O elegantnem cvetju orhidej

Zaradi posebnih razmer je dostop do članka odprt za vse obiskovalce strani.

Prosti čas | dec. '17

Falenopsisi najbolj priljubljeni med orhidejami. Navadno kupimo cvetočo rastlino, ki pa ob količkaj skrbni negi cveti več let zapovrstjo. Odcvetelih stebel ne porežemo, ker običajno pocvitajo.

Barvito cvetje v domačem okolju je posebno dobrodošlo v temačnem delu leta in orhideje so za marsikoga v tem času višek lepote in elegance. Nekatere so primerne tudi za sobno ozračje, kjer ni mogoče posnemati pragozdnih rastnih pogojev. Pobrskajmo med njimi in pustimo ob strani gospodarsko vrednost vanilje, ki je tudi vrsta orhideje, in pestrost kukavičnic na naših traviščih. Bolje ko jih poznamo, več nam bodo vračale …

Falenopsisi so lepotice domače pridelave, ki so po izkušnjah mnogih ljubiteljskih gojiteljev lahko trpežne lončnice tudi, ko enkrat odcvetijo. Na slovenskih tleh, na obrobju presušenega panonskega morja, dorašča lepota orhidej v milijon in več primerkih. Lonček s cvetočo rastlino katere izmed uveljavljenih sort ne stane več kot buteljka dobrega vina. Eno in drugo si lahko včasih privoščimo, kajne? Botaničnih vrst je v rodu Phalenopsis res okoli 70, toda vrtnarsko pomembni so izključno umetno vzgojeni križanci. Čeprav so botanične vrste iz toplejših krajev, se gojeni primerki prav dobro počutijo tudi v sobnem okolju, če jim zagotovimo ponoči približno 18 stopinj, podnevi pa nekaj več. Njihova prvotna domovina je obsežno območje med Indijo in severno Avstralijo. Velikocvetni križanci imajo ploščate cvetove, ki so bili nekoč le enobarvni, ob njih pa so zdaj prav priljubljeni tudi pisani v različnih barvah in vzorcih. Cvetje falenopsisa je zelo trpežno, pa naj bo to na rastlini ali odrezano cvetno steblo. Najbujnejše cvetenje pri tem rodu v domači oskrbi pričakujemo od decembra do marca, odcvetelih stebel pa nikoli ne porežemo, ker iz njih radi poženejo novi cvetni popki. Cvetne barve so nežne in jih je težko opisovati, zastopani pa so skoraj vsi odtenki, razen izrazito modrih. Močne rastline odženejo več cvetnih stebel in pri takšnih je mogoča delitev, ki je edina oblika domačega razmnoževanja orhidej.

Ime venerini copatki pritiče orhidejam, ki imajo svojega sorodnika v našem lepem čeveljcu. Uvrščamo jih med terestične orhideje, a substrat mora biti vedno prepusten in iz samih organskih snovi.

Tako kot večina orhidej tudi falenopsisi ne rastejo v zemlji, temveč kot priraslike v rahlem organskem substratu brez prisotnosti kalcija, ki ga ne prenašajo niti v vodi za zalivanje. Kupljene rastline so posajene v lončku, skodeli ali košarici, a namesto prsti je mešanica, ki koreninam zagotavlja intenzivno prezračenost. Pretežni del takšne epifitske mešanice je šotni mah in zdrobljene korenine kraljeve praproti (Osmunda regalis v Sloveniji ne raste – najbližje rastišče je pri Karlovcu) s pogostimi dodatki, kot so kokosova vlakna, preperelo in zdrobljeno bukovo listje, lesno oglje, zdrobljena skorja iglavcev in še kaj podobnega. Zalivanje je pri takšni mešanici nekaj takega kot prenašanje vode v rešetu, a uporabljati moramo vedno mehko vodo. Bolj kot zalivanje sta pomembni rošenje in vzdrževanje primerne zračne vlage.

O sobnih čeveljcih

Nekateri jim rečejo tudi venerini copatki, a s tem so mišljene orhideje iz rodu Paphiopedilum, ki jih kot lončnice gojimo v mešanici rahlega humusnega substrata, ki mora biti vedno primerno vlažen, vendar brez zastajanja vode. Prištevamo jih torej med terestične orhideje, kar je nasprotje prirasliškemu ali epifitnemu načinu življenja množice drugih orhidej. Z njimi ni posebnih težav, saj lahko cvetijo v vsakem letnem času, če so poganjki dorasli. To pomeni, da imajo po dva do tri pare listov in iz sredine navadno pokuka cvetni popek. Le na temperaturno občutljivost ne smemo pozabiti, a to je precej odvisno od sorte. Okvirno bi se morali držati pravila, da naj višjim dnevnim temperaturam sledi nekaj stopinj manj v nočnem času. V hladnejšem in temnejšem delu leta jih ne gnojimo, neposredna osončenost na južnih oknih pa je zanje preveč. Vedno moramo paziti na to, da ne zalivamo v vršiček med liste, kar lahko povzroči gnilobo. Čiste botanične vrste, ki imajo vse poreklo v jugovzhodni Aziji, gojijo le še botanični vrtovi in redki zbiratelji. Za vse druge so privlačnejši križanci. Oblikovno je tem tropskim copatkom podoben naš lepi čeveljc s sorodniki od drugod (rod Cypripedium), ki vsi rastejo iz zemlje in pri njihovem cvetju močno izstopa napihnjena medena ustna. Te orhideje navadno z višino ne pretiravajo in le redko so cvetna stebla in listi višji kot 30 cm. Najpogosteje vsako steblo krasi en sam cvet, toda tudi v vazi dolgo vzdrži.

Še nekaj trpežnih

Rastlinska vzdržljivost je precej relativna reč, uspeh pa je tudi pri orhidejah odvisen od skladnega delovanja temperature, svetlobe in vode s hranili v soodvisnosti od rastnega substrata. Kljub morebitnemu obotavljivemu dvomu bi lahko med trpežnejše orhideje prišteli vsaj še rodove Cymbidium, Dendrobium in Celogyne, ki imajo svoje naravno poreklo na hladnejših podnebnih območjih. Cimbidiji so med nekoliko višjimi lončnicami in jim je po cvetenju čisto všeč, če lahko poletje preživijo na prostem. S posodami vred jih postavimo v vrtno senco takoj, ko se nočne temperature ustalijo nekje pri 10 stopinjah Celzija, čez dan pa jim prija 15 do 20 stopinj. Temperaturna razlika med dnevom in nočjo je ugodna za rast, predvsem pa je potrebna za poznejši cvetni nastavek. Substrat se ne sme nikoli v celoti izsušiti, a v senci navadno zadošča vsakotedensko zalivanje z deževnico ali sicer demineralizirano vodo. Pred jesenskim mrazom prenesemo cimbidije v hladen prostor in jih zelo malo zalivamo. Ob takšni oskrbi lahko cvetijo leto za letom. Cvet dolgo vzdrži v vazi, pa naj bo en sam cvet ali celo cvetno steblo. Ob dnu poganjkov naredijo cimbidiji pseudobulbe in rastline zacvetijo šele takrat, ko korenine v celoti prerastejo posodo.

Cimbidiji imajo dolge črtalaste liste, med njimi pa odženejo cvetna stebla šele takrat, ko so korenine že krepko napolnile posodo. Cvetje križancev je pogosto rumeno, rožnato, okrasto zagorelo in celo zelenkasto.

Rod dendrobijev ima na eni strani toplotno zahtevnejšo in rezanemu cvetju namenjeno skupino (Dendrobium phalenopsis), kar je gospodarsko pomembno za industrijsko vrtnarjenje na Tajskem in Tajvanu. Za gojenje v sobah so mnogo primernejši dendrobiji iz skupine nobile, ki kot križanci cvetijo belo, rdeče ali vijoličasto rožnato. Ti dendrobiji so po končanem cvetenju lahko na prostem, kjer jih v senci gnojimo in zalivamo, vse dokler nočne temperature ne začnejo padati proti petim stopinjam. Zdaj nastopita dozorevanje pseudobulb in priprava na cvetenje. Vrste iz rodu selogin izvirajo iz goratih gozdov himalajskega vznožja in med toplotno nezahtevnimi je Celogyne cristata. Ob osnovi pecljev listnega para nastanejo podolgovato kroglaste pseudobulbe, cvetno steblo pa požene iz osnove dozorelih poganjkov. To se zgodi po daljšem obdobju zimskih temperatur med 5 in 8 stopinjami ob praktično sušnem počitku. Ta vrsta slabo prenaša presajanje, zato naj bo kar več let v isti posodi.

 Besedilo: Izidor Golob


Vaši komentarji


© 2020 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media