Sodobna kmetija s posluhom za tradicijo in novosti

Zgodbe | dec. '17

Vas Griblje leži ob Kolpi v občini Črnomelj, v njej pa je nekaj velikih in odličnih kmetov. Nekoč je pri vsaki hiši rasla rdeča podolgovata čebula, ki je bila tako odlična, da so jo domačini prodajali po Sloveniji in Hrvaški. Nič več je ne pridelajo toliko kot nekoč, jo pa marsikdo – tudi Anica Totter – vsako leto posadi zase in nekaj malega za prodajo. Anica se je na kmetijo Totter preselila iz sosednje hiše, tako je svojega moža Alojza poznala od malega. Pet otrok imata: hčerki Metka in Urška ter sin Jaka živijo v Beli krajini, Metod, eden izmed dvojčkov, je v Ljubljani, drugi dvojček Ciril pa vodi kmetijo. »Če bi se dvojčka rodila bližje datumu, ko goduje Peter, bi bila Peter in Pavel, tako pa sta Ciril in Metod,« pripoveduje gospa Anica.

Spomni se, da se je o tem pogovarjala s taščino sestro, ki ji je bila bolj naklonjena kot tašča, ta je celo štedilnik hotela le zase. Šele na stara leta ji ga je prepustila. Je pa Anica vendarle veliko kuhala, še zlasti ko je šla s skupino otrok na letovanje v Lucijo. Njihov župnik je poskrbel, da so imeli tudi otroci iz Gribelj nekaj poletnih počitnic ob morju, in z njimi je – med odmorom, ko ni kuhala – na plaži uživala tudi gospa Anica. Danes je razumevajoča in ljubeča tašča. S Cirilovo ženo Heleno, ki je med drugim tudi odlična kuharica, sta dobri prijateljici.

Gojili so tobak in konopljo

V času Aničine in Alojzove mladosti je bilo družabno življenje v vaseh zelo živahno, vsako soboto je bila živa glasba in pogosto sta z možem hodila na plese. Čez teden pa je bilo predvsem ogromno dela, zato je Anica pustila službo v Kometu, čez leta, ko so se razmere na kmetiji spremenile, pa se je ponovno zaposlila. Doma je bilo dela vedno čez glavo. Spomni se, da so takrat gojili tudi konopljo in tobak. Velike tobačne liste so trgali in jih navezali na vrv, da so se sušili. Tega se spomni tudi Ciril. Otroci so ves dan pomagali pri obiranju in navezovanju listov, ki pa so bili precej mastni. Zato so zvečer prišli na breg Kolpe in se z milom in šamponom najprej dobro umili, nato pa še uživali v večernem kopanju. Seveda je mlade tobak pritegnil tudi drugače – otroci so liste zvijali in na skrivaj »kadili«. Tobak so takratne oblasti poskusno vpeljale v te kraje, obdržal pa se je le nekaj let. Takrat se je na veliko kadilo – tudi gospa Anica je kadila, toda ne domačih listov, ampak cigarete Drava, kadila pa je predvsem pri sosedih, torej v svojem nekdanjem domu, ko je prišla na obisk. 

V tem delu Bele krajine niso gojili lanu, so pa gojili konopljo in tkali »plahte« iz konoplje. Te rjuhe so bile temnejše, rjavkaste in malce bolj grobe. Anica se spomni, da so jih imeli polne skrinje, pa so z leti vse izginile in danes nima nobene več, niti za spomin na tiste čase. Konoplja se vrača v Belo krajino, vse več je pridelovalcev in predelovalcev, še zlasti znanega olja, čajev itd. Na kmetiji Totter pa je niso vpeljali, druge poljščine sicer gojijo, toda le za svoje potrebe, Ciril pa se je odločil predvsem za živinorejo.

Koze, ovce, krave, kokoši in pujski

Ko je Ciril prevzel kmetijo, je bila v hlevu le še ena krava, danes jih ima veliko. Mlad in zagnan študent agronomije si je postavil visoke cilje, jih kmalu dosegel in tudi presegel. Leta 2001 se je odločil za ekološko kmetijo. Začel je rediti koze. Sprva je imel kar nekaj težav zaradi divjadi, kasneje je s pašnikov nad Semičem koze preselil domov in jim namenil prostor, ki je bil precej zaraščen, in tako imajo veliko ponudbo dobrot. »Koze so zelo pametne in tudi izbirčne živali,« pripoveduje. So pa kozji mlečni izdelki zelo iskani. Ciril pove, da je prvi sir pripravila mama kar v njihovi kuhinji, nato so sirarno vzeli zelo resno. Njihova izbira kravjih in kozjih mlečnih izdelkov (jogurti, siri, skuta …) je zelo pestra, predelujejo pa tudi meso krškopoljskega prašiča. Domače klobase, salame, suha vratovina in slanina ter ocvirki in mast – vse to je ponovno zelo iskano.

Ker je Cirilov cilj imeti na kmetiji samo avtohtone vrste, želi srnasto kozo, ki jo je začel rediti na začetku kmetovanja, nadomestiti z drežniško kozo, ki je avtohtona slovenska vrsta. Redi pa že avtohtono vrsto ovce – bovško ovco, avtohtono štajersko kokoš in avtohtonega krškopoljskega pujska.

Zakaj so slovenski pujski boljši 

Za rejo krškopoljskih pujskov se je odločil nazadnje, pa mu ni žal. To je naša edina avtohtona vrsta prašičev, ki se jih že na daleč prepozna – to so temni pujski s svetlo liso. Zgodba o teh pujskih pa je prava kriminalka. Čeprav so jih oblasti po vojni hotele iztrebiti (prizadevale so si namreč za rejo sodobne pasme, ki hitreje raste in daje več mesa), so se krškopoljski pujski ohranili, ker so jih nekateri kmetje skrivali pred miličniki in inšpektorji, ki so imeli nalogo kastrirati merjasce te vrste. Kmetje so se upirali novostim, saj novi pasmi prašičev niso zaupali. Včasih pa so pred hišo postavili tudi vile, kar je pomenilo napoved vojne. Nekatere zgodbe so prav ganljive. Še danes se gospod v zrelih letih spominja, kako je kot otrok ves prestrašen pestoval mladega pujska v skrivališču in ga božal, da se ne bi izdal s kruljenjem. Tako je pregovoren kmečki tradicionalizem rešil našo avtohtono pasmo krškopoljskih pujskov.

Danes je reja teh pujskov kontrolirana in namenoma razpršena po vsej Sloveniji. Za njihov obstoj pa se ni treba bati, ker so tudi tržno zelo zanimivi. Njihovo meso je okusnejše, sočnejše, bolj aromatično, predvsem pa ima mnogo ugodnejše razmerje med maščobnimi kislinami omega 3 in omega 6, kot ga ima meso sodobne pasme prašičev.

New York in smučarska skakalnica

Bilje pri Novi Gorici je pogosto cilj Cirilove družine, od tam namreč izhaja njegova žena Helena. Spoznala sta se na srednji kmetijski šoli v Novem mestu, saj je takrat več dijakov s primorskega konca nadaljevalo šolanje na kmetijski šoli Grm. Helena se je hitro udomačila v Beli krajini. S Cirilom imata tri otroke: Patrika, Lariso in Tristana. Sodobna mlada človeka kljub obilici dela in veliki odgovornosti najdeta čas tudi zase. Hodila sta na plesne vaje, Ciril pa je tudi odličen tekač. Za trening pa ima čas le ponoči, zato prijatelji v šali ugotavljajo, da mu verjetno nočni trening omogoča tako dobre rezultate. Potrdil se je že na marsikateri veliki tekmi, največja pa ga čaka prihodnje leto. Za 40. rojstni dan mu je brat dvojček podaril vstopnico za newyorški maraton. Tri dni bodo Ciril, Metod in Helena v New Yorku, vse tri otoke pa bosta starša na pot čez lužo vzela kdaj drugič, ko v tem ogromnem in zanimivem mestu ne bo najpomembnejši tek. Dodajmo pa še, da je Ciril bratu Metodu za 40. rojstni dan kupil kolo. Dvojčka sta med seboj tesno povezana, sta tudi velika prijatelja.

Tattorjeve otroke je v šport usmerjal tudi stric, mamin brat. Sicer pa so otroci v Gribljah rasli ob dobrih športnih danostih. Poleg Kolpe, kjer so lahko plavali, skakali v vodo, veslali, so imeli v vasi celo 30-metrsko Goriškovo skakalnico. »Pogled z vrha skakalnice je kar spoštovanja vreden, kot otroci pa smo tam celo skakali. Ker ni imel vsak svojih smuči, smo nekoč skočili trije na enih smučeh – dva sva padla pred pristankom, prvi pa je lepo doskočil.« Mama se spomni, da je celo videla ta strašljivi prizor, pa je bilo prepozno za ukrepanje. »Prav neverjetno je, da se ni nihče polomil.« Bolj kot mame pa so se takrat bali, kaj bo rekel stric, ki je bil njihov vzornik v športu in prava avtoriteta.

Bi se pa lahko kdo poškodoval nekoč poleti, ko so fantje dobili avtomobilček in se z njim igrali na kupu peska, prevažali pesek, tekmovali ... In ob tem so popolnoma pozabili, da so pastirčki in morajo paziti na krave. Ko so se spomnili nanje, so bile te že daleč stran in oče jih je kaznoval tako zelo, da na pastirsko službo niso nikoli več pozabili. Še veliko hudomušnih in zanimivih pripetljajev je bilo, a niso vsi za objavo ...

Družina

»V naši družini se otroci med seboj zelo dobro razumejo. Vsi skupaj se dobimo ob raznih praznikih, obvezno tudi na dan pred božičem,« pravi Anica Totter, ki ima že 12 vnukov. Za mizo jih je ob praznovanju najmanj 24. Za vso to druščino pa kuha Helena, ki seveda redno pomaga možu na kmetiji, je pa tudi zaposlena pri Petrolu. Ko pa prihaja čas obiskov, si vzame čas in pripravi tudi kaj po primorsko. Tako za predjed nimajo le tatarskega bifteka, ampak tudi bakala, ki mu v njenih krajih rečejo štakviž.

Marsikaj so skupaj prestali – bila je revščina, tudi alkohol, ki jo tako pogosto spremlja, toda delo in učenje sta jih reševali. Danes ima ekološka kmetija Totter tudi certifikat Biotehniške fakultete ARK, kar pomeni, da na kmetiji redijo vsaj tri ali več vrst avtohtonih živali. Njihovi ekološki izdelki so iskani, prodajajo jih v nekaterih trgovinah z ekološkimi izdelki, nekaj malega na tržnici, sicer pa oskrbujejo tudi nekaj vrtcev. Ciril pa ima še višje cilje – še razširiti kmetijo in s kakovostnimi izdelki oskrbovati še kakšen vrtec ali šolo več. S svojo zagnanostjo pa navdušuje tudi skupine otrok, ki pridejo na ogled kmetije. »Čeprav mi to vzame kar nekaj časa, se jim takrat posvetim in jih skušam navdušiti za poklic kmeta,« doda.

Besedilo in fotografija: Lidija Jež