Arhitektura naj upošteva človeka
29. januarja je Stanko Kristl dopolnil 96 let, pa se ne prepušča mirni starosti. Še vedno dela, razmišlja, snuje novosti, tako kot je to počel v vsem življenju. Arhitekta, profesorja, raziskovalca, inovatorja, humanista, akademika ter nenehnega kritika in sooblikovalca vsakdana uvrščamo med najvidnejše slovenske arhitekte. Njegova dela so ob svojem nastanku vznemirjala tako domačo kot mednarodno javnost. In tako je še danes. Veliko jih poznate tudi vi, vstopate vanje (bolnišnice, šole vrtce), živite v njih ali hodite mimo (tudi spomenikov), se morda začudite nad njimi, ker so drugačna, predvsem zato, ker ni v njihovem snovanju nikdar pozabil na človeka. Nenehno si je namreč zastavljal vprašanje, kaj je arhitektura v odnosu do človeka. Kaj vse je ustvaril, lahko spoznavate na razstavi Stanko Kristl, arhitekt. Humanost in prostor v Muzeju za arhitekturo in oblikovanje na fužinskem gradu v Ljubljani, nekaj okruškov iz njegovega bogatega in zanimivega življenja pa je povedal za bralce Vzajemnosti.
Kot arhitekt gleda na družinski izvor drugače od drugih. »Prepričan sem, da so prva obdobja otrokovega življenja bistvena za prihodnjega arhitekta. Dovolite, da naredim malo primerjavo med nekdanjimi in sedanjimi časi. Danes imajo študenti arhitekture na voljo bistveno več informacij, kot s(m)o jih imeli nekdaj. Dostopne so jim revije, knjige, potovanja, internet. Jaz pa sem študente vedno opozarjal, da premalo upoštevajo naravo. Rekel sem jim, pustite knjige, pojdite v naravo, narava je najboljša učiteljica. Sam sem vse življenje črpal ustvarjalne moči iz narave, otroštva in mladostniških spominov, ker sem imel idealno mladost. Otroci smo se seveda veliko igrali ob vodi, na travnikih, srečo sem imel, da sem vsako soboto odšel k stricu, ki je bil tesar, imel je svojo obrt v Bučečovcih, predvsem pa nešteto ostankov lesa, kock, in lahko sem gradil in gradil raznorazne hiške, moral pa sem uporabljati fantazijo, da je kaj nastalo. Ni bilo lego kock.«
Arhitekt je imel veliko srečo, da se je rodil v majhnem mestu Ljutomeru, kjer so se vsi ljudje poznali med seboj in bili prijatelji. Rojstna hiša je bila obkrožena z vrtom, okoli nje je bil gozd, kjer so se otroci lahko igrali. Njegov oče je bil davčni uslužbenec, mama je bila doma in vzgajala šest otrok. Stanko je bil tretji, rodil se je dva meseca prezgodaj, ker je mami spodrsnilo na ledu ob vodnjaku, kamor je šla po vodo. Toda sedmi rojstni mesec menda prinaša srečo, predvsem pa veliko talentov, kot je bilo v primeru Kristla. »Verjetno je bil to moj prvi stik z vesoljem.« Njegov drugi talent je bil povezan z glasbo. »Doma so vztrajali, da se mora vsak otrok naučiti igrati na eno glasbilo. Hotel sem igrati klavir, a so rekli, da je to predrago, pa sem se začel učiti violino in dobro mi je šlo.« Rasel je z glasbo, stari oče je bil glasbenik, vodil je tudi lokalno godbo, kilometer od železniške postaje v Ljutomeru pa je imel gostinski lokal in manjši ansambel, vsako soboto je prirejal plese, kamor so vsi zahajali, mamine sestre pa so pomagale pri strežbi.
Ker v Ljutomeru ni bilo gimnazije, je moral oditi v Mursko Soboto, kjer je trpel zaradi več razlogov: »Pogrešal sem našo hribovito pokrajino, v Prekmurju je bila ena sama ravnica, moral sem se začeti učiti, česar mi v osnovni šoli še ni bilo treba. Upoštevati je bilo treba strog red in disciplino, ker sem stanoval v domu sv. Martina – Martinišču. Tam je bilo treba najprej narediti vse domače naloge, se naučiti snov, šele potem sem bil prost in sem lahko risal. Najraje sem delal jaslice, take zložljive, z živalmi, oltarčkom … Rekli so, da sem talentiran za risanje, in jaslice so moj prvi spomin na to, da sem se konkretno ukvarjal z arhitekturo.«
Hišnega reda pa dijaki niso upoštevali na miklavževo, hoteli so na praznovanje, pa jim niso dovolili. Uprli so se, pred hišo zakurili ogenj, peli, vodstvo doma pa je za kazen cel razred nagnalo iz dijaškega doma. Mama se je spomnila, da imajo v Murski Soboti strica, ki je bil stilni mizar. »Stanoval sem pri njem in tam je bilo še lepše. Predvsem pa sem se spet srečal z lesom, kockami, gradnjo.«
Vojna in nesreča
Njegov rojstni kraj so okupirali Nemci, družinsko življenje pa se je zelo spremenilo, ker jim je že prej umrl oče. Najstarejši brat je bil v Vršcu v vojaški godbi in vse godbenike so Nemci vpoklicali v svojo vojsko ter poslali v Rusijo. Tam so mu pomrznile noge, poslali so ga domov na zdravljenje, potem pa je pobegnil v ilegalo. Drugi brat je bil skojevec, zato so mamo zaprli, ji grozili, da jo bodo odpeljali v Dachau, Stanka pa so leta 1943 prisilno mobilizirali. Na ruski fronti v bližini Smolenska ga je ranila tankovska granata. Ostal je brez leve roke, desna pa je bila močno poškodovana. V improvizirani bolnišnici so mu sprva nameravali odrezati obe, vendar so mu nato desno rešili. »V meni pa je vrtalo vprašanje, ali bom lahko gradil, bom lahko arhitekt.«
Po vojni se je vpisal na tehniško fakulteto, v štirih letih opravil vse izpite, potem pa 'vlekel' študij še več let. »Nisem se hotel vrniti v Ljutomer, kjer so mi ponudili službo, ker sem se bal, da bom preveč pil in kegljal. Nisem hotel oditi v Bosno, kjer so študente uporabili za risanje armatur, ker se mi je zdelo, da to ni prava arhitektura. Raje sem risal načrte za hiše zasebnikov in se s tem med študijem vzdrževal sam, ker doma ni bilo dovolj denarja. Vpisal sem se v društvo oblikovalcev, kot študent sodeloval na natečajih za plakate in dobil dvakrat prvo nagrado, enkrat za vinsko etiketo, in te sem bil še posebej vesel, ker sem dobil tudi veliko dobrih steklenic vina.«
Prišli so veliki projekti
Začel je projektirati kot asistent pri profesorju Edu Ravnikarju in prejel nagrado Prešernovega sklada. Potem pa je dobil veliko priložnost: Klinični center – največja bolnišnica v Jugoslaviji. »Hotel sem ustvariti humano okolje za človeka, ki je bolan ali poškodovan, saj je tak človek posebej občutljiv za okolje. Kot arhitekt nisem hotel biti le izvajalec medicinske tehnologije. Zato smo ob bolniških sobah predvideli mini atrije, skozi katere bi v prostore vstopala naravna svetloba, pacientu smo skušali dati možnost, da vidi sonce, spremlja ciklus dneva in noči, letnih časov, nismo ga hoteli stlačiti v neko 'tovarniško vzdušje', ker to ni humano. Moja izhodiščna ideja je bila, da je lahko bolnišnično okolje tudi terapevtski sodejavnik, da lahko lajša delo zdravstvenemu osebju. Zato smo delovne prostore najprej zasteklili in tako omogočili pogled na ozelenele zunanje prostore. Potem pa so novi arhitekturno-gradbeniški posegi zaprli in zabetonirali pogled na dnevno svetlobo, kar moti tudi zaposlene. Škoda. Mislim, da je arhitektura več kot izpolnjevanje pragmatičnih zahtev.« Klinični center je navdušil Kuvajtčane, ponudili so mu načrtovanje rehabilitacijskega centra. Zamislil si je dva stolpiča, vmes pa pahljačasti prehod, v nadaljevanju gradnjo majhne džamije. To jim je bilo tako všeč, da so ga povabili v Kuvajt, kjer naj bi ustanovil biro in vzgajal njihove arhitekte. Pa ni sprejel, pač pa se je odločil za pedagoški poklic na ljubljanski fakulteti za arhitekturo.
Arhitekturni kredo
»Vedno sem hotel narediti nekaj svojega, novega, iti korak naprej, nisem se hotel ponavljati.« Vedno ga je zanimalo, kako se bo uporabnik v stavbi počutil, kako bo dojemal prostor, pa naj bo otrok, šolar, bolnik ali stanovalec. »Ko sem projektiral ljubljanski vrtec Mladi rod, sem se zavestno izognil ortogonalnim oblikam, saj v maternici, kjer otrok prvič zazna prostor, ni pravokotnic. V tem primeru sem prej, preden sem se lotil projekta, temeljito preštudiral psihologijo in fiziologijo otrok.« Podobno je bilo, ko je projektiral prvo fazo izolske splošne bolnišnice. »Na to sem ponosen, ker sem našel več imenitnih rešitev. Ekipno smo bili dve leti povezani z vsem svetom, kjer so gradili bolnišnice, posebej z Američani. Upoštevali smo racionalnost, ki jo še danes premalo upoštevajo v zdravstvu, zato tudi ima toliko problemov.« Humani vidik, na katerega se je osredotočil, je postavil človeka v središče, kot primarni razlog za arhitekturo. Verjame, da arhitektura lahko vzgaja, zdravi in plemeniti človeka. Še vedno pa rad pogleda lepe ženske, lepe gospe. »Veste,« pravi, »arhitektura in lepota sta zelo povezani.«
O razstavi
Predstavlja bogat univerzum arhitekta in je organizirana v štiri bistvene tematske sklope: Bivanje, Šolanje, Zdravje in Spomin. Originalni načrti in risbe iz njegovega arhiva so dopolnjeni s serijo posebej za razstavo izdelanih maket, diagramov in velikoformatnih barvnih fotografij, ki omogočajo novo vizualno izkušnjo Kristlove arhitekture.
Nagrade
Stanko Kristl je večino dela pridobil na javnih natečajih. Prijavil je 52 natečajnih projektov, 44 jih je bilo nagrajenih, od teh 14 prvonagrajenih. Za svoje delo je dobil več pomembnih nagrad.
*Nagrada Prešernovega sklada leta 1964
*Prešernova nagrada leta 1970 za osnovno šolo dr. Franceta Prešerna v Kranju
*Borbina nagrada za Slovenijo leta 1970
*Župančičeva nagrada leta 1976
*Plečnikova nagrada leta 2006
*Je član Slovenske akademije znanosti in umetnosti.
