Če ste srečni, ni pomembno, kaj si mislijo drugi!

Dobro počutje | feb. '18

Sanela Banović, dr. med. o življenju, ki šteje.

Sanela Banović, dr. med., mlada zdravnica gastroenterološkega oddelka UKC Ljubljana, meni, da je skrb za lastno zdravje v glavah ljudi še vedno vrednotena kot luksuz. Sebe moramo imeti radi, saj imamo šele potem lahko radi tudi druge. Veliko bolj kot materialne dobrine nas lahko osrečijo drobne pozornosti, oddih, doživetja ipd., ki jih namenimo sami sebi. Moramo se naučiti sprostiti, ko naše telo to zahteva. To je biblija dobrega zdravja in počutja. Zelo preprosto je.

Statistike kažejo, da se vse več Slovencev, tudi starejših, spopada s psihičnimi stiskami.

Ljudje skrb za psihično zdravje še vedno razumejo kot luksuz. Ne bi se smeli toliko ukvarjati z materialnimi dobrinami, še vedno imamo veliko večja stanovanja in avtomobile, kot jih potrebujemo. Potrebujemo oddih, odklop. Zakaj ne bi vsaj dveh odstotkov razpoložljivih sredstev namenili temu, kar si dejansko želimo, in enkrat sebe postavili na prvo mesto? Zakaj ne bi na primer v družbi prijateljev za nekaj dni skočili v toplice in se skupaj sprostili, nasmejali, pozabili na vsakdanje skrbi in težave? Nikomur se ni treba sramovati, če začuti potrebo po bližini drugih ljudi. To je v nas že 2000 let, tu ni velike filozofije. Že Hipokrat je vedel, da se ranjencem, ki imajo ob sebi ljudi, rane hitreje celijo ...

Prepričani smo, da je za večino naših težav kriv zdravstveni sistem ...

Neka švedska študija, ki je raziskovala partnerske odnose, je nedvoumno pokazala, da lahko človeka, s katerim živimo in smo z njim najtesneje povezani, z odnosi dvignemo v vesolje, lahko pa ga potisnemo v temno brezno. Namesto da bi dojeli, koliko moči je v nas, da bi izkoristili orodja, ki so nam dana, da bi skrbeli zase in za svoje zdravje, vse skupaj prepuščamo nekemu zdravstvenemu, finančnemu in še kateremu sistemu. A težava ni v tem.

Zdravstvene težave, ki nas pestijo, so različne. Ali imajo vendarle kaj skupnega?

Že vrsto let iz dneva v dan poslušam bolnike. Praktično nihče več mi ne toži o bolečinah, ampak vsakdo mi pripoveduje o nekih krivcih za težave nekje zunaj sebe. To ni v redu, ne smemo čakati, da bo nekdo drug kaj spremenil. Ljudje iščemo krivico povsod po svetu, življenje pa gre tiho mimo. Če potegnem črto, lahko rečem, da je glavna težava pri človeku pomanjkanje pozitivne komunikacije, in to vpliva tudi na njegovo zdravje v vseh obdobjih življenja, v starosti še toliko bolj.

Če se družimo, imamo dobre odnose, prijatelje, bomo manj pogosto zboleli. Je tako?

Prav gotovo. Naj vam opišem s primerom: če začutimo krče v mišicah, če nam možgani sporočajo, da tam nekaj ni v redu, bomo hitro vedeli, da moramo vzeti magnezij in kalcij, če pa nam sporočajo, da se moramo sprostiti ali da nujno potrebujemo bližino, to preprosto ignoriramo. Tako ravnamo leta in leta, napetost v nas se nabira. Tudi če imamo genske zasnove za katero izmed bolezni, ni nujno, da bomo zboleli, le dobro in lepo moramo živeti.

Kako je z našo odgovornostjo za lastno zdravje?

Vsak človek je v 70 odstotkih sam odgovoren za zdravje, le v 30 odstotkih mu lahko pomagamo zdravniki. Težava je v tem, da se je razmerje zdaj obrnilo. Ljudje od zdravnika pričakujejo, da bo v 70 odstotkih rešil njihove težave, pri čemer bi sami vložili le 30 odstotkov napora. Najbolje je, da se vprašamo, ali smo zadovoljni s tem, kar smo. Ko mi bolnik to potrdi, ga ne želim spreminjati. Ko mi kdo naniza sto tisoč zunanjih razlogov, zakaj je zbolel, ga vprašam: 'Kaj ste pa sami naredili, da bi to spremenili?' Navadno obmolkne. Rada bi jim dopovedala, naj stvari, tudi odgovornost, vzamejo v svoje roke. Zakaj so pa dovolili, da je nekdo grdo ravnal z njimi? Znanstveniki so dobili celo Nobelovo nagrado, ker so dognali, da tudi grda, toksična beseda slabo vpliva na naša jetra. Podobno kot strup rdeče mušnice. Zelo pomembno je, da se naučimo biti previdno sebični v odnosu do sebe in se znamo spoštovati, a samozavest moramo razvijati do te mere, da ne škoduje našemu egu.

Ali bi morali začeti že pri otrocih, jim vcepiti pozitivne vrednote?

Že v najzgodnejšem obdobju bi se morali naučiti pogovarjati. In predvsem poslušati. Prva vzgoja bi lahko močno vplivala na zdravje odraslih ljudi. Če nam na primer uspe mamo prepričati o spremembah, se bo tudi za otroke marsikaj spremenilo na bolje.

Pravite, da nikoli ni prepozno ...

Res je. Propadlih generacij ni. Tudi tisti, ki imajo 60 ali 70 let, si še vedno lahko zagotovijo desetletje ali več zelo kakovostnega življenja. Skrbi me le, da se ljudje pogosto preveč ozirajo na mnenje okolice, zanemarjajo pa lastno zadovoljstvo. Skrbi jih, kaj bodo rekli ljudje, da jih bodo obsojali. Ampak če v zrcalu vidijo, da so srečni, naj se ne obremenjujejo s tem, kaj o njih mislijo drugi.

Ali ste se ravnali po teh načelih, ko ste uporno delili objeme? Sprva so vas čudno gledali.

Zahodna civilizacija je vzgojena v prepričanju, da je tisti, ki potrebuje zavetje pri sočloveku, slabič. Druga težava je prepričanje, da je vedno nekaj v ozadju, če smo dobri, prijazni do drugih. Ampak objem je nekaj prvinskega. Dotik je eno izmed naših osnovnih čutil. Tako kot je pomembno, da vidimo, slišimo, vonjamo, je za naše dobro počutje nujno tudi, da se dotikamo drugih, saj ima prav to najmočnejši vpliv na možgane. To bogati čustveno življenje. Koža je naš največji organ in največ endorfinov se izloča prav v koktajlu dotikov. Ne trdim, da bo objem rešil vse težave, zagotavljam pa, da jih bo človek tako lažje premagoval. Endorfinov ne moremo kupiti v tabletah. Tudi zato ne, ker vsakdo potrebuje drugačno količino.

Napredek medicine nam zagotavlja tudi kakovostno staranje.

Res je, medicina je zelo napredovala in še bolj bo, ampak to ni bistvo. Ljudem lahko predpišemo deset različnih tablet za zdravljenje posameznih težav in kroničnih bolezni, pa bodo še vedno hudo osamljeni. Ko bolnike vprašam, kako so, mi pogosto odgovorijo, da so fizično v redu, vendar so čustveno popolnoma prazni. Obstaja teoretična možnost, da bi količino zdravil, ki jih morajo jemati, lahko omejili, če bi uredili svoje psihično zdravje, če bi se končno sprostili. Včasih se vprašam, ali sem zanje le neke vrste servis, čeprav bi si želela, da me jemljejo kot nekakšnega partnerja pri zdravljenju. Nikomur ne morem na recept napisati, kaj naj stori, kaj naj dela, lahko mu samo svetujem. Imamo na stotine preventivnih programov, pa se jim ljudje izogibajo. Tega ne razumem.

»Veliko bolj kot materialne dobrine nas lahko osrečijo drobne pozornosti,  ki jih namenimo sami sebi.«

Helena Peternel Pečauer


Vaši komentarji


© 2023 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media