V Fiesi je jezero namesto opekarne
Številne poti vabijo.
Zaliv ob slovenski obali večina pozna zaradi plaže in nekdanjih počitniških domov že davno propadlih podjetij. Veliko jih je zamenjalo lastnika, tudi oba hotela v zalivu, ki še vedno zaznamujeta vsak svoj konec obale. Ime kraja izvira iz italijanskega imena ali pridevnika fiesso, kar pomeni zavit, upognjen. Kot je zapisano v Etimološkem slovarju slovenskih zemljepisnih imen, je s tem verjetno mišljen zaliv v Fjesi, kot so ime zaselka tudi zapisovali.
Zeleni dolini, ki je pravo nasprotje pozidanega Pirana na drugi strani hriba, daje pečat jezero, obdano s trstičjem. Pravzaprav sta kar dve, le da je manjše skrito med drevjem in tako neopazno večini obiskovalcev. Jezeri sta nastali kot posledica glinokopa za potrebe opekarne, ki je delovala v zalivu. Po opustitvi opekarne je veliki jami zalila sladka voda. In tako je ostalo do leta 1963, ko so veliko jezero povezali z vodnim kanalom. Voda v jezeru je postala rahlo slana, kar je imelo negativen vpliv na nekatere rastline in živali. Duh takratnih časov lahko začutite na povečanih starih fotografijah, ki krasijo pročelja hotela Barbara. Hotel se imenuje po rudarski zavetnici, saj je bil dolga leta počitniški dom rudarjev.
Malo jezero je globoko okoli šest metrov, veliko pa devet metrov. Jezeri sta zaradi bogatega rastlinstva in živalstva zaščiteni kot naravni spomenik. Tu živi več kot dvajset redkih vrst kačjih pastirjev. Zaraščena obala daje zavetje tudi pticam, ribam in vodnim želvam, a žal so se v jezeru razmnožili ostriži, želva rdečevratka pa izpodriva avtohtono sklednico.
Vodni vir je zelo zaraščen.
Izvirska voda ni več pitna
V zalivu je le kakšnih 15 hiš, od teh dobra polovica pristnih domačij. Eden izmed staroselcev je Miran Kogovšek, ki ob manjšem jezeru živi že več kot šestdeset let, od svojega tretjega leta starosti. Sprejel me je na vrtu, polnem sredozemskega rastlinja. Med okrasnimi grmi, rožmarinom in sivko so mi najbolj padla v oči drevesa mandarinovcev. »Izbral sem neretvanske mandarine,« pove Miran. »Te so dobro prilagojene našemu podnebju in tu obilno rodijo.« Milan se spominja starega očeta – nona, ki je pripovedoval o težkem delu v glinokopu in opekarni. Pa tudi o otroških letih, ko je bil vodni izvir ob bližnjem jezeru pomemben vir pitne vode, ponjo so nekoč s čolni hodili celo iz Pirana, da so polnili vodne rezervoarje. Danes je vodni izvir komaj opazen, vse naokoli je zaraščeno in komaj prehodno.
Domačini mi niso znali povedati, od kod izvira ime zaliva. Še bolj pa je skrivnosten nastanek imena izvira – Bosnia, a z državo Bosno nima nobene povezave. Verjetno gre za kakšno staro italijansko besedo. Domačini mu pravijo tudi Božnja, nekateri celo Bosna. Ena izmed zanimivejših razlag je morda tale: Pirančani so nekoč radi odhajali na kopanje v Fieso. Zaradi slabega kanalizacijskega sistema je bila voda v mestu veliko bolj umazana. Otroci so med počitnicami v Fiesi preživljali cele dneve. S seboj so prinesli malico, ko pa so bili žejni, so se odpravili v »Bosno«. To je bila zanje prispodoba za daleč stran in ime za izvir pod hribom.
Na flišni geološki podlagi so vodni izviri sicer pogosti in v Fiesi jih je bilo več. Toda z njimi so v preteklosti ravnali zelo mačehovsko, saj so jih večkrat pozidali ali uničili. Žal izvirska voda ni več pitna, predvsem zaradi kanalizacije, ki ni najbolje izvedena. Podirajo se tudi nevzdrževane terase in suhozidni zidovi. Ob hujših nalivih poplavlja hudourniška voda, s katero ima slabe izkušnje tudi Milan. Na ta del zaliva je vplivalo še več nepremišljenih posegov. Med drugim uničenje vodne povezave med obema jezeroma med sanacijo ceste, kar je povzročilo dvig gladine manjšega jezera. Voda je začela poplavljati bližnje njive, posledično pa je na širšem območju veliko več komarjev kot nekoč, potoži Milan. Do morja ga loči le kratek sprehod. A ni tako zelo navdušen plavalec kot žena Marinka. Ta se namreč odpravi na plavanje prav vsak dan, tudi pozimi. Zakonca še povesta, da je v Fiesi – vsaj v njihovem delu – res mirno. Nekoč so se v hotelih odvijali plesi in več let zapored je zaliv poživljala Fieška noč. Danes pa gostje zvečer odhajajo v Portorož ali Piran.
Naj Fiesa ostane zelena
Pobočja zaliva so bila nekoč delno zasejana z borom, večinoma pa preoblikovana v terase in kmetijsko obdelana. Presenetljivo še danes srne pridejo čisto do hiš in še kako jim tekne marsikaj z vrtov. Milan je moral že večkrat povišati ograjo ...
Območje Fiese je zaradi ohranitve zelenega zaledja pomembno tudi za Piran. Zato prebivalci večinoma zavračajo gradnjo novih hiš ali celo apartmajskih naselij. Lani so na referendumu zavrnili občinski podrobni prostorski načrt, ki je predvideval preobsežne gradnje na območju, ki je namenjeno piranskemu zelenemu parku. Fiesa vsekakor ne prenese dodatnih prenočitvenih kapacitet. V poletnih mesecih je plaža pogosto polna do zadnjega kotička. Med kopalci so mnogi gostje bližnjega avtokampa, v katerem najdemo tudi edino živilsko trgovino v zalivu. In še ta je odprta le v času turistične sezone.
Značilnost zaliva sta jezeri.
V zaliv je najlepše priti po eni izmed pešpoti. Najbolj znana je tlakovana pot pod klifom, ki vodi iz Pirana. Morda je celo malce nevarna, saj se še posebno v času deževnih nalivov s strmih bregov krušijo skale. Čeprav se je občina odločila za tlakovanje poti in zaščitno ograjo na najvišjih mestih, znak, da jo uporabljate na svojo odgovornost, ostaja ...
S kamni tlakovana pot vodi tudi do Belega Križa, s katerega se ponujajo lepi razgledi na zaliv in širšo Obalo. Sprehodite se lahko tudi po cesti, ki do Pirana vodi čez preval mimo pokopališča in naprej na Beli Križ ter v Portorož. Na drugo stran pa je strma cesta speljana do sosednjega zaliva Pacug, desni odcep pa vas privede do Strunjana. Pot do Strunjana si je mogoče skrajšati z bližnjico skozi gozd.
