Razbijmo že enkrat stereotipe
Dr. Marija Tomšič je predavateljica na fakulteti za zdravstvo in delovna terapevtka. Prepričana je, da je to najlepši poklic na svetu, ker znajo usposobiti ljudi, da postanejo pri osnovnih življenjskih dejavnostih ponovno samostojni. Naj bodo to osebe po možganski kapi, starostniki ali pa ljudje po zlomu kolka ali gležnja. Šestnajst let je bila zaposlena v domu za starejše občane in je čustveno zelo navezana nanje.
O čem ste največ razmišljali, ko ste še delali v domu za upokojence?
Kup vprašanj se mi je porajalo. Na primer to, zakaj čil starostnik po prihodu v dom umre v enem mesecu. Zakaj pride nekdo zelo bolan v dom in živi še leta in leta. Zanimalo me je, kaj v starosti vodi ljudi skozi življenje, kaj jih motivira, da ostanejo aktivni. To je bil tudi razlog, da sem se odločila napisati doktorsko disertacijo, katere vsebina sta tako možganska kap kot tudi starost. Intervjuvala sem ljudi, stare povprečno 81 let, ki so utrpeli možgansko kap. Temeljna zasnova, iz katere sem izhajala, je bila Freudova psihoanaliza, libidinalna energija. To laiki vse preveč razumejo kot izključno seksualno energijo. Gre pa za fluidno motivacijsko energijo, ki nas nezavedno vodi skozi življenje.
Ukvarjala pa sem se tudi s stereotipi o staranju in starosti, ki jih je zapisala Svetovna zdravstvena organizacija.
Kateri so najbolj pogosti stereotipi?
Prvi tak mit je, da je staranje povezano s fizičnim in psihičnim nazadovanjem. Pogosto se ljudje pogovarjajo med seboj in rečejo, da se po 65. letu res začnemo starati. Resnica je, da se začnemo starati po 30. letu. Moji intervjuvanci so bili vsi stari, vsi so doživeli možgansko kap, imeli pa so občutek, da ne nazadujejo, ker uporabljajo pripomočke in tehnologije, ki so nadomestili izgube. Torej nazadovanje ni nujno povezano s starostjo.
Naslednji zelo močan mit je, da ima večina starostnikov podobne potrebe. Resnica je ta, da je to najbolj heterogena skupina ljudi. Imajo različne interese in konjičke, različno razširjeno socialno mrežo (ni nujno, da si vsak želi stike z velikim številom ljudi). In še bi lahko govorila o mitih. Na primer o tem, da sta ustvarjalnost in družbeni prispevek v domeni mlajših oziroma delovno aktivnih. Mnogo ljudi postane šele v starosti ustvarjalnih. Družbeni prispevek, ki ga ti ljudje dajejo s svojim prostovoljnim delom v društvih in drugje, je velikanski.
Starejši so danes potisnjeni na rob, družba se bolj mačehovsko obnaša do njih. Se strinjate s to trditvijo?
Eden izmed stereotipov je tudi ta, da izkušnje starejših za današnji čas niso pomembne. S tem se ne morem strinjati. Od nekdaj so bili vodje družb najstarejši in najmodrejši. Zahodni svet je z vulgarnim kapitalizmom prinesel drugačne vrednote, ki niso naklonjene stari populaciji. Pomembno je, da si fit, mlad in lep. Pri oblikovanju in utrjevanju tovrstnih stereotipov imajo pomembno vlogo mediji. Koliko pa je oddaj o starostnikih ali takšnih, ki bi bile namenjene njim? To je škoda, saj so prehodili določeno življenjsko pot in izkušnje imajo svojo vrednost. Naslednji stereotip je ta, da stari ljudje želijo imeti predvsem mir. Moji anketiranci so še vsi zelo aktivni. Res pa je, da so si zelo strukturirali dan. Zjutraj si vzamejo zelo veliko časa zase – pojedo zajtrk, se uredijo. Običajno sledijo sprehod, druženje s prijatelji, branje knjig, po kosilu skoraj vsi počivajo, popoldne pa se prav tako ukvarjajo z različnimi dejavnostmi. Starejši ljudje so torej ravno tako aktivni in družabni.
Naslednji mit je, da so zdravstvena nega in bolnišnice najpomembnejše v skrbi za starejše. Resnica je, da so najpomembnejše za vse ljudi, ki so bolni. Prav tako ne drži stereotip, da storitve za starostnike zmanjšujejo sredstva za mlajše. Vemo, da se pri starostnikih zelo varčuje. Primerjajmo dva socialnovarstvena zavoda, na primer Ig, kjer skrbijo za otroke z razvojno motnjo. Tam s tremi ali štirimi otroki delata fizioterapevt in delovni terapevt. V domu upokojencev ta dva strokovnjaka delata s 150 ljudmi. Menim, da nam to veliko pove o tem, koliko dajemo starejšim. Običajno sta to nega in strežba, in to je tudi vse. Če bi vsaka občina lahko zaposlila le enega fizioterapevta in enega delovnega terapevta, bi lahko pomembno pripomogli k boljšemu življenju starih ljudi.
Prav tako ni res, da starejši ne marajo novih tehnologij, saj uporabljajo mobilne telefone, tablične računalnike, komunicirajo po Skypu, moje intervjuvanke so imele vse sodobne pripomočke v gospodinjstvu, kar si jih lahko zamislimo.
Zdi se, kakor da naj bi se kakovost življenja starostnikov zviševala kar sama po sebi.
No, to je zadnji mit. Nič se ne uredi samo od sebe. Za kakovost življenja starih ljudi veliko naredijo društva upokojencev, centri za medgeneracijsko druženje, zakon o dolgotrajni oskrbi bo lahko veliko prinesel v življenja starih ljudi … Pred nekaj leti sem brala članek iz Avstralije, kjer so izračunali, kakšni so finančni prihranki za družbo, če na domove prihajajo delovni terapevti. Zdravstveno stanje starostnikov se je tako izboljšalo, da so potrebovali manj zdravniških pregledov in manj pomoči na domu. Lansko poletje sem vodila projekt, v katerem smo s študenti obravnavali 28 bolnih starostnikov, ki potrebujejo delovno terapijo na svojem domu. Dva sta v tem času odklonila pomoč na domu, ker se je njuno zdravstveno stanje izjemno izboljšalo. Neka gospa je imela zlom nadlahtnice. Ortoped ji je naročil, naj telovadi. Tako so naše študentke prihajale k njej na dom in z njo delale. Ko so zaključile, se je ortoped čudil, kako da se ji je stanje tako izboljšalo. Niti rehabilitacije v zdravilišču ni več potrebovala. Ali veste, koliko našo zavarovalnico stane zdravljenje v zdravilišču?
Vrsto let se ukvarjate s preučevanjem in preprečevanjem padcev pri starejših. Kakšne posledice ima lahko zanje padec?
Po statističnih podatkih vsaj enkrat letno pade 30 odstotkov prebivalcev, starejših od 65 let. Z višjo starostjo se tudi pogostost padcev poveča. Seveda padajo ljudje vseh starosti, le dramatičnost padca v starosti je večja: zaradi osteoporoze, pogostejših in hujših poškodb, po padcu pa se tudi težje poberejo ... Hujše posledice pa so, da se starejši bojijo ponovnega padca in zaradi tega omejijo svoje gibanje in se ujamejo v začarani krog čedalje večjega tveganja padcev. Postanejo socialno izolirani, odvisni od drugih. Padci so pogosto vzrok za nastanitev v domu ostarelih, saj v domačem okolju sami ne morejo več funkcionirati.
Kaj povečuje verjetnost padcev?
Če je nekdo padel v preteklem letu, je več možnosti, da pade tudi letos. Dejavniki tveganja so jemanje različnih zdravil, zmožnost za telesno ravnotežje in kognitivno stanje osebe. Če je na primer nekdo zmeden, ima slabo orientacijo v času in prostoru, slabo presoja, je depresiven ali impulziven, je verjetnost padca večja. Na pogostost padcev močno vplivata tudi splošno zdravstveno stanje in prehrana. Če se nekdo prehranjuje redno, je tveganje manjše, kakor pa če se neustrezno in neredno prehranjuje, ima očitne znake nedohranjenosti, izgublja težo, ima slabo držo. Mnogi starostniki se prehranjujejo zelo enolično. Hrana mora biti pestra, tako izboljšamo svoje zdravstveno stanje in počutje ter zmanjšujemo tveganje padcev. Med osebnimi dejavniki lahko navedem še slab vid, zato je zelo pomembno, da imamo dobra očala. Mnogi starejši ljudje ne hodijo redno k okulistu, in to ni dobro. Tveganje padca pa povečujejo tudi bifokalna ali progresivna očala.
Katere pa so nevarnosti, ki povečujejo tveganje padcev doma?
Predvsem so to lahko predpražniki in tekači, še posebej če so slabo pritrjeni. Talne površine v slabem stanju in drseča tla lahko botrujejo padcem. V kopalnicah je običajno drsnost zaradi mokrih ploščic velika. Zelo velik dejavnik tveganja je kopanje v kadi, ki pa jo ima še zelo veliko starostnikov, namesto v kabini za prhanje, ki je varnejša. Vendar niso vse kabine varne: če so preozke, nimajo nameščenih ročnih opor in nedrseče podlage. Svetujem, da si ročaje za oporo v kopalnici namestimo in jih začnemo uporabljati že davno prej, preden ostarimo. Da se jih naučimo uporabljati.
Dejavnik tveganja pa je tudi to, kako gremo v posteljo in iz nje. Iz nizke postelje star človek zelo težko vstane, še posebno ponoči. Zelo pomembna je osvetljenost prostorov, tudi v hodnikih in kopalnici. Zanimivo je, da zelo veliko starih ljudi iz postelje ne doseže lučke, da bi jo lahko prižgali, preden vstanejo, kar več kot 43 odstotkov pa jih lučk pri postelji sploh nima. Pri nas je precej padcev z višine, ko na primer stopimo na stol ali pručko, da nekaj dosežemo ali želimo pomiti okna. Previdno torej!
Tudi neposredna okolica doma je pogosto slabo osvetljena, na primer okoli hiše ali na ulici. Ograja stopnišča v hiši in zunaj nje mora biti v dobrem stanju, veliko hiš pa žal sploh nima ograje. Robovi stopnic morajo biti označeni. Če niso in če je obutev prevelika, to predstavlja velik dejavnik tveganja. V okolici doma precejšnje tveganje predstavljajo makadamske poti, če so asfaltirane, pa vdolbine in izbokline na njih.
Kako se pri nas lotevamo preprečevanja padcev?
Mnoge države imajo na nacionalni ravni program preprečevanja padcev. Avstralija je zmanjšala število padcev celo do 40 odstotkov, s tem ko je zmanjševala dejavnike tveganja. V evropskem prostoru imajo podobne programe skandinavske države, Anglija in Irska, Nizozemska, Belgija. Na Nizozemskem so na primer v preteklosti le za en dan skrajšali ležalno dobo v bolnišnici. Kot nadomestilo za ta dan so bolniki dobili 10 obiskov delovnega terapevta in 10 obiskov fizioterapevta na domu. S tem ukrepom so zelo izboljšali kakovost življenja teh starostnikov, preventivno pa vplivali tudi na število padcev. V Sloveniji pa padce samo evidentiramo, sistematično se s preprečevanjem padcev ne ukvarjamo, kar je škoda.
Kako pa lahko sami zmanjšamo možnosti padcev?
Prilagodimo že omenjene dejavnike v domačem okolju. Vplivamo lahko na kognitivno stanje in redno izvajamo miselni trening: reševanje križank, sudokujev, kvizov … Zelo lahko izboljšamo svoje ravnotežje, tako da redno telesno vadimo. Ples je na primer dejavnost, ki zelo izboljšuje ravnotežje. Prav tako sedenje na žogi. Ali pa delo na vrtu.
Uporabljamo ortopedske vložke in obutev, ki daje dobro oporo nogi. Čevelj naj ima jeseni in pozimi tudi dobro oporo za gleženj. Preglejmo terapije z zdravili. Če ima nekdo več kroničnih bolezni in mora jemati več različnih zdravil, se lahko zgodi, da imajo zdravila nasprotujoče si učinke.
