Razočarani nad predlaganim zakonom o dolgotrajni oskrbi
Končno smo po petnajstih letih priprav na sprejem sistemske ureditve dolgotrajne oskrbe in obveznega zavarovanja za dolgotrajno oskrbo v javno razpravo dobili zakonski tekst. Gre za posebno panogo socialnega zavarovanja in s tem za pomemben del socialne varnosti v naši družbi. Verjetno smo prav zato, ker pogledi na to ureditev, še zlasti pa finančne možnosti zanjo v preteklosti niso bile poenoteni, v zaostanku za razvitimi evropskimi državami. Z zakonsko ureditvijo naj bi se Slovenija uvrstila med tiste članice Evropske unije, ki se zavedajo svoje odgovornosti do dolgožive družbe in sprememb, ki jih ta prinaša. Pričakovali smo jasna in določna izhodišča, na katerih naj bi bil izgrajen nov sistem dolgotrajne oskrbe in zavarovanja zanjo. Le na podlagi takih izhodišč, o katerih bi se lahko strokovna in druga javnost odgovorno opredelili do posameznih ključnih rešitev, bi bilo mogoče oblikovati zakon. Tako pa smo v veljavno razpravo prejeli zakonski tekst z več kot 150 členi, javni razpravi pa je namenjen samo en mesec.
Kljub kratkemu roku javne razprave pa smo se upokojenci do zdaj že udeležili razprav v okviru pokrajinskih zvez društev upokojencev in tudi Zdusa. V prispevku bom povzela nekatere ključne misli, predloge in pripombe k predlagani novi ureditvi.
Predlagana zasnova, ki deloma povzema ureditev tujih sistemov (predvsem nemškega), po mnenju nekaterih ne upošteva v zadostni meri že doseženega razvoja socialne varnosti starejših v Sloveniji. Ni slabo, če v ureditev sprejmemo dobre prakse iz tujih držav, še boljše pa bi bilo, če bi upoštevali svoje pozitivne in inovativne izkušnje in prakse, po katerih bi se lahko zgledovali tudi drugi. Pri oblikovanju sistema se moramo najprej zavedati lastnih finančnih zmogljivosti in resursov in si zastaviti vprašanje, ali lahko neki model v praksi učinkovito in kakovostno uresničujemo. Prav glede tega vprašanja se v javni razpravi ponovno lomijo kopja. Veliko jih meni, da je treba v naši državi, ki mora spoštovati ustavno načelo, da je RS socialna država, pri oblikovanju zakonodajnih rešitev izhajati tudi iz tega, da mora biti solidarnost pravična v družbi.
Dodatne obremenitve za upokojence
Upokojenci, še zlasti tisti z nizkimi pokojninami (pod 500 evrov), se sprašujejo, ali bodo sposobni prenesti dodatne obremenitve za to zavarovanje oziroma sofinancirati oskrbo v domovih za starejše, ki bo presegala standard, ki ga bo krilo novo obvezno zavarovanje. Sprejemljiva je predlagana usmeritev, da se v prihodnje v večji meri razvija dolgotrajna oskrba na domu, žal pa taka usmeritev ni določeno in jasno podkrepljena z zakonskimi določbami. Nadalje opozarjajo, da predlagana zasnova pomeni tudi novo obremenitev Zpiza, ki bo moral v prihodnje plačevati prispevek za zavarovanje za dolgotrajno oskrbo za upokojence. Zastavljajo vprašanje, zakaj se prav pri Zpizu ne predvideva zmanjšanje prispevne stopnje za zdravstveno zavarovanje upokojencev tako kot pri drugih zavezancih prispevka in ali je plačevanje tega prispevka še smiselno, ko pa mora država v skladu z zakonodajo kriti vso razliko med dohodki in odhodki pokojninske blagajne, in to iz državnega proračuna. Gre za pomembno vprašanje, o katerem bi morali tudi politiki, in ne le ključni deležniki sistemov socialnega zavarovanja, končno zavzeti svoje stališče.
Predlagani model nove panoge socialnega zavarovanja se v številnih določbah in usmeritvah navezuje na novo reformo zdravstva, ki pa še ni bila sprejeta. Po predlagani zasnovi naj bi se obstoječi Zavod za zdravstveno zavarovanje (ZZZS) preoblikoval v Zavod za zdravstveno zavarovanje in zavarovanje za dolgotrajno oskrbo. S tem v zvezi se zastavljajo številna odprta vprašanja tako glede organov upravljanja, strokovne službe kot tudi uresničevanja pravic iz novega sistema.
Kritično so ocenjene predvsem tiste določbe, ki zadevajo pravice iz sistema zavarovanja za dolgotrajno oskrbo. Opozarjajo na stališča ustavnega sodišča, ki je že večkrat opozorilo, da morajo biti pravice jasno in določno opredeljene le v zakonu, ne pa s podzakonskimi akti. Predlagani zakon pravice sicer v enem členu našteva, vendar če natančno proučimo določbe posameznih drugih členov, lahko zaključimo, da ima pomembno vlogo pri uresničevanju pravic prav ministrstvo za zdravje, ki je izvršni organ, ne pa zakonodajni organ. Ministrstvo za zdravje bo namreč s podzakonskim aktom določilo model, na podlagi katerega naj bi strokovni delavec vstopne točke ZZZS ocenil potrebo po pomoči posameznika. Kakšen je ta model, v javni razpravi ni bilo predstavljeno, menda naj bi bil nemški. Pri tem pa ne gre prezreti, da so v zakonu potrebe razvrščene v pet kategorij (22. člen), posamezna kategorija pa ima v točkah tudi razliko več kot 20 točk. Takšna ureditev nedvomno dovoljuje zaključek, da se ne bo mogoče izogniti subjektivnemu odločanju osebe, ki bo odločala o potrebah posameznika, s tem pa tudi opredelila raven in obseg njegove pravice, kar pa pravno ni dopustno. Kar zadeva oceno potreb posameznika, na kateri podlagi bo le-ta uveljavljal pravice iz zavarovanja za dolgotrajno oskrbo, pa ne gre prezreti, da že dolgo časa v naši državi pri tem sodelujejo izvedenci – zdravniki, ki pa v novem sistemu ne bi imeli več te pomembne vloge. Ni razumljivo, zakaj je njihova vloga izpuščena v tej različici zakona, ko pa je v nekaterih prejšnjih različicah bila. Ne gre tudi prezreti, da se v naši državi že dalj časa govori o tem, da je za področja socialnih zavarovanj (pokojninsko, invalidsko, zdravstveno itd.) treba nujno ustanoviti enotni izvedenski organ. Da bi bilo delo kakovostnejše, racionalnejše in učinkovitejše, upoštevajoč omejene finančne, kadrovske in druge vire.
Pripombe imajo tudi izvajalci
Predlog zakona bi moral v zvezi z uresničevanjem pravic iz zavarovanja za dolgotrajno oskrbo jasno opredeliti, po kakšnem postopku se pravice uresničujejo v okviru prihodnjega zavoda. Sprejemljiv bi bil vsekakor ZUP (zakon o upravnem postopku), hkrati pa bi moral zakon tudi določiti rok za pritožbo in tudi rok za sodno varstvo. Zastavlja se tudi vprašanje o smiselnosti ureditve, po kateri bi prav v tej novi panogi socialnega zavarovanja na drugi stopnji odločalo ministrstvo za zdravje.
Kot izhaja iz dosedanjih razprav, imajo pripombe k predlagani ureditvi tudi sami izvajalci dolgotrajne oskrbe. Pomembno je, da zakon jasno opredeli, kaj je sploh dolgotrajna oskrba, in menim, da je opredelitev, povzeta po evropski ureditvi, zelo dobra in zato tudi sprejemljiva. Seveda pa se več vprašanj zastavlja v zvezi z rešitvami, ki zadevajo obliko izvajanja dolgotrajne oskrbe, ki se lahko izvaja prek neformalne in formalne oskrbe. Zastavlja se tudi vprašanje, ali je pri tej novi panogi socialnega zavarovanja smiselno slediti sedanji ali prihodnji ureditvi zdravstvenega varstva in posledično natančno opredeljevati mrežo javne službe, kot to predvideva predlog zakona. Menim, da bi moral nov model v večji meri upoštevati dejstvo, da prav na tem področju opravljajo pomembno vlogo humanitarne in druge samopomočne organizacije, ki bi jih lahko z ustreznimi podpornimi ukrepi spodbudili še h kakovostnejšemu, učinkovitejšemu delu ter tako prispevali k racionalnejši porabi sredstev, ki jih bo družba v prihodnje lahko namenjala za uresničevanje sistema.
Ne morem mimo kritične ocene nekaterih, da predlagani model ne zagotavlja ustrezne avtonomije tega zavarovanja in da vse bolj etatizira. Kar pa zadeva samo pisanje številnih zakonskih določb, je treba opozoriti, da so pisane preveč poljudno, ne pa v skladu s pravili nomotehnike. Zakonske norme bi morale biti jasne in določne, potem v javnosti ne bomo poslušali nenehne kritike, da si vsak pravnik normo razlaga po svoje. Veliko jih opozarja, da je predlagani model sistema dolgotrajne oskrbe preveč osredotočen predvsem na zdravstveni vidik oskrbe, ne pa tudi na socialnega in psihosocialnega, in da prenos tega področja iz pristojnosti ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti v pristojnost ministrstva za zdravje verjetno ni bil dovolj premišljen. Ne gre preslišati tudi opozoril, da predlaganega modela novega sistema ni mogoče popraviti z amandmaji, marveč bi bilo treba vsebinsko oblikovati novo zasnovo na podlagi jasno oblikovanih in sprejetih izhodišč nove sistemske ureditve.
