Po dolgem čakanju predlog zakona razburja
Ministrstvo za zdravje je konec novembra zaključilo javno razpravo o predlogu zakona o dolgotrajni oskrbi in obveznem zavarovanju za tako oskrbo. Zakon naj bi, prepričuje ministrstvo, prinesel več pravičnosti, preglednosti, poraba denarja – javnega in zasebnega – pa bo dolgoročno bolj vzdržna. Toda tisti, ki delajo na področju dolgotrajne oskrbe, zakonu ostro nasprotujejo. Glavni očitek je, da naj bi se zakon usmeril le na zdravstveni vidik, zanemaril pa socialno razsežnost pomoči potrebnim. Ljudi tudi strašijo, da bodo izpadli iz dolgotrajne oskrbe, domovi za starejše pa naj bi se spremenili v hiralnice.
Kje je resnica? Zakon o dolgotrajni oskrbi sprejemajo že poldrugo desetletje. Od leta 2002 so bili napisani trije predlogi, a noben ni bil sprejet. Umaknjeni so bili potem, priznavajo poznavalci, ko so prišli na dnevni red finančni vidiki zakona. Natančneje – kolikšen del javnega denarja bo pripadel institucijam, tako ali drugače vpletenim v dolgotrajno oskrbo.
Število starejših, največjih porabnikov dolgotrajne oskrbe, se medtem nezadržno povečuje, višina pokojnin pa znižuje. V stiski je vedno več ljudi. »Tudi v Sloveniji je čedalje več starejših, ki potrebujejo pomoč. To se ne dogaja zaradi zakona, taki so demografski trendi v razvitih državah in tudi pri nas. To vedo tudi kritiki zakona, ki nas kar naprej opozarjajo, da javno financiranje dolgotrajne oskrbe ni zadostno. Če zakona ne bomo sprejeli, se bo situacija samo zaostrovala,« pravi Tatjana Buzeti, direktorica direktorata za dolgotrajno oskrbo pri ministrstvu za zdravje, ki je v sodelovanju z ministrstvom za delo, socialo in družino pripravila zakon.
Kot pravi, želijo ljudi, še posebej starejše, podpreti, da bi čim dalj časa ostali doma in tam uporabljali storitve dolgotrajne oskrbe, na primer pomoč svojcev (t. i. neformalno oskrbo) ali pa profesionalno organiziranih zavodov, podjetij in samostojnih podjetnikov (t. i. formalno oskrbo).
»Želeli smo odgovoriti na potrebe, odpraviti obstoječe neenakosti in razbremeniti svojce, ki skrbijo za ljudi z zmanjšano samostojnostjo. Starostniki, ki ostanejo v domačem okolju, so zdaj na splošno v slabšem položaju od tistih v domovih. Nimajo dostopa do integriranih storitev socialne oskrbe in zdravstvene oskrbe ter rehabilitacije. Poleg tega pa so izpostavljeni tveganju, da bi bili zaradi preobremenjenosti svojih najbližjih zanemarjeni,« pravi Tatjana Buzeti.
Ključna volja upravičenca
V dolgotrajno oskrbo naj bi po predlaganem zakonu spadale štiri vrste storitev. Prva je pomoč pri osnovnih dnevnih opravilih (prehranjevanju, osebni higieni, oblačenju in slačenju, gibanju itd.). Druga so podporne storitve (pomoč pri hišnih opravilih, nabavi potrebščin, pripravi in strežbi hrane itd.). V tretjo vrsto spadajo storitve neakutne zdravstvene nege (spremljanje zdravstvenega stanja, priprava in dajanje zdravil itd.). V zadnjo obliko pa so uvrščene storitve za ohranjanje samostojnosti in nekatere povsem nove storitve (rehabilitacija, digitalni pripomočki, storitve za spremljanje stanja, telesne dejavnosti ipd.).
Kot vidimo, zakon v nasprotju s kritikami ureja izključno storitve nemedicinske narave. To pa še ne pomeni, da njihovi porabniki ne bodo deležni zdravstvenih storitev. Vsem, tudi tistim v domovih za starejše, jih bo kot do zdaj zagotavljalo obvezno zdravstveno zavarovanje.
Dolgotrajno oskrbo naj bi izvajali na dva načina. Prvič, upravičenci bi se lahko odločili za neformalno oskrbo, ki bi jo izvajali svojci, in za denarni prejemek, ki bo odvisen od zahtevnosti zdravstvenega stanja upravičenca. V tem primeru bi po novem imeli tudi pravico do 14-dnevne nadomestne oskrbe, da bi se njihovi najbližji lahko odpočili. Najmanj samostojni bi lahko imeli tudi osebnega pomočnika. Drugič, odločili bi se lahko za formalno oskrbo, torej za profesionalno organizirane storitve na svojem domu ali v domu starejših ali drugih posebnih zavodih.
Po lastnem preudarku
Postopek ugotavljanja potreb zavarovane osebe naj bi se začel z oceno telesnega in duševnega zdravja zavarovane osebe, in to na njenem domu, temu pa bi sledila priprava osebnega načrta s seznamom storitev.
»Upravičenci bodo v postopku aktivno sodelovali in svobodno izbirali vrsto dolgotrajne oskrbe,« poudarja Tatjana Buzeti. Na osnovi ocene bo izdana odločba. Kdor z njo ne bo zadovoljen, se bo lahko pritožil. Upravičenec, ki bo dobil odločbo o nastanitvi v javnem domu za starejše, a prostora zaradi prezasedenosti ne bo, bo, dokler ne bo našel nastanitve, dobival denarni prejemek glede na višino kategorije, v katero bo uvrščen, ali formalno oskrbo na svojem domu.
Zakon predvideva, da se bodo lahko zainteresirani za dolgotrajno oskrbo na podlagi ocene uvrstili v pet kategorij. V prvo naj bi bili umeščeni ljudje z najmanj težavami, v peto tisti s hudimi. Od zahtevnosti kategorije bo odvisna tudi višina kritja iz javnega denarja.
»Uvrščeni v I. kategorijo, ki so še precej samostojni, bodo upravičeni do denarnega prejemka za neformalno oskrbo ali do formalne oskrbe, tudi v domu starejših. Za odhod v dom starejših ne bo nobenih vnaprejšnjih omejitev – razen omejenih kapacitet domov. Seveda pa bodo tisti, ki so tako samostojni, da so uvrščeni v najnižjo kategorijo, morali večino t. i. hotelskega dela oskrbnine plačevati sami. Toda to ni nič novega, tako je tudi zdaj,« pravi sogovornica. Tudi ti bodo, opozarja, upravičeni do 116 evrov denarnega prejemka iz javnih virov, s katerim bodo lahko sofinancirali tudi nekatere storitve pomoči v domu.
Storitve formalne dolgotrajne oskrbe doma ali v domu za starejše naj bi bile pretežno financirane iz javnih sredstev (70 odstotkov njihove vrednosti), deloma pa iz zasebnih sredstev (30 odstotkov). Prispevek iz zasebnega žepa za standardne storitve naj bi znašal med 99 in največ 287 evri mesečno. Izjema bodo, tako kot so že danes, revni upravičenci, ki bodo lahko oproščeni plačila. Storitve za ohranjanje samostojnosti in preprečevanje poslabšanja stanja naj bi bile financirane v višini polne cene standardne storitve.
Z novim zakonom naj bi se spremenili tudi viri. Zakon predlaga posebno obvezno zavarovanje za dolgotrajno oskrbo, in sicer da bi se obstoječa sredstva za dolgotrajno oskrbo pri Zpizu in obveznem zdravstvenem zavarovanju pretvorila v prispevek za dolgotrajno oskrbo. Ne bo torej nove dajatve, ampak le pretvorba dela obeh prispevkov, ki se bosta za toliko zmanjšala. Nekaj naj bi prispevali državni proračun in občine. Del pa naj bi kot doplačilo za dolgotrajno oskrbo plačevali tudi državljani neposredno. To doplačilo je novost. Plačevale naj bi ga odrasle osebe glede na višino svojih dohodkov. Upokojenci najmanj 1,4 do največ 19,8 evra, zaposleni in samozaposleni pa od 4 do 32 evrov na mesec. Pri pokojnini 500 evrov je to okoli 4 evre, pri 1.700 evrih plače pa 8 evrov na mesec.
Branjenje obstoječega stanja?
Zaradi stiske čedalje večjega števila starejših bi pričakovali, da bo četrta različica zakona o dolgotrajni oskrbi sprejeta predvsem z olajšanjem.
Martin Toth, veliki poznavalec socialnih sistemov, je zakon pohvalil. »To pot gre za poskus celovitega reševanja problematike ljudi, ki potrebujejo pomoč drugih pri temeljnih življenjskih opravilih. Zakon prinaša nekatere rešitve, ki pomenijo pozitiven premik socialne varnosti prebivalstva,« ugotavlja Toth. Kritičen pa je do premalo dodelane organiziranosti posebnega zavoda, ki naj bi deloval v okviru Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS) in skrbel za izvajanje dolgotrajne oskrbe. To je treba popraviti, pravi.
Nekateri pa so zelo kritični. To še posebej velja za Skupnost socialnih zavodov Slovenije (SSZS), ki zastopa tudi interese domov za starejše. Jaka Bizjak, sekretar skupnosti, je na primer svaril, da bo iz dolgotrajne oskrbe »izpadlo« 60 odstotkov prejemnikov pomoči na domu in večina varovancev domov za starejše, ki so uvrščeni v I. in II. kategorijo.
»Ocena SSZS je prenagljena in zavajajoča,« pravi Tatjana Buzeti. V letih 2018 in 2019 bodo, pravi, učinke izbranih parametrov najprej testirali na treh pilotskih lokacijah. »Morda bomo morali nekatere stvari dopolniti, nadgraditi. Vendar za zdaj pričakujemo, da bo večina porabnikov tudi po novi oceni ohranila pomoč iz javnih sredstev.«
Tudi pri stanovalcih domov za starejše ne predvidevajo katastrofičnih »izpadov«, ki jih navaja SSSZ. »Za varovance domov starejših iz I. kategorije, ki so še zelo samostojni in potrebujejo le malo pomoči, se ne bo veliko spremenilo. Že do zdaj so hotelski del oskrbnine plačevali iz lastnega žepa. Enako bo tudi potem. Z zakonom pa smo izrecno določili, da standardna nastanitev v domu v dvoposteljni sobi ne sme presegati 90 odstotkov minimalne pokojnine, to je okoli 450 evrov. Dobili pa bodo denarni prejemek v višini 116 evrov, s katerim bodo lahko financirali storitve,« pravi Tatjana Buzeti. Sicer pa naj bi veljalo pravilo: višja kategorija, več se financira iz javnih sredstev. V najzahtevnejši peti kategoriji naj bi starostniki prejeli že 639 evrov javnega denarja.
Domovi za starejše naj bi se, še svari SSZS, spremenili v poceni negovalne bolnišnice, v hiralnice. »Meni se to stališče zdi neprimerno, tudi žaljivo. Ne samo za uporabnike, ampak tudi za tiste domove, ki danes korektno izvajajo dolgotrajno oskrbo. Z zakonom smo poskušali predvsem zadovoljiti potrebe po dolgotrajni oskrbi zaradi staranja,« pravi Tatjana Buzeti. »Res pa je, da poskušamo doseči večjo preglednost, kaj spada v dolgotrajno oskrbo, kaj pa v zdravstveno oskrbo.«
Ob navzkrižni bitki različnih mnenj ni odveč pogledati podatkov. Ti kažejo, da je bilo dolgotrajne oskrbe na svojem domu v Sloveniji deležno 6,5 odstotka prebivalstva, v državah OECD pa 8,9 odstotka prebivalstva. Zgovorni so tudi podatki statističnega urada glede porazdelitve denarja za dolgotrajno oskrbo. Kar 77 odstotkov vseh izdatkov zanjo je porabljenih v domovih za starejše in drugih zavodih, ki pa jih uporablja le tretjina od skupno 61.000 uporabnikov dolgotrajne oskrbe. Za preostali dve tretjini (formalna in neformalna oskrba na domu) pa je šlo na drugi strani le 23 odstotkov vseh izdatkov. V skandinavskih državah je razmerje obrnjeno, v državah EU pa je razmerje med enim in drugim v povprečju 50 : 50, so ugotovili na ministrstvu za zdravje.
Po besedah Tatjane Buzeti so v javni razpravi prejeli skoraj sto pripomb, med njimi tudi precej dobrih predlogov, ki jih bodo skušali upoštevati. Po predvidevanjih naj bi ta zakon sprejemali v paketu skupaj z zakonom o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju.
Zdus zavrača predlagani osnutek zakona
Zveza društev upokojencev Slovenije (Zdus) ima na predlagani osnutek zakona kar nekaj pripomb:
1. Osnutek zakon uvaja posebno obvezno »univerzalno« socialno zavarovanje, v katerem imajo vsi določene obveznosti do tega zavarovanja, da bi bili zavarovanci skladno s svojimi potrebami po načelu solidarnosti deležni določenih pravic in kritja stroškov.
V deželah s socialnim zavarovanjem prevladuje ureditev, da blagajno upravlja organ, ki ga sestavljajo predstavniki delodajalcev in zavarovancev. S tem ko ima nosilec zavarovanja določeno avtonomijo, ima tudi določene dolžnosti in naloge, oboje pa je s predpisi in prakso zelo jasno razmejeno, od pristojnosti in nalog vlade, ministrstva in do nalog in pristojnosti združenj in organizacij izvajalcev storitev. Zasnove take avtonomije v osnutku zakona ni zaznati.
2. Nova veja socialnega zavarovanja bi morala biti samostojna pravna oseba z lastnimi organi upravljanja, lastnimi dohodki, strokovno službo …
Zavarovanje za dolgotrajno oskrbo in obvezno zdravstveno zavarovanje imata veliko skupnih točk. Če zakonodajalec predvideva ustanovitev skupnega zavoda za obe ti področji, pa mora tudi jasno določiti mejo med pravicami iz enega in drugega zavarovanja, med finančnimi viri za njuno funkcioniranje, med izvajalci ter postopki njihovega uresničevanja.
3. Predlagani model ne upošteva dejstva, da prav na tem področju opravljajo pomembno vlogo humanitarne in druge samopomočne organizacije, ki bi jih lahko z ustreznimi podpornimi ukrepi spodbudili k še učinkovitejšemu delu in tako k racionalnejši porabi sredstev.
4. Med predvidenimi prispevnimi stopnjami za zavarovanje za dolgotrajno oskrbo so le prispevki delodajalcev in delojemalcev ter Zpiza. Dodati bi morali še prispevke kmetov, samozaposlenih in oseb, za katere proračun plačuje prispevke za obvezno zdravstveno zavarovanje.
Uvajanj novega obveznega doplačila 0,48 odstotka osnove za obvezno zdravstveno zavarovanje, pomeni kršenje načela solidarnosti. Zavarovalna oseba bo namreč morala kriti kak velik del stroškov oskrbe, kar za marsikoga ne bo dosegljivo. Za osebe z dohodkom pod določeno mejo mora to obveznost prevzeti država.
Zveza društev upokojencev Slovenije predlaga, da se predlagani osnutek zavrne in oblikuje novo zasnovo na podlagi jasnih izhodišč. Več o pripombah upokojencev na 58 strani.
Socialno zbornico Slovenije med drugim moti, da se preglasno besedilo osredotoča le na medicinski vidik; ne podpira procesa deinstitucionalizacije, ne opredeljuje natančno razmerja med javnimi sredstvi in prispevki posameznika, niti ne vključuje košarice pravic dolgotrajne oskrbe, ki je pomembna za vsebinsko obravnavo predloga in njegovih posledic...
Predlog ne opredeljuje natančno, kdo so izvajalci neformalne oskrbe. V zbornici ne pristajajo na to, da bodo oskrbo izvajali tudi prostovoljci, saj ti v sedanjem sistemu ne smejo izvajati storitev iz osnovne dejavnosti izvajalcev dolgotrajne oskrbe. Opozarjajo tudi, da zakonski predlog ne predstavlja enotnega ocenjevalnega mehanizma za vstop v sistem dolgotrajne oskrbe. V socialni zbornici predlagajo, da bi predlagani osnutek umaknili iz postopka in ga napisali na novo.
