Pesem vliva upanje in povezuje 

Zgodbe | feb. '18

Franc Gornik s pravnukom.

Ko se je profesor Franc Gornik leta 1991 upokojil kot dirigent Policijskega orkestra, si je izpolnil dve želji: kupil si je konja in frajtonarico. S kobilo Brino sta bila nerazdružljiva 15 let, harmoniko pa še ima, čeprav ga prsti ne ubogajo več najbolje. Da bi se prenehal ukvarjati z glasbo, petjem, pa seveda ni niti pomislil.

Pred koncem preteklega leta je dirigentsko palico odložil že drugič: tokrat je vodenje Partizanskega pevskega zbora prepustil svojemu mlajšemu nasledniku Iztoku Kocenu. Sam se je preselil med pevce v tem zboru, ki ga je kot dirigent vodil skoraj četrt stoletja. »Leta in bolezen so naredili svoje,« pravi in takoj doda, da se je pač treba prilagoditi svojim zmožnostim. Tako kot je spremenil prehrano zaradi povišanega krvnega sladkorja, in je ob najinem srečanju spil grenko kavo. »Veliko je bilo treba spremeniti, najtežje sem se odpovedal sadju, posebej jabolkom, ta imam najraje.« Ni pa se odpovedal hoji, tri do štiri ure na dan še vedno prehodi. A če jo je nekdaj iz centra Ljubljane na Šmarno goro, ki mu je zelo ljuba, mahnil peš, se zdaj pripelje do njenega vznožja, »pa malo počasneje hodim, a hoja mi ohranja zdravje«. Leta 2015 je bil zadnjič na Triglavu, kolikokrat ga je osvojil, ne ve natančno. In tudi po tem zadnjem sestopu z očaka je – kot tolikokrat dotlej – dirigiral Partizanskemu pevskemu zboru na tradicionalni slovesnosti na Pokljuki. Dolga leta se je udeleževal tudi nočnega pohoda Po poteh partizanske Jelovice in nato po 12 urah in več hoje stopil pred svoje pevce. In pesmi so – v mrazu in pogosto snežnem metežu – zadonele na jasi ob spomeniku pred več tisoč pohodniki. Franc Gornik je mož neverjetne energije.

 Od flavtista do dirigenta

Franc Gornik se je rodil leta 1940, že leto dni kasneje je izgubil očeta, ki je bil na začetku druge svetovne vojne mobiliziran v jugoslovansko vojsko, ob njenem razpadu pa se je pridružil partizanom in v prvem letu vojne padel v Mostarju. Njegova sestra, ki se je rodila naslednje leto, očeta sploh ni poznala.

Dolgoletni dirigent je sedaj pevec v Partizanskem pevskem zboru. 

Šolanje je začel že po vojni. »Že kot dijak nižje gimnazije Ivana Cankarja v Mariboru sem bil član šolskega pevskega zbora, hodil sem v glasbeno šolo in šolanje nadaljeval v srednji vojaški glasbeni šoli v Vukovarju. Po vojni je primanjkovalo glasbenikov, in to me je pripeljalo v številne vojaške orkestre po različnih krajih nekdanje Jugoslavije, kar pa je bilo povezano tudi s stalnimi selitvami.« Ko je služboval pri vojaškem orkestru v Mariboru, se je srečal tudi s partizansko pesmijo, saj je kot spremljevalec na harmoniki sodeloval z mariborskim partizanskim pevskim zborom. Leta 1969 je zapustil vojsko in se vpisal na študij na pedagoški akademiji. Pa ga je skladatelj Radovan Gobec, ki je bil tedaj profesor na glasbeni akademiji, prepričal, da se je prepisal na akademijo, ki jo je uspešno končal.

Med študijem in po njem pa je Franc Gornik poučeval glasbo v različnih šolah, vodil različne pevske zbore, med drugim je bil dirigent celovškega partizanskega pevskega zbora. Po končanem študiju pa je prišel kot flavtist v tedanji orkester Godbe milice, istočasno pa je vodil več pevskih zborov. Leta 1984 je postal dirigent godbe in jo vodil vse do svoje upokojitve. V tem času se je številčno okrepila in bila nepogrešljiv del vseh državnih proslav in pomembnejših prireditev. Občasno so godbeniki sodelovali tudi s Partizanskim pevskim zborom, kamor je Radovan Gobec že leta 1970 povabil Gornika, da je zamenjal obolelega harmonikarja, nadaljeval pa je kot korepetitor. Njegova naloga je bila, da je nove pevce učil pesmi železnega repertoarja zbora. Zato je bilo njegovo lanskoletno dirigentsko slovo v znamenju obeh zasedb, ki jima je posvetil večino svojega življenja: na poslovilnem koncertu v izjemnem vzdušju dvorane Konservatorija za glasbo in balet Ljubljana je zaigral Policijski orkester, zapeli pa so »njegovi« pevci Partizanskega pevskega zbora.

Pohodništvo je velika Gornikova ljubezen.

Prav zaradi dolgoletnega sodelovanja ob njegovi uradni upokojitvi leta 1991 pravzaprav ni bilo dileme: leto dni kasneje je prevzel dirigentsko palico Partizanskega pevskega zbora, s seboj je iz policijskega orkestra pripeljal Branka Sladiča, ki zbor vsa leta spremlja na harmoniki. Gornik je zbor vodil skozi turbulentne čase po slovenski osamosvojitvi, ko je bila partizanska pesem – tako kot marsikaj iz naše polpreteklosti – izrinjena na podstrešje zgodovine, starejši pevci, mnogi še nekdanji partizani, pa so zaradi starosti zbor zapuščali. A je vztrajal in z njim pevci, prihajali so vedno novi, tudi mlajši, vabil na nastope je vse več, dvorane, kjer zapojejo, so vedno polne.

 Zbor je pravzaprav nastal v vihri druge svetovne vojne. » Spomladi leta 1944 je na osvobojenem ozemlju v Beli krajini nastal invalidski pevski zbor ali po domače »potujoča četa«, sestavljali so jo sami ranjenci, niti enega nepoškodovanega moža ni bilo med njimi. A ker niso mogli več v boj z okupatorjem, so peli in s pesmijo na mitingih spodbujali utrujene borce in dajali upanje prestrašenemu prebivalstvu. Njihovo tradicijo nadaljuje Partizanski pevski zbor.«

Planinec, lovec, ribič, čebelar

Glasba je bila njegovo življenje. Ustanovil in vodil je celo lovski pevski zbor, saj so lovci radi tudi zapeli. Po njegovih stopinjah je šla mlajša hči, ki je profesorica glasbe. »Starejša hči, ki je igrala violino, se je nekega dne uprla in opustila glasbo, najbrž sem tudi sam preveč pritiskal na obe,« prizna. V Partizanskem pevskem zboru poje njegov zet, kot pevka je občasno z zborom nastopala tudi ena izmed njegovih treh vnukinj, kakšno pot bodo ubrali pravnuki, v teh dneh pričakuje že tretjega, še ne ve. »V Sloveniji imamo odlične glasbene šole, kamor zahaja vse več mladih. Glasbena izobrazba postaja del splošne izobrazbe. Veseli me, ko vidim, kolikšen poudarek dajejo že v vrtcih glasbi in petju in s kakšnim veseljem se otroci odzivajo. In kako zgodaj zaznavajo posluh pri otrocih. Tega včasih ni bilo.«

Poleg glasbe pa je sogovornika navdihovala tudi narava. In živali. Svojo ostarelo psičko redno vodi na sprehod, »domov jo pa nesem, ker ne zmore več po stopnicah v četrto nadstropje«. Lovec, ribič, čebelar, vrtičkar, strasten pridelovalec zelenjave, kolikor je bilo to pač mogoče na vrtu sredi Ljubljane. Pa tudi tukaj opaža spremembe: »Zelenjava raste drugače, drugačen okus ima, pa če se še tako trudim s sonaravno pridelavo. Splošna onesnaženost je naredila svoje.« Tako kot umirajo njemu ljube čebele, kar je nova rana. »Dolga leta sem bil čebelarski preglednik, izhajam namreč iz Malečnika, tam je bil doma znameniti čebelar Franc Kirar, kot otrok sem mu pogosto pomagal in vzljubil sem to delo.« Mir in navdih je našel v planinah, hribih, gorah, domačih in tujih, tudi v Himalaji je bil, kolikokrat je prehodil domača gorovja, ni štel in si ni zapisoval.

Pa vendar ne moreva mimo vprašanja, ali je v današnjih razmerah, ko vsi samo še hitimo, ko so ljudje zaposleni od jutra do večera, sploh še zanimanje za zborovsko petje, saj to pomeni disciplino, redne vaje, nastope. In dobim presenetljiv odgovor: »Še vedno je zelo veliko zanimanje za zborovsko petje, tudi med mladimi. V Sloveniji imamo ogromno zborov, nekateri so izvrstni. Prihajajo mladi visoko izobraženi dirigenti, mnogi šolani tudi v tujini. Slovenci radi pojemo, kar poglejte, koliko je različnih revij pevskih zborov. Skoraj ni vasi, kjer ne bi imeli svojega zbora. Njihova kakovost je seveda različna, a ljudje pojejo, in to je najpomembnejše. Pesem je ljudem vedno pomagala, tudi v najtežjih trenutkih, vlivala jim je upanje, jih povezovala,« je prepričan Franc Gornik. 

 Jožica Hribar


Vaši komentarji


© 2018 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media