Mariborčan, ki je že 61 let na začasnem delu v Ljubljani

Zgodbe | dec. '17

ODSTRTE PODOBE – MARIBOR, LJUBLJANA

Naključje je hotelo, da sva se s slovensko košarkarsko legendo Ivom Daneuom srečala deževnega 13. novembra na Pražakovi ulici v Ljubljani, nedaleč stran od njegovega doma. Z iskrivim 80-letnim sogovornikom sva se tako nehote najprej zapletla v pogovor o trinajstici, ki je športno in zasebno zanj srečna številka: »Ko sem se leta 1956 iz Maribora (Branika) preselil v Ljubljano, sem pri AŠK Olimpija oblekel dres s številko 13 in nato z njo s soigralci štirinajst let krojil vrh jugoslovanske košarke ter bil šestkrat državni prvak. Pa tudi sicer se v mojem življenju veliko vrti okoli te številke: 13. januarja se je rodil brat Vladimir, 13. februarja žena Katja, 13. maja njena sestrična, 13. v mesecu sta rojena moja najboljša prijatelja …« Med pripovedjo pa je ves čas pogledoval razglednico s podobo mariborske I. gimnazije, izdano ob njeni stoletnici leta 1950.

Prvi razred nižje realke je namreč nastal leta 1850, drugi štiri leta pozneje, leta 1870 pa se je razvila v višjo sedemletno realko, ki je imela prostore v nekdanjem kresijskem uradu na vogalu Koroške ceste in Strossmayerjeve ulice pri sedanji tržnici. Od tod se je leta 1873 preselila v novo klasicistično zgradbo na zahodnem delu današnjega Trga generala Maistra, zgrajeno po načrtih arhitekta Wilhelma Bücherja. Leta 1924 se je sedemletna realka preoblikovala v osemletno realno gimnazijo, ki se je po drugi svetovni vojni preimenovala v I. gimnazijo. To je, potem ko je končal osnovno šolo in tri razrede nižje gimnazije, med leti od 1951 do 1956 obiskoval tudi eden izmed štirih otrok očeta Iva in mame Marije Daneu, ki sta z Opčin pri Trstu v Maribor pribežala pred fašizmom.

Iz gimnazijske telovadnice med svetovne košarkarske virtuoze

»Spominjam se nekaterih profesorjev, posebno razredničarke Drolc, ki me je učila nemščino. Najprej smo se sicer učili ruščino, toda prišel je informbiro in ruski jezik so zamenjali z nemškim. Jaz pa sem Nemce sovražil, ker so nas med vojno izselili v Srbijo. Julija 1941 so nemški vojaki potrkali na vrata naše hiše na Smetanovi ulici, da nas pospremijo do železniške postaje. S seboj smo lahko vzeli le toliko, kolikor je vsakdo sam nosil. Otroci smo imeli nahrbtnike. Naložili so nas v male živinske vagone, v katerih smo po treh dneh in nočeh prispeli v šumadijsko vasico Natalinci. Tamkajšnji prebivalci so nas s kočijami odpeljali na njihove domove. Takšne gostoljubnosti in prijaznosti zlepa nisem doživel. Vsak domačin nam je nekaj podaril: moko, mast, jajca, sladkor, tudi kakšne priboljške. Ker je bil oče v Mariboru zaposlen v turistični agenciji Putnik, se je kmalu povezal s svojimi beograjskimi prijatelji, tako da smo že čez tri mesece zapustili Natalince in se preselili v Beograd, kjer smo 20. oktobra 1944 dočakali njegovo osvoboditev. Nato sem tu opravil še prvi razred slovenske osnovne šole, avgusta 1945 pa smo se vrnili v Maribor,« se neverjetno natančno spominja Ivo Daneu ter se vrne k profesorici Drolc, ki je razumela njegov odpor do nemščine in mu pomagala, da je uspešno maturiral.

A I. gimnazija oziroma njena telovadnica, ki je stala za šolsko stavbo z razglednice, je najtesneje povezana tudi z njegovo izjemno športno potjo, ki ga je v petdesetih in zlasti šestdesetih letih prejšnjega stoletja izstrelila med spoštovane slovenske, jugoslovanske in svetovne košarkarske virtuoze. Tako je leta 2007 kot še vedno edini Slovenec dobil mesto v Fibinem Mednarodnem košarkarskem hramu slavnih in se pet let pozneje uvrstil tudi v Hram slovenskih športnih junakov. Nazadnje, (šele) leta 2013, pa je bil za svoje izjemne športne dosežke odlikovan z zlatim redom za zasluge.

»Čeprav sem se s košarkarsko žogo v Ljudskem vrtu srečal že dve leti prej, se je moje življenje dokončno obrnilo na glavo, ko me je kot štirinajstletnika opazil Boško Marinič, profesor telovadbe na I. gimnaziji, in leta 1951 postal moj prvi trener. Naučil me je košarkarskih osnov. In to tako, da sem o košarki sanjal in jo vzljubil. Še danes me prevevajo posebni občutki, ko se spomnim svojega prvega meta na koš v gimnazijski telovadnici. V njej smo v času mojega šolanja imeli tudi medrazredno ligo, ki je potekala med 6.15 in 7.30, pri čemer so sošolci, ki niso igrali, vodili zapisnik, sodil pa je kar profesor Marinič. Tako sem vsak dan vstajal ob petih, odnesel k peku testo, ki ga je zamesila mama, in že pred šesto čakal šolskega slugo, da je odprl vrata telovadnice. Po pouku sem šel najprej k peku po kruh, odšel domov, popoldne pa smo spet trenirali in igrali. Vmes smo košarko kombinirali z igro med dvema ognjema, ki me je še dodatno naučila, kako loviti in metati žogo, zato jo priporočam tudi sedanjim generacijam prihodnjih košarkarjev,« pravi nekdanji najboljši jugoslovanski športnik, ki je bil iz pionirske ekipe takoj vključen v člansko ekipo Poleta, kasnejšega Branika.

Ljubljana 1970: Luna vaša – zlata naša

Še pred opravljanjem mature pa ga je Aco Nikolić, trener jugoslovanske državne reprezentance, povabil v Ljubljano na trening za vse izstopajoče slovenske igralce in nato maja 1956 v Beograd na prve tekme. Pri tem je na tekmi proti Franciji in Turčiji še sedel na klopi, medtem ko je na drugi tekmi proti Turkom v Tuzli stopil na igrišče in dosegel svoj prvi reprezentančni koš. Potem je bilo košev še ogromno, saj je v štirinajstih letih za jugoslovansko reprezentanco odigral 209 tekem in bil osem let njen kapetan. Z njo je osvojil srebrno olimpijsko medaljo, tri srebrne in bronasto medaljo na evropskih prvenstvih, zlati medalji na sredozemskih igrah in balkanskem prvenstvu ter dve srebrni (pri tisti iz Urugvaja leta 1967 je bil izbran tudi za najboljšega igralca prvenstva) in zlato na svetovnih prvenstvih. Zadnjo na svetovnem prvenstvu leta 1970 v Jugoslaviji, katerega zaključni turnir je bil v ljubljanski Hali Tivoli, zgrajeni leta 1965, torej v domači dvorani Daneuove Olimpije, s katero je istega leta postal šestič državni prvak.

»Potem ko smo na finalnem turnirju premagali Italijo, Brazilijo, Češkoslovaško in Urugvaj, je bila pred nami najpomembnejša tekma ne le svetovnega prvenstva, ampak tudi generacije, ki se je počasi poslavljala. Američani sicer niso nastopali z najboljšo ekipo, a vseeno takšno, da so računali na zanesljivo zlato odličje. Boj z njimi je bil vseeno trd in negotov do zadnjih minut. Prvi polčas smo dobili s 35 : 32, na koncu pa zmagali s 70 : 63 in osvojili zlato ter uresničili tudi željo navijačev iz Primorske, ki so na transparent napisali 'Luna vaša – zlata naša',« smeje opisuje najlepše trenutke v svoji bogati športni karieri igralec, ki je kljub poškodbi noge pomagal soigralcem in ob koncu tekme dosegel nemara najpomembnejši koš, ki je dokončno strl odpor Američanov.

Potem ko je Ivo Daneu leta 1970, kot pravi, osvojil vse, kar se je osvojiti dalo, se je poslovil od aktivnega igranja košarke, pri čemer je bil vseskozi tudi zaposlen (edino denarno nagrado so s soigralci dobili prav to leto, ko je Jugoslavija postala svetovni prvak in Olimpija šestič državni prvak). Najprej je delal v Prehrani, na zagrebškem Velesajmu in v novomeškem IMV, nato je bil v sezoni 1977/78 trener Olimpije, spoznal, da preprosto ni rojen za to vlogo, ter odšel na ZTKO Ljubljana in nazadnje na ZTKO Slovenije, kjer se je jeseni leta 1991 upokojil. Še prej, 4. oktobra 1990, pa je kot delegat socialistov stopil na govorniški oder zbora združenega dela in skupščini SRS prvi predlagal plebiscit o samostojni državi Sloveniji.

»Z upokojitvijo nisem imel nobenih težav, saj sem v življenju vselej načrtoval svoje poti in odločitve. Še bolj sem se posvetil družini, nekdanji Branikovi košarkarici Katji, najboljši ženi na svetu, s katero sva skupaj že 63 let, sinovoma Klemenu in Jaki ter vnukom Juretu, Žigi in Brini. In prijateljem,« pravi Mariborčan, ki je po lastnem mnenju že 61 let na začasnem delu v Ljubljani. Človek, ki ga je odgovorni urednik Slovenskih novic Bojan Budja, avtor imenitne športne monografije Ivo med 10 in 13 (izšla je ob njegovi osemdesetletnici), z nekaj besedami opisal takole: pošten, srčen, odkrit, skromen, vztrajen, trmast, pozoren mož, oče in dedek; rojen zmagovalec.

Boris Dolničar