Vredno je poskusiti
Tilka je ravno pogledala skozi okno in pred blokom zagledala sosedo Sonjo, samo.
»O, niso ga spustili domov!« je takoj vedela in vedela je tudi, kako nesrečna bo zdaj Sonja. Gotovo ni kar tako, če upaš, da se bo mož za praznike vrnil domov, pa ostane v bolnišnici. Dve nesreči sta to: on sam in bolan tam v tujem okolju, ona v prazničnih dneh sama doma. O bolnišnici Tilka ne ve ničesar, saj ni bila še nikoli tam, kako je biti sam doma, pa ve. Vendar je to zanjo drugače. Tilka je že dolgo sama, sosedi pa bo to boleče novo in tuje.
»Povabila jo bom!«
In stopila je na hodnik ter prestregla sosedo. Potica je vzhajala in v stanovanju se je videlo, da je vse v pripravah na praznik, pa sta vseeno sedli, in iz Sonje se je kar usulo. Prehitevala je z besedami, ko je hotela povedati vse, kar ji je ležalo na duši o Matejevi bolezni, ki se je tako zelo poslabšala. Ona pa je upala, da se vsaj nocoj vrne, božični večer je in jutri bo božič in potem še teden do novega leta, ki sta ga vedno tako lepo preživljala!
Tilka ni vedela skoraj ničesar o življenju sosedov, zdaj pa se je pred njo razgrinjala zgodba tega ljubeznivega para, ki ga je tako slabo poznala. Da nista imela otrok, to je vedela, da pa sta zaradi tega tako trpela in kaj sta si vsaj za december izmislila, ni vedela. Zdaj ji je Sonja pripovedovala o desetletjih, ko je spremljala Mateja ves prednovoletni čas. Hodil je na novoletne prireditve od tovarne do tovarne in po naročilu sindikatov pričaral otrokom prihod dobrega dedka Mraza, ki so sedali v njegovo naročje in mu recitirali in peli in obljubljali, da bodo pridni ...
»December je bil za Mateja najlepši čas! Na začetku meseca pride Miklavž in potem dedek Mraz! In vsi so govorili, kako ima lep glas in kakšen posluh za otroke. Res je bil dober, pravi radodarni dobri dedek, saj bi za otroke naredil vse!«
Tilka takega soseda Mateja ni poznala, da ima lep globok glas in prijazne oči, pa je vedela.
»Res lepo!« je rekla.
»No, zdaj že nekaj let ne hodi več po prireditvah, ni mogel, je bil čudno utrujen. Vendar mu je še vedno ostal začetek decembra, obiskovala sva otroke in vnuke prijateljev in vedno znova je užival, ko so otroci Miklavžu goreče pripovedovali, kaj so se lepega naučili. Letos pa ...«
Malo sta pomolčali, potem je Tilka rekla: »Letos boš pa veliko hodila k njemu na obisk, tam bosta imela čas samo zase ...«
»Samo zase?«
»Ja, meni je žal, da sem premalo časa namenila samo nama, dokler je bil moj mož še živ – vedno sva bila obdana z drugimi in se nase še spomnila nisva, niti za praznike.«
»Ah, midva sva imela veliko časa zase, čutila sva, da ga morava deliti z drugimi. Vendar imaš prav, v bolnišnici bova imela priložnost za nekatere reči, ki si jih še nisva povedala.«
»To bo lahko lep čas ... kljub vsemu.«
Sonja je spet pomolčala, potem pa je rekla: »Ob večerih bom pa sama ...«
»Nocoj je božični večer, lahko prideš k meni.«
»Božični večer me ne skrbi. To je bil vedno večer za jaslice in molitev in poslušala sva stare božične pesmi in potem sva šla k polnočnici.«
»Brez slavnostne večerje?«
»Seveda, brez. Slavnostno pojedino sva imela vedno na silvestrovo.
»Prav, pa pridi letos k meni na novoletno noč. Bova skupaj gledali razsvetljeno nebo in poslušali pokanje petard.«
»Prav, ampak skuhala bom jaz!«
»Jedilnik si bova še izmislili in morda lahko kuhava skupaj.«
»In naredili si bova darilca in slavnostno pogrnili mizo ...«
»Televizije pa ne bova gledali ...«
»Si bova pripovedovali stare zgodbe iz življenja ...«
Nastal je premolk, potem pa je Sonja potihoma vprašala:
»Zakaj pravzaprav delaš to zame?«
»Oh, spomnim se časov, ko sem se počutila zapuščeno in osamljeno. Takrat bi potrebovala prijazno ponudbo, pa ni bilo tam nikogar. Tu pa sem spoznala prijazne sosede.«
»Na štefanovo bi lahko šli gledat blagoslov konj!« je kakor mimogrede vzkliknila Sonja.
Predlog je bil Tilki čuden, sploh ni vedela nič o tem – pa kaj potem? Pravzaprav pa je zanimivo, da na največji državni praznik blagoslavljajo konje, se je v srcu posmejala, vendar tega ni rekla. Vesela, da se soseda prebuja v novo načrtovanje samotnih dni, se je strinjala. Prazniki so prav gotovo lahko vedno znova enaki in po starih navadah ali pa kdaj tudi popolnoma drugačni – pomembno je samo, da v srcu vzklijeta radost in mir, temu so namenjeni. In če se držiš starega pregovora, ti to vedno uspe.
Katerega že? Pregovor pravi: »Če nesrečo s prijatelji deliš, se zmanjša, če deliš veselje in smeh, se povečata ...«
Vredno je poskusiti.
