogo premalo, da ne rečem katastrofalno premalo. Kar seveda z drugimi besedami pomeni, da se morajo stanovalci domov starejših prilagajati osebju, in ne obratno. Oni hočejo biti ob popoldnevih in praznikih prosti. Kar seveda pomeni, da dežurna ekipa ne more storiti vsega, kar bi morala. Hkrati pa to tudi pomeni, da se morajo starostniki prilagajati zaposlenim, ne obratno. In nikogar v državi ni, ki bi temu zanemarjanju starejših naredil konec.

Ob tem pa je treba še vedeti, da je domov za starejše premalo, zato se ne trudijo dovolj, ker nimajo konkurence. V Ljubljani, kjer je največ prebivalcev, je najtežje dobiti prosto posteljo. Nanjo je treba čakati tudi nekaj let, še posebno če potrebuje senior mesto na negovalnem oddelku ali oddelku za osebe z demenco. Zakaj je po vašem mnenju tako?

Predvsem zato, ker nimamo nobenega načrta za naprej. Kot sem že rekla, očitno je, da politiki živijo v nekem drugem svetu.

Nekateri starejši ljudje pa o domu starejših nočejo niti slišati. Zato bi morali zanje poskrbeti doma, mar ne?

To bi bilo najbolj humano in za državo ceneje, saj ji ne bi bilo treba graditi domov starejših. Ljudje pač najraje živijo v okolju, ki ga poznajo, in se tam dobro počutijo. Če bi imeli razvejano mrežo pomoči na domu, bi bilo to mogoče.

Če bi imeli dobro organizirano pomoč na domu oziroma sprejet zakon o dolgotrajni oskrbi, bi lahko že danes vsakega seniorja vprašali, ali želi v dom starejših ali bi raje stanoval na svojem domu.

Da. Politični načrtovalci življenja seniorjev pa bi morali nujno vedeti, da starejši človek poleg nege in hrane potrebuje predvsem sočloveka, prijazen pogovor, stisk roke, objem in občutek, da še vedno obstaja. Da torej ni le »predmet obdelave«, ampak živo bitje, ki si zasluži vse spoštovanje in dostojanstvo. Upam tudi, da bo zakon o dolgotrajni oskrbi vse to prinesel starejšim ljudem. Je pa res, da bo treba za takšen program zagotoviti dodatni denar.

Zdaj je večina teh ljudi na plečih domačih, kar je za državo najceneje. Hkrati vemo, da smo v banke zmetali pet milijard in da Slovenija od navadnih ljudi ves čas pobira davke. Od tajkunov in drugih barabinov pa ne zna ali noče izterjati nakradenega denarja … 

Se strinjam z vami. Veliko denarja bi prišlo v proračun, če bi tisti, ki so nekoč jemali naše skupno imetje, vrnili denar.

Naj poudarim, da bo treba, ko bo zakon o dolgotrajni oskrbi sprejet, zagotoviti stalno financiranje in dolgotrajno oskrbo načrtovati tako, da bo dostopna vsem, ki jo potrebujejo, ne glede na to, kje bivajo in kakšno pokojnino prejemajo.

Ker sem optimistka upam, bo ta zakon, če bo dobro pripravljen in bo denar zagotovljen, v marsičem izboljšal trenutno stanje.

Čeprav z domovi starejših marsikdo ni zadovoljen, pa so zdaj tisti, ki živijo doma, v neenakem položaju v primerjavi s tistimi, ki živijo v domovih za starejše. Od časa do časa tudi beremo ali slišimo, da jih svojci oziroma njihovi skrbniki psihično, telesno in finančno zlorabljajo in zanemarjajo.

Večina za svojce lepo skrbi. So pa tudi seniorji, ki živijo sami v nemogočih razmerah, z nizkimi dohodki. Nad nekaterimi pa se res izvaja vedno več nasilja, predvsem verbalnega, a tudi finančnega, saj se neredko s pokojnino babice ali dedka preživlja vsa družina. Na srečo ima Zveza upokojencev Slovenije program Starejši za starejše in takšne nepravilnosti opazijo in javijo ustreznim službam. Naj še enkrat poudarim, da upam, da bo dobro izvajan zakon o dolgotrajni oskrbi tudi ta segment izboljšal in bo potem vsakršnega nasilja nad starejšimi manj.

Kaj pa pravite o tem, da imajo nekateri zasebni domovi starejših dobiček. Ali se vam zdi prav kovati denar na račun seniorjev?

Nikakor ne. Zato bi morala država tudi poslovanje zasebnih domov starejših nadzorovati. Pred približno tremi leti sem slišala, da je Dom starejših Ptuj, ki je javni zavod s petimi enotami, imel kar 13 milijonov dobička. To pomeni, da je vodstvo varčevalo pri uslugah stanovalcev in pri plačah zaposlenih. Slišala sem tudi, da je hotela bivša direktorica vseh pet enot »odkupiti«. Take napake se ne bi smele dogajati. Ne samo finančni nadzor, potreben je tudi nadzor nad vsem delom zaposlenih. Zelo potreben.

V domovih za starejše za uporabnike skrbijo zaposleni, ki so praviloma slabo plačani in preobremenjeni, ker so kadrovsko nedohranjeni. Ali bo novi zakon o dolgotrajni oskrbi prinesel izboljšave?

Upam, saj je zdaj kadrovska nedohranjenost zelo velika. Normativi so stari 20 let, če ne še več, zaposleni so preobremenjeni in zato tudi nezadovoljni, zraven pa so še zelo slabo plačani. Rekla bi, da nizke plače zaposleni prenesejo le, če so odnosi v domu dobri. Velikokrat pa žal niso. Vodstva zaposlene pogosto šikanirajo, zato je tudi fluktuacija velika.

Če riba smrdi pri glavi, gre v domu vse narobe.

Pravzaprav je tako povsod, ne le v domovih starejših. Vse je odvisno od vodstva. Pomemben je predvsem njihov odnos do zaposlenih in stanovalcev.

Osnovno je, da znaš pozdraviti, poslušati in biti prijazen. Tega te ne nauči nobena šola. Pa vendar vemo, da si vsi v domovih starejših, zdravstvu, šolstvu itd. najbolj želimo prijaznosti in razumevanja. Šele potem pride na vrsto strokovno izobraževanje, kjer bi morali več govoriti o lepih odnosih, ki so za nameček še zastonj. Zelo sem prepričana, da bi morala oblast skrbno izbirati predvsem vodstvo domov in seveda tudi vse zaposlene.

V bran domov pa lahko povem, da določenih profilov, ki bi jih nujno potrebovali, ni. Najbolj iskani so bolničarji, zdravstveni tehniki in diplomirane medicinske sestre. Zato bi morala oblast že včeraj nagovoriti mlade, naj se odločijo za te poklice. V prihodnosti bo služb za tovrstne profile še veliko več.

Kako in kdo nadzira delovanje naših domov starejših občanov? Slišala sem, da imajo marsikje v tujini videonadzor zaposlenih.

Nadzori se izvajajo prek institucij, kot sta Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije pa tudi Zbornica zdravstvene in babiške nege, ki ji je za to nalogo ministrstvo za zdravje podelilo pooblastilo. Tako naša zbornica nadzoruje domove na podlagi pravilnika o izvajanju strokovnih nadzorov s svetovanjem.

Ko gre skupina treh medicinskih sester v nadzor, nas zanima, kako poteka celotna oskrba, kako poteka sistem dela v domu in katero izobrazbo ima osebje.

Katere pomanjkljivosti ste ugotovili pri nadzorih in ali pridete v dom napovedano ali nenapovedano?

Nadzori so največkrat napovedani, redni so lahko napovedani že leto dni vnaprej. Izredni nadzor pa je napovedan le nekaj dni prej, saj ga izvajamo v primeru pritožb ali drugih nepravilnostih. Preverjamo lahko celotno delovanje doma ali le določenega posameznika. Kot rečeno, je nadzor opisan v posebnem pravilniku. Pri nadzorih smo največkrat ugotovili sistemske pomanjkljivosti, kot so pomanjkanje kadra, neizvajanje določenih dejavnosti, ki so potrebne za oskrbo stanovalca, pomanjkljivo dokumentiranje, neizvajanje izolacijskih ukrepov …

Potem seveda zahtevamo, da dom odpravi nepravilnosti. In navadno jih. Če pa ne, jih ponovno obiščemo.

Zakaj ste se pridružili pravkar ustanovljenemu civilnemu združenju za dostojno starost Srebrna nit?

Rada bi tudi po upokojitvi, ki se mi hitro bliža, počela nekaj dobrega in koristnega. Če si skupina ljudi iz civilne družbe prizadeva za dostojno starost, je to zagotovo plemenito in nadvse koristno delo. Poleg tega bom tudi sama nekoč ostarela in bom morda nemočna, če ne bom prej umrla. Ne bi želela živeti v domu, kjer bi vladali nered, neprijaznost in dolgočasje.

Kot vem, skrbite za svojo 88 let staro mamo.

Res je. Noče v dom. Rada je doma. Upam, da bomo domači zmogli in ji ne bo treba v dom.

 Domove starejših bi bilo treba nenapovedano nadzirati.

Pomembno je, kako se osebje vede do stanovalcev.

 

 Pri združenju za dostojno starost Srebrna nit so v svoj program zapisali naslednje zaveze:

  • Združenje se zavzema za vse starejše v vseh okoljih.
  • Vse starejše obravnavamo celostno.
  • Povezujemo vse generacije za dostojno starost.
  • Delujemo konkretno in sistemsko v sodelovanju z uporabniki, bližnjimi, stroko in odločevalci.

Če bi radi katerega od domov starejših, bolnišnico ali drugo ustanovo, kjer se ukvarjajo s starejšimi, pohvalili ali grajali, jim pišite na elektronski naslov: srebrna.nit@gmail.com. Poštnega naslova združenje Srebrna nit nima, ker še nima prostorov.

Besedilo in fotografiji: Neva Železnik


Vaši komentarji


© 2024 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media