V življenje je uvedel red in disciplino
»Kdor hoče umsko in telesno zdrav dočakati moja leta, maja bom star 97 let, mora poleg dobrih genov še zdravo živeti in se držati določenih pravil. Jaz temu rečem red in disciplina,« je začel Alojz Herman iz Ljubljane, od leta 1987 upokojen, sicer pa izredno žilav, pokončen, vitek in glede na svoja leta kar zdrav gospod, ki ga vse, kar se dogaja v svetu in doma, še zelo zanima. Ne mine dan, da ne bi prebral svojega priljubljenega časopisa in si ogledal poročil.
»Da sem na tekočem, da lahko debatiram z otroki, vnuki in pravnuki.« Sicer pa ima tudi prenosni telefon, da je dosegljiv svojcem in lahko pokliče na pomoč, če se mu kaj zgodi. »Zlahka sem se navadil nanj. Ne gledam pa kar naprej vanj kot številni, predvsem mladi ljudje.«
Ne glede na to, kdaj zaspi, vsak dan vstane okoli sedme ure zjutraj in potem približno dvajset minut telovadi. »Prav vsak dan,« poudari, saj gibanje krepi telo in duha. Potem pospravi posteljo, se obrije, obleče in si šele nato pripravi zajtrk. »Kdor se zapusti in je ves dan doma v pižami, sedi na kavču in s krožnikom v rokah gleda televizijo, ta ne bo dolgo kakovostno živel. Treba je tudi v družbo, saj smo ljudje socialna bitja,« nadaljuje, ko pristavi za kavico in mi zaupa, da je pri 85 letih še plezal po drevesih, jih obrezoval in obiral sadeže pri počitniški hiši.
Izvem, da vsako jutro za zajtrk poje navadni jogurt, košček kruha z medom in jabolko. Šele potem spije kavico. »Ni dneva, da ne bi pojedel vsaj enega jabolka. Saj veste, da ta sadež odganja zdravnika stran.« Potem gre na kratek sprehod, običajno z nahrbtnikom do trgovine, kjer nabavi, kar potrebuje. Le če je zunaj poledica, ostane doma. Sicer pa vsak dan prehodi vsaj dva kilometra.
Kosilo navadno skuha hčerka Bogdana, ki živi v isti stolpnici, le šest nadstropij više. Včasih pa skuha za oba tudi naš sogovornik. »Kakor se zmeniva.« Kosilo, ki ga imata okoli enih popoldne, vedno začneta z zelenjavno juho, vsak dan pojesta tudi veliko skledo solate, ki jo oba obožujeta. Popoldne poje kakšen kos sadja. »Za večerjo, ki jo imam vedno pred začetkom televizijskega dnevnika, pa pojem preostalo zelenjavno juho, včasih še košček kruha s sirom ali skutni zavitek.« Spat gre vedno okoli 22. ure.
Spomini na tovarištvo
Vsak dan tudi sam pospravi posodo za sabo. »Le enkrat na teden pride k meni gospa, ki pospravi stanovanje. Rad sem v čistem,« pove preprosto in nam zaupa, da mu je žena pred tremi leti umrla. »Zelo jo pogrešam, a treba je živeti naprej. Veste, če človek doživi določena leta, ostaja čedalje bolj sam. Mislim – brez svoje generacije. To je boleče. A takšno je življenje.«
Ima hčerki Dušico in Bogdano, vnuke Urško, Gorazda in Nino ter že pet pravnukov: Lano, Jakoba, Sama, Bineta in Vivian. »To so moji dragi nasledniki in vse imam enako rad!«
Rad se spominja narodnoosvobodilnega boja. In tistega brezmejnega tovarištva in solidarnosti, ki sta vladala med njimi. »V partizanih sem spoznal tudi svojo ženo Nado, saj sva bila oba borca primorskega 9. korpusa. Nada je bila Primorka in med vojno je bila v Beneški Sloveniji tudi partizanska učiteljica.«
Poročila sta se leta 1945. »Kmalu sta se rodili Dušica in Bogdana in občudoval sem svojo ženo, ki ji je bila vloga matere pisana na kožo. Kadar je le mogla, je bila dobre volje in nasmejana. Zadnja leta je bolehala, in tudi ko je zbolela za demenco, smo zanjo do konca skrbeli doma. Je pa demenca huda bolezen predvsem za svojce, saj je ljubljena oseba na videz takšna, kot je bila, pa vendarle ni več ona … Iz dneva v dan postaja bolj bleda senca sebe.«
Čeprav je bil po poklicu keramik, je bil po drugi svetovni vojni do leta 1952 v vojaški službi, zato se je selil iz kraja v kraj. »Tako sem služboval v Vipavi, Kopru, Celju, Postojni, Idriji in na koncu v Ljubljani.« Do upokojitve je bil v službi še v tedanjih družbenopolitičnih organizacijah, od zveze borcev do zveze komunistov. Po razmisleku je rekel: »Vedno so me bolele krivice. Tedaj in me tudi zdaj. Samo se mi zdi, da jih je zdaj več in da so hujše!«
Zdi se mu, da v sedanjem času manjka tistega, česar sta ga starša učila z lastnim zgledom: poštenosti, delavnosti, odgovornosti, solidarnosti, moralnosti in skromnosti. Ponosen je, da sta te vrednote, ki jih tako zelo pogreša v samostojni Sloveniji, z ženo prenesla tudi na hčeri, in srečen je, ko vidi, da jih vnuki prenašajo naprej na pravnuke. »Torej je še upanje, da bo naš svet vendarle enkrat postal poštenejši in boljši za vse ljudi,« je zaključil svoje razmišljanje o sedanjosti in prihodnosti.
