Lep, poln čas zanju in tudi za druge

Zgodbe | dec. '17

Vse pravljice se začnejo takole: »Nekoč, pred davnimi leti, je živela deklica. Bila je prav posebna in imela je veliko darov.« Tako nekako začenjam tale zapis – nekoč, pred davnimi leti, sem spoznala Ano Korenč. Ponudila se je, da bo pripravila delavnico oblikovanja gline za otroke na mavričnem dnevu ob zaključku šolskega leta. To so bili še drugačni časi in ponuditi otrokom, da lahko vsak, kdor hoče, dobi gline, kolikor hoče, in pod budnim očesom poznavalke oblikuje svoje zamisli, je bilo takrat res lepo.

»Vse bom pripravila sama,« je obljubila s širokim nasmehom. No, sama ne – z možem sta prinesla velike zavoje gline, vedra za vodo, zaščito za mize, drobno orodje za obdelavo gline, in kaj vem, kaj še. Bilo je veliko otrok, delavnica je bila odprta res dolgo in vsakdo je dobil priložnost in glino in orodje. Gospa Ana je učila, svetovala, praktično pomagala – kot da je učiteljica likovne vzgoje in ima veliko izkušenj pri delu z otroki.

Pa ni učiteljica! Pravzaprav se je njena zgodba začela povsem drugje – v velikem podjetju, ki je imelo posle daleč naokoli in je morala kot vodja prodaje veliko potovati. Prepotovala je ves Balkan in pol Evrope. Doma pa trije majhni otroci in mož, ki je delal cele noči, da je lahko podnevi nadomeščal odsotno mamo.

Dokler se ni telo uprlo in ji povedalo, kar je srce že dolgo vedelo: tak posel, dom, otroci in gradnja hiše, vse to je preveč stresno, ne bo šlo brez sprostitve! Glina jo je vlekla že vse življenje, prav tako kot svinčniki in barvice, risanje in slikanje ... Ali ima umetniški dar in je spregledala neuresničen poklic? V kiparski šoli Milene Braniselj, namenjeni pripravi za akademijo, je štiri semestre spoznavala tehnično znanje – tehnologijo obdelovanja gline, žganja. Vstopila je v skrivnosti glinenega sveta in je delala vedno več.

V galeriji Delavske enotnosti je na razstavi družbenopolitično aktivnih žensk prvič razstavljala: Štiri korpuse v globokih okvirjih, kar je dajalo res umetniški vtis. Skoraj bi dobila nagrado …

Delala je vedno več in se odmikala od poslovnega sveta. Vse skupaj je bilo preveč zanjo. In sta z Andrejem zbrala pogum, da je zapustila dobro plačano službo. »Pa če bomo samo zelje jedli!« Tako je v kleti začela vsak dan oblikovati glino in v stanovanju otrokom ustvarjati topel dom.

Jaslice z dušo ... in nagradami

Na razpis Kmečkega glasa za izdelavo domačih in kmečkih jaslic je poslala svoje prve figurice in bile so uvrščene na razstavo v ljubljanski mestni hiši. Med petdesetimi poslanimi so se uvrstile med deset razstavljenih, dobila je drugo nagrado. Naslednje leto pa je dobila prvo nagrado za kompozicijo – in tako se je začelo. Vabila na delavnice na osnovnih šolah in drugje, na razstave v Piranu, Veroni leto za letom, Parizu – in leta 2000 vabilo Unesca na razstavo jaslic vsega sveta v Muzeju rojstva v Betlehemu. Tiste jaslice so ostale v Betlehemu na stalni razstavi. Vsako leto je imela tudi samostojno razstavo in vabili so jo na mnoge etnološke in druge prireditve. 

Vendar jo je gnalo naprej, želela je znati več, glino poslikati, patinirati, tonirati – in spet je šla v šolo, tokrat slikarsko. Zdaj njena glina ni več kot »zanemarjena«, ampak jo zna poudariti, kjer želi: gube, ten kože, obleke ...

Tista nagrada za kompozicijo je bila preroška: vsake njene jaslice so postavljene drugače in pripovedujejo drugo zgodbo. Vedno isto, o rojstvu, pa vendar vedno z drugimi poudarki in v drugem okolju. Zgodba jaslic mora imeti mnogo vsebine: svetopisemsko, estetsko, etnološko, zgodovinsko, kulturno. V vsak čas in vsako okolje lahko postavi pripoved – vedno isto in vendar vsakič drugačno. Zato tudi dela jaslice samo za znanega naročnika, saj mora vedeti, kaj bo poudarila: materinstvo in milino, hrepenenje in srečo, angele in radost, skromnost in zadovoljstvo … Ker nas modrost vabi, naj bomo kakor otroci, Ana z veseljem dela glinene zgodbe za velike in majhne otroke – da bi se zazrli v skrivnost rojstva in življenja in bi jih ta osrečila.

Poleg jaslic je naredila tudi druge podobe, mnoge različne, mene je zelo navdušila Marija z Jezuščkom, upodobljena kot moderna mati z otrokom, sodobno postrižena. Zdaj kraljuje v kapelici na sedlu Šmarne gore, kot da varuje vse matere in njihove otroke, ki romajo po priljubljeni romarski poti na vrh.

Hiška je dovolj

Ana svoje majcene kipe ustvarja v kleti, ki je pravi atelje. To je zdaj že druga klet, ki jo je naselila z glino in obogatila s svojim delom. Prvi atelje sem občudovala v Šmartnem pod Šmarno goro, od koder sta se Ana in Andrej odselila. Poslovila sta se od lepe hiše in čudovitega vrta, ki sta ga ustvarila, in se preselila v ljubko hiško blizu Škofje Loke, dom pa zapustila otrokom. Malokdo zmore tak zreli premislek in ga tudi uresniči: njima je uspelo. Pridne Andrejeve roke so hiško spremenile v nov, čudovit dom za njuno tretje življenjsko obdobje. Tu imata zdaj samo toliko, kolikor dva človeka potrebujeta, ko pred starostjo ostaneta sama. Velika miza v bivalnem delu doma pripoveduje o obiskih otrok in vnukov in o družinskih kosilih, stene so prekrite z Aninimi slikami, o katerih bo še tudi potreben kakšen zapis ... Vrtiček, skrbno obdelan, prinese dovolj zelenjave in jagodičja, klet pa je spet umetniška delavnica – tokrat za dva. Poleg Aninega delovnega prostora ima tudi Andrej svoje delovno orodje in cilj: ob ženi je tudi on postal navdušen jasličar in zdaj izdeluje znamenite papirnate jaslice po starih modelih. Gaspari, Gorše, Aleksa Ivanc, Janko Testen, Avguštin, Bara Remec in drugi so se znašli na njegovem delovnem pultu in oživel je staro umetnost. Iz debelega lesonita izrezane stare papirnate figure, postavljene na mah, prikličejo nazaj stare čase, ko je imela vsaka kmečka hiša v »bohkovem« kotu za božič postavljene papirnate jaslice.

Ana in Andrej v tem času pričakovanja božiča končujeta svoje delo, da bodo vse naročene jaslice še pravi čas prišle v domove in ustvarjale praznično vzdušje. »To je zame najlepši čas, hvaležna sem za to ustvarjanje jaslic, saj brez razmišljanja o njih ne bi spoznala skrivnosti življenja – zdaj skušam iz teh spoznanj živeti, se dajem na razpolago in mi je lepo,« pravi Ana. Andrej jo z veselimi očmi odobravajoče gleda in vidim, da sta v njuni hiši doma mir in veselje. In iz polnosti te tople skupnosti lahko dajeta tudi drugim, kar tudi veselo počneta, ne le z jaslicami. »Upokojenski čas je res lahko poln in lep, če si ga znaš pripraviti,« pravi Ana. In vidim, da sta onadva res znala in znata!

Besedilo in fotografije: Mira Dobravec