Cankar kot navdih in kamen spotike

Prosti čas | feb. '18

Ivan Cankar je narisal samega sebe.

Vrhnika, Ljubljana, Dunaj, Sarajevo – večina Slovencev ve, da so to Cankarjeva mesta. Precej manj pa, da je njegovo izročilo živo vpeto v življenje Kočevcev danes in nekoč. Ivan Cankar (1876–1918) sicer nikoli ni živel v Kočevju, a to mesto je izredno močno zaznamovalo njegovo delo.

Med 1. in 3. oktobrom 1943 je v Kočevju v stavbi, ki se je tedaj še imenovala Sokolski dom, potekal zbor odposlancev slovenskega naroda. V dvorani je dominiral citat iz Cankarjeve drame Hlapci: Narod si bo pisal sodbo sam. Naslikali so ga nad oder in ga celo podpisali. Med vojno je bil napis prestreljen in takšnega je mogoče videti še danes, saj je spomeniško zaščiten.

Odlitek posmrtne maske Ivana Cankarja, ki ga hrani NUK.

Središče Kočevja so leta 1953 preuredili posebej zato, da bi izvedli državno praznovanje ob obletnici zbora. Na takrat postavljenem spomeniku osvoboditvi so ponovili citat iz zdaj že preimenovanega Šeškovega doma. Leta 1983 pa je citat ponovil akademski kipar Stanislav Jarm na prepoznavnem obeležju – drevesu učenosti, ki stoji pred stavbo OŠ Zbora odposlancev Kočevje.

Citat tako ni le zapisan v zavest mnogih generacij Kočevcev, pač pa navdihuje lokalne umetnike. V kratkem filmu ga je upodobil akademski kipar Marko Glavač, fotografiral Vito Oražem, serijo vizualnih del, ki so povezana s citatom, je ustvarila Lela B. Njatin. Zadnja so bila ob 140. obletnici Cankarjevega rojstva razstavljena med občinskim praznikom na Vrhniki, v Mariboru na Borštnikovem srečanju, Trstu v Slovenskem stalnem gledališču, prizorišču prve odrske postavitve Hlapcev.

Cankarjeve risbe v bunkerju

Ivan Cankar je ustvaril literarni opus, ki obsega različne zvrsti, prebira različne sloge, pogosto spreminja ideološko perspektivo, vendar je v jedru ves čas avtentičen. Ne odraža le veščine mojstrskega pisatelja, pač pa tudi preudarnost in drznost misleca, ki je v enaki meri podrobno analiziral stvarnost, kot tudi natančno definiral vprašanja o tistem, kar presega stvarnost.

Njegova misel je bila namenjena tudi sočasni likovni umetnosti. Ko so se leta 1900 Rihard Jakopič, Matija Jama, Ivan Grohar in Matej Sternen v Ljubljani predstavili na prvi razstavi slovenskega umetniškega društva, je za njihovo slikarstvo ugotovil, da je prepoznavno po »zasanjanem razpoloženju (štimungi), posebnem zajemanju slovenske pokrajine in doživetih figurah« ter simboličnih pomenih.

A Cankar je vešče risal tudi sam. Večinoma portrete sodobnikov in avtoportrete. Njegovi rokopisi so polni vinjet, ki ponazarjajo like iz besedil ali se nanašajo na tisto, kar je pisatelj ravnokar razmišljal. Vse to so lani pokazali med prvim kulturnim dogodkom v vojaškem bunkerju K-35, prej javnosti nedostopnem in skritem v gozdu, kjer so ga zgradili v času hladne vojne. Občina Kočevje ga je odprla za turistični obisk. Cankarjevo likovno delo je razlagala mag. Alenka Domjan, neodvisna umetnostna zgodovinarka. Že leta 1943 pa je Cankarjeve risbe ob obletnici njegove smrti v zbirateljsko mapo uredil in izdal akademski slikar Miha Maleš.

Posneto v bunkerju K-35 med dogodkom Cankar pod ključem

Dogodek »Cankar pod ključem« je v bunker sicer postavila krovna tema, o kateri je spregovoril mag. Marijan Rupert, vodja zbirke rokopisov in redkih tiskov v Narodni in univerzitetni knjižnici (NUK). Cankarjevo delo je bilo namreč pogosto cenzurirano, tudi Hlapci, in sicer že pred knjižnim izidom. Tudi v času po 2. svetovni vojni je bila njegova zapuščina v NUK nekaj časa pod ključem. V raznih obdobjih, pod različnimi vladami je Cankarjev opus vedno vseboval kaj, kar je bilo za režimsko doktrino nezaželeno.

Čaščen avtor

Čeprav je bil nenehno v sporu z oblastmi ali drugače mislečimi, je bil Ivan Cankar že za časa svojega življenja v kulturnih krogih spoštovan ustvarjalec in priznan kot pomembna osebnost slovenske kulture. Cenili so ga založniki in uredniki, saj je bil plodovit, njegova dela, ki so vzbudila živahno razpravo, so vedno brali z zanimanjem. Zelo prizadevno se je preživljal samo s pisanjem. Objavljal je celo v časnikih, ki so bili nasprotni njegovim idealom. Takrat je uporabljal psevdonime.

Družil se je z najuglednejšimi sodobniki: Antonom Aškercem, Andrejem Kalanom, Dragotinom Kettejem, Alojzom Kraigherjem, Alojzijem Merharjem, Josipom Murnom, Franom Saleškim Finžgarjem, Ivanom Tavčarjem, Otonom Župančičem idr. Predvsem njegov bratranec Izidor Cankar je zaslužen, da je bil pokopan z državnimi častmi. V tistem času je bil Izidor urednik, sicer pa je bil doktor umetnostne zgodovine, ki jo je v Sloveniji utemeljil kot znanstveno vedo. Še na smrtni postelji v bolnišnici je akademski kipar Lojze Dolinar posnel pokojnikov obraz za posmrtno masko.

Pogreb je plačala Narodna vlada. Ivanu Cankarju so v Ljubljani poslednjo čast izkazovali najprej v Narodnem domu, ki je danes Narodna galerija, nato pa so množice ljudi stale ob poti, po kateri so ga s šesterovprežno kočijo odpeljali na Žale. Kočija je bila ozaljšana z venci z naslovi njegovih del. Pogreba so se morali obvezno udeležiti tudi osnovnošolci in dijaki. Povorko je preletavalo vojaško letalo in za seboj vleklo črno zastavo. Ko so krsto spuščali v jamo, so iz letala odvrgli venec naravnost v grob.

Povezoval je idealiste in svobodomislece

Toda težave z uradnim priznavanjem vloge njegovega dela so se nadaljevale. V Kočevju so morali leta 1926 za proslavo ob obletnici Cankarjeve smrti pridobiti dovoljenje deželnih oblasti. Uprizorili so Hlapca Jerneja in njegovo pravico, kakor ga je dramatiziral Milan Skrbinšek. Pri tem pa so se povezali ljudje z različnimi političnimi prepričanji. Med njimi je bil dijak Jože Šeško, ki je leto kasneje želel s sošolci uprizoriti Hlapce, a za to ni dobil dovoljenja. Ko so bili že študentje, jim je leta 1933 to vendarle uspelo. Režiral je Šeško, ki je kasneje postal profesor slovenščine, ustanovil je Jugoslovansko akademsko društvo, med 2. svetovno vojno pa je padel v partizanih. Pokrajinski muzej Kočevje pripravlja razstavo o Šešku in Cankarju, ki bo na ogled v letošnjem letu, po odločitvi Vlade RS Cankarjevem letu. Muzej ima prostore prav v Šeškovem domu in je ustanova, ki neposredno varuje tam naslikani Cankarjev citat.

 V Kočevju je živel Ivanov bratranec Franc Cankar. Leta 1971 je pri založbi Obzorja v Mariboru izdal knjigo spominov Žlahta: družinska kronika. Bil je tiskar. In ker Cankarjeva ulica poteka tik ob tiskarni, se hudomušneži sprašujejo, ali je to ulica Ivana ali Franca.

Virna Lešnik


Vaši komentarji


© 2023 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media