V imenu ljudstva
Zelo skromna volilna udeležba na volitvah je dovolj jasno sporočilo volivcev, da je nekaj zelo narobe s tistimi, ki naj bi zastopali njihova pričakovanja. Državljani pač sodijo izvoljene predstavnike po tem, kar storijo, ne pa po obljubah. Nasprotje med enim in drugim pa je pogosto tako veliko, da ljudje ne želijo več sodelovati v političnih igrah oblasti željnih politikov. Neudeležba na volitvah je predvsem zelo glasen protest volivcev proti samovolji politične elite, ki govori o vladavini ljudstva, sprejema pa odločitve, ki ljudstvu preprečujejo učinkovit nadzor nad oblastjo. Kako si je na primer mogoče razložiti, kako nihče dejansko ni odgovoren za kolobocije ob gradnji TE 6, čeprav se je ta naložba zaradi neučinkovitega nadzora gromozansko podražila. Parlamentarna komisija je sicer ugotovila politično odgovornost obeh predsednikov vlad in pristojnih ministrov, vendar se s tem zadeva tudi zaključi. Osemstomilijonsko podražitev pa »pokrijejo« državljani, torej tisti, ki jih država rubi, ker morda niso plačali kazni za napačno parkiranje.
Ugled političnih predstavnikov strmo pada in državljani vse manj zaupajo v državo in njene ustanove. Čeprav je bilo v preteklosti že kar nekaj pobud, da bi razmere spremenili, je vladajoči razred vselej našel pot, da je vse ostalo pri starem. Zakaj se na primer ne spremeni volilni sistem, ki naj bi v resnici omogočil volivcem, da bi vedeli, koga pravzaprav volijo. Že uvedba preferenčnega glasu bi pomembno izboljšala sedanje razmere, ko se v parlament prerinejo samo predstavniki političnih strank, ki pa na voljo ljudstva večinoma pozabijo, brž ko so izvoljeni. V prihodnjih mesecih se bomo naposlušali obljub, kako bo z izvolitvijo tega ali onega vse drugače, boljše. Prihaja pač predvolilni čas in gneča pred vrati hrama demokracije bo velika.
Do zdaj predstavniki ljudstva večinoma niso imeli ne poguma ne volje, da bi popravili svoje napake, največ, kar so (občasno) sprejeli, je bila »politična odgovornost« za sprejete odločitve. Te so prizadele veliko državljanov, še posebej tiste »sistemske«, ki so omogočile privatizacijo skupnega premoženja z odobravanjem nezavarovanih kreditov, kasneje poplačanih z denarjem davkoplačevalcev v akciji »saniranja bančne luknje«. Prav tako je več kot sporen zakon o denacionalizaciji, ki je daleč od načela pravičnosti. Pravzaprav bi morali pravi zastopniki volje ljudstva v parlamentu sprejeti ustavni zakon, ki bi omogočil ponovno odločanje o vseh spornih privatizacijah in vračanju nacionaliziranega premoženja. Težava je v tem, da je takšen zakon mogoče sprejeti le z dvotretjinsko večino. Podobna zagata se pojavi pri predlogu o spremembi volilnega sistema, zato politične stranke temu nasprotujejo. Dejanski vpliv volivcev na sestavo parlamenta bi namreč močno zmanjšal njihovo moč. Politiki si namreč bolj kot odgovornosti za svoje početje želijo predvsem oblasti.
Toda niso samo izvoljeni politiki odgovorni za razmere, ko zmanjkuje denarja za izobraževanje, zdravstvo, pokojnine … O odgovornosti bi morali spregovoriti tudi takrat, ko vodstveni »kadri« neodgovorno upravljajo naše skupno premoženje. Te praviloma postavi vladajoča oblast, vendar se ob odkritju morebitnih nepravilnosti praviloma skrije z izgovorom, da se politika ne sme vmešavati v poslovanje podjetij. Kako, prosim? Zakaj potem ta ista politika breme zavoženega gospodarjenja prevali na davkoplačevalce? Tako sprevrženo razumevanje »korporativnega vodenja« gospodarskih družb v pretežno državni lasti se mora nemudoma prenehati in od tistih, ki smo jim zaupali vodenje države in družbe, moramo dosledno zahtevati odgovornost za sprejete odločitve. Ne politično, temveč tudi kazensko in materialno.
Po ustavi smo vsi državljani enakopravni. No, v resničnem življenju so nekateri enakopravnejši kot običajni smrtniki.
