Na urgenco le kritično bolni
Kdor koli je že kdaj obiskal urgenco, si je zagotovo zapomnil veliko gnečo in dolgo čakanje na obravnavo pri zdravniku. Nič čudnega, saj v desetih urgentnih centrih po Sloveniji na leto pregledajo najmanj 640 tisoč pacientov. A le pet odstotkov med njimi je takih, ki pomoč pri dežurnih zdravnikih poiščejo, ker je zaradi poslabšanja bolezni ali poškodbe ogroženo njihovo življenje, so pojasnili na Slovenskem zdravniškem društvu.
V UKC Ljubljana so novembra odprli nove prostore internistične in nujne prve pomoči. Razmere so se tako za zdravstveno osebje kot za čakajoče paciente močno izboljšale. Kot je poudaril vodja urgentnega kirurškega bloka doc. dr. Anže Kristan, zdaj težko čakajo še na gradnjo urgentnega kirurškega bloka, v katerem naj bi začeli delati leta 2020. Še prej pa upajo na okrepitev medicinskih timov. Vsi urgentni centri se namreč srečujejo s pomanjkanjem zdravstvenega osebja. Primanjkuje zlasti specialistov urgentne medicine, po grobih ocenah bi jih potrebovali od 200 do 300, je povedal predstojnik urgentnega centra UKC Maribor dr. Roman Košir. »Za konkretno reševanje te problematike bomo potrebovali tudi podporo države.« Zdravnikov je premalo, zato so preobremenjeni, pacientov pa je preveč, zato morajo dolge ure čakati na obravnavo. Tudi zato, ker jih vsaj polovica pride k dežurnemu zdravniku zaradi manjših nevšečnosti: blagega glavobola, rahlega zvina ali bodice ježka, ki je ostala v koži še od poletja, pripovedujejo urgentni zdravniki. »Urgentni centri so vstopna vrata za oskrbo tistih, ki lahko zaradi svojega stanja izgubijo življenje. To velja tudi za klic na številko 112. Vsekakor niso poliklinike,« je poudaril asist. Gregor Prosen, predsednik sekcije za urgentno medicino pri Slovenskem zdravniškem društvu. Kot ugotavljajo, veliko ljudi namreč pride na urgenco, ker ne morejo oziroma nočejo počakati do obiska pri osebnem zdravniku. Hkrati pa vedo, da bodo v dokaj kratkem času prišli do preiskav, na katere bi pri specialistu morali čakati tedne ali mesece (na primer rentgen, ultrazvok in podobno).
Nobenega pacienta do zdaj nismo in tudi ne bomo odklonili, zatrjujejo zdravniki, obenem pa pričakujejo, da pacienti vendarle ne bodo izrabljali sistema nujne pomoči in oteževali dela specialistov urgentne medicine.
Potrebovali bi tudi mrežo pediatričnih urgentnih centrov, saj za zdaj delujeta le v Splošni bolnišnici Celje in v Ljubljani (v ZD na Metelkovi). Otroci namreč potrebujejo potrebne prostore in posebno obravnavo, v sezoni virusnih obolenj pa jih starši množično vozijo na urgenco.
