Poklic prihodnosti: družabnica starejšim

Zgodbe | dec. '17

Mateja Tea Grošelj

»Sleherno življenje se enkrat konča, kako bomo živeli do tega konca, pa se vsak sam odloči.« To bistroumno misel si je Mateja Tea Grošelj izposodila v izjemni knjigi Skrivni dnevnik Hendrika Groena, starega 83 let in četrt. Je družabnica starejšim, ki so še dovolj vitalni in si želijo iti na sprehode, na dopuste ali potovanja, po nakupih, obiskati kulturne in druge prireditve ali pa morajo do zdravnika. Morda njihovi sorodniki nimajo časa, da bi jih spremljali, ali živijo drugje, sami pa tega ne zmorejo, ne znajo ali si ne upajo. Ob sebi želijo imeti nekoga, ki nanje popazi, jim pomaga, svetuje, naredi dan prijetnejši. 

Tea Grošelj pravi, da zna od nekdaj dobro poslušati, ne nazadnje je novinarka po izobrazbi. Ima pretanjen občutek za ljudi, še posebej za tiste, ki nekoga potrebujejo. Rada skrbi za soljudi, všeč ji je občutek, ko vidi, da je zanje nekaj naredila in so zaradi tega vedrejši in zadovoljnejši. In da imajo tudi oni radi njo. Rada bi ozavestila starejše ljudi, da v življenju obstaja nekaj več kot le ždenje med štirimi stenami. In da bi o tem, kako osmišljati svoje življenje na starost, začeli razmišljati že v mlajših letih. 

Številne namreč upokojitev preseneti, četudi so najprej srečni, da so se otresli naporne službe in vse hujših delovnih zahtev. »Dokler hodimo v službo, smo nenehno med ljudmi in se v resnici otepamo druženj popoldne in zvečer, ker želimo le svoj mir. Ko ostanemo brez vsakodnevnih obveznosti, pa kmalu ugotovimo, da imamo časa dovolj, nimamo pa več družbe, in ko imamo čas, da bi kam šli, nimamo več s kom. Otroci so se odselili, ni več sodelavcev, partnerju se nikamor ne da, ga nimamo ali je umrl, vse manj je vrstnikov, prijatelji imajo svoje skrbi. Potrudila se bom, da bi vsaj nekaj teh ljudi potegnila izza štirih sten, nazaj v polno življenje,« pravi.

Družabništvo, spremstvo, osebna asistenca

Tea ponuja rešitve za veliko zagat: lahko je družabnica za kino, pohod, morda le za uživanje ob tortici, čaju, za izlet po obali, nakupovanje, spremstvo k zdravniku, po opravkih … Mnogi starejši sami več ne vozijo, v odročnejših krajih ni javnega prometa, velika mesta so postala prezapletena. »Ogromno starejših ljudi je vsako jutro brez ideje, brez izziva, kako preživeti dan. Sodeč po ugotovitvah neke raziskave, ki me je zares osupnila, se starejši ljudje zunaj doma zadržujejo povprečno samo še eno uro na dan: ko gredo v trgovino, na pokopališče, v cerkev ali k zdravniku. 23 ur dnevno preždijo doma. Zakaj ne gredo med ljudi? Zaradi različnih razlogov: si ne upajo, ne želijo, ne smejo, se ne znajdejo več, se bojijo … Poudarjam, to so relativno zdravi ljudje, torej brez mobilne ali umske oviranosti. Žal jih brezciljnost vodi v življenje brez smisla, depresijo, bolezen in postopno poslavljanje.« Da za določen čas najameš družabnico spremljevalko je že marsikje v tujini zelo razširjena in že davno uveljavljena storitev, pri nas pa samoplačništva na področju sociale še ne poznamo, pojasnjuje Tea.

Po svoje orje ledino na tem področju, a dejstvo je, da imajo mnogi zadovoljive pokojnine, imajo prihranke, radi bi še imeli kaj od življenja, pa se nimajo več s kom podati v nove izzive ali si ne upajo. Pa tudi oni drugi, ki imajo nizke dohodke in niso brez bolečin v sklepih, si lahko izboljšajo življenje. Gredo med ljudi, doživijo kaj novega in prijetnega, spoznavajo druge kraje in nove ljudi; le hoteti je treba. V obeh primerih je mesto za družabnico.

Seveda nujno naletimo na oviro – denar. »Denar je stvar prioritet, porabili ga bomo za tisto, kar nam bo zagotovilo več ugodja.« To, da plačamo storitev pri specialistu, se nam zdi že povsem normalno, da bi plačali storitev družabnice, ki nas bo spremljala v zdravilišče, na dopust, pa ni vredno. Te možnosti do zdaj pri nas še ni bilo, zavedanje, da je strošek družabništva investicija v lastno zdravje, pa bo treba še dojeti in vcepiti v glavo. »Vsaka novost potrebuje primerne pogoje za nastanek in nadaljnji razvoj. Zasnovo samoplačniškega družabništva sem postavila, zdaj z njim seznanjam različna okolja. Pomembno je, da imamo možnost izbire. Prvi odzivi so pohvalni, uporabniki so zadovoljni, dober glas se hitro širi. Koliko časa bo potrebno, da storitev postane družbeno priznana in zares iskana, pa bomo videli,« razmišlja Tea Grošelj.

Besedilo in fotografija: J. H.


Vaši komentarji


© 2023 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media