Za harmoniko ni bilo denarja

Zgodbe | dec. '17

Dobre stare viže

Ansambel Vilija Petriča

Vili Petrič, hudomušen in vedno dobrovoljen možakar, se je pred 75 leti rodil v Trnovljah pri Celju. Že kot mladenič se je pridružil mladinski godbi, nato pa je šel v glasbeno šolo. Prvi ansambel je zbral davnega leta 1958. Od tedaj naprej je bil trobentar, harmonikar, skladatelj in vodja ansambla, na igranjih pa je včasih harmoniko tudi odložil in zaigral na orgle. Štirje bratje so kot ansambel bratov Petrič začeli kmalu snemati za Radio Maribor. In tako se je začelo …

»Kmalu zatem je šel brat Valter igrat v Švico, jaz pa sem se podal na študij trobente, saj harmonika ni bila glasbilo, s katerim bi tedaj lahko prišel do poklica,« se spominja Vili Petrič. V Mariboru je končal srednjo glasbeno šolo in potem je šel nekoč, bilo je to leta 1964, mimo ljubljanskega RTV-ja, tam je bila akademija, nekdo ga je prepoznal in dejal, da v simfoničnem orkestru potrebujejo trobentača. In usoda je hotela, da je opravil preizkus in ostal v orkestru naše osrednje radijske hiše naslednjih štirideset let vse do upokojitve. A s svojim ansamblom domače glasbe je ostal še naprej. Pisal je tudi narodno-zabavno glasbo, a le tedaj, ko je čutil, da je to tisto pravo, ne pa kakšno umetno kovanje taktov, ritmov. To so bili časi, ko so skladatelji domače glasbe tekmovali med seboj, kdo bo napisal lepši napev. »Imel sem veliko srečo, da sem imel v ansamblu tako izjemno pevko, kot je Majda Renko, ki se piše tudi Petrič, vendar ljudje še zmeraj ne verjamejo, da sva poročena. Želel sem, da obdrži ta lepi dekliški priimek. V svojo sredo so jo vabili mnogi ansambli domače glasbe,« se spominja.        

Z ženo Majdo sta že pol stoletja srečno poročena.

In kdaj je Vili Petrič v roke prijel prvo glasbilo. »Bilo je to leta 1956 v mladinski godbi Maribor-Tezno. Ko me je kapelnik prvič videl, je rekel, da bom primeren za trobento – in postal sem trobentač. Toda že od majhnih nog sem si želel igrati na harmoniko, a zanjo ni bilo denarja. Na srečo je imel klavirsko harmoniko moj starejši brat, in ko se mu je nekoč zelo mudilo na zmenek z dekletom, sem mu v zameno za harmoniko ponudil svoje kolo. Menjava je stekla v trenutku in čez štirinajst dni sem že igral na neki ohceti,« se spominja svojih prvih glasbenih izkušenj.

Besedila Svetlane Makarovič

Zložil je zelo veliko skladb. »Veliko smo jih posneli, veliko pa so jih na Radiu Slovenija tudi izbrisali iz arhiva. Tudi nekatere zelo priljubljene viže, recimo Maja vse cveti.« In katera je bila prva skladba, pod katero se je podpisal? »Ne morem se natanko spomniti, vem pa, da smo jo posneli na Radiu Maribor, mislim, da je bil njen naslov Rad imel bi Micko, zanjo sem napisal tudi besedilo. Nisem imel magnetofona, da bi jo posnel, na radiu je tedaj vsak meter traku prišel prav, ker jih je primanjkovalo, in tako je šlo vse skupaj v nič. Z Majdo je tedaj pel Drago Potočnik in tudi ti posnetki so na žalost za vekomaj izgubljeni. Napisal sem okrog dvesto skladb, a v arhivih jih je še danes samo okoli sto sedemdeset,« pripoveduje. Veliko besedil za njegove skladbe je napisala Svetlana Makarovič. Pravi, da ima izjemen občutek za glasbo, piše zares imenitna besedila. Tudi Marjan Stare mi je napisal veliko besedil, uspešno sva sodelovala tudi z Ivanom Sivcem. V zadnjem obdobju mojega ansambla sva ustvarjala skupaj s Tonetom Pavčkom. A vedno je glasba prva, besedilo pa bo pesnik nato zložil nanjo,« obrazloži svoj način ustvarjanja domačih viž. Ansambel žal ne deluje več, a ostale so njegove uspešnice: Ko se ptički ženijo, Moj muzikant, Spominska knjiga, Še en liter, Kadar Slovenec zapoje, Naši babici, Pesem namesto rož, Maja vse cveti, Čas slovesa ...

Pred pol stoletja ni bilo toliko ansamblov domače glasbe, kot jih je danes. So bili pa številni izvirni, kakovostni in so priljubljeni še danes. »Bili so Avseniki in Beneški fantje, Veseli planšarji in Boris Frank s svojimi Kranjci. Lojze Slak je začel igrati za nami in vedel sem, da bo frajtonarica ljudem všeč, ker je njen zvok malo bolj divji, primeren za igranje na veselicah in predvsem na porokah. Z njo lahko delaš čudeže brez ozvočenja.«

 Drago Vovk


Vaši komentarji


© 2019 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media