S tovarno dušika se je kraj povečal za petkrat

Zgodbe | feb. '18

ODSTRTE PODOBE – RUŠE

»Današnje mestno naselje z več jedri, ki leži v široki dolini reke Drave, je bilo prvič poseljeno tisoč let pred našim štetjem, o čemer pričajo odkrita žarna grobišča s številnimi grobovi s pridatki, zlasti bogato okrašeno keramiko in bronastim nakitom. Med 1. in 3. stoletjem so tu prebivali Rimljani, ki so za seboj pustili več gomil ter ostanke vile rustike in mitreja. Večino izkopanin hranijo v Gradcu in na Dunaju, nekaj pa jih je tudi v mariborskem pokrajinskem muzeju. Kraj je kot Rouste prvič omenjen leta 1091, ko je grof Engelbert I. Spanheim Ruše daroval benediktinskemu samostanu iz Šentpavla v Labotski dolini. Njegovi kastelani so bili tudi vitezi Falski, ki so v 13. stoletju nad Falo postavili grad. Leta 1387 so šentpavelski benediktinci zgradili novo Marijino cerkev, ki je kmalu postala znano romarsko središče, kraj pa se je preimenoval v Maria Rast,« se je v daljno preteklost svojega kraja vrnil 64-letni Vili Rezman, upokojeni profesor filozofije in sociologije ter predsednik izjemno dejavnega Društva za razvoj Lira, pri katerem organizirajo predavanja, razstave, okrogle mize, delavnice, izlete, od leta 1999 pa so izdali že več kot 50 leposlovnih in zgodovinskih knjig.

Cerkvena stavba je danes rezultat sprememb različnih gradbenih slogov v času od gotike do baroka. Njena notranjost je s svojo arhitekturo, freskami in opremo prava baročna mojstrovina, ena najbogatejših na Slovenskem. Veliki oltar je v letih od 1728 do 1731 izdelal graški kipar J. J. Schoy, druge tri oltarje pa leta 1735 in 1738 celovški kipar K. Rudolph; v dveh sta deli slovenjgraškega slikarja F. M. Straussa. Razgibani rezbarski stvaritvi sta prižnica M. Pogačnika, kiparja iz Slovenskih Konjic (1724), in orgle celjskega mojstra J. F. Janečka (1753), kipe na orgelski omari je naredil mariborski kipar J. Straub.

Šestletna ruška latinska šola

»Cerkev je kot gradbeni objekt skupaj s svojo sijajno notranjščino in zgodovinsko vlogo, ki jo je odigrala v preteklosti, prepoznana kot lokalni kulturni spomenik. Obiskovali so jo, jo raziskovali, opisovali in v javnosti promovirali številni poznavalci, tudi najodličnejši znanstveniki s področja umetnostne zgodovine in drugih strok. Vse do današnjih dni je vznemirjala in še buri domišljijo ter strog znanstveni duh. Če pomislimo na njeno arhitekturo, kiparske, rezbarske, slikarske, pozlatarske … vidike, je to že po prvem obisku samoumevno. Če k temu dodamo romarske, izobraževalne, gledališke, za razvoj okoliških krajev pomembne fenomene ter njihov odmev v širšem okolju, tudi regijskem in evropskem, se vprašamo, ali je to res le spomenik lokalnega pomena, za kar uradno velja,« kritično ugotavlja naš sogovornik, pri čemer se opira tudi na najnovejša strokovna dognanja, ki ruško Marijino cerkev poleg cerkve sv. Martina v Kamnici označujejo kot »bisera, ki krasita vzhodno Slovenijo«.

Na razgledniški fotografiji z župnijsko cerkvijo Marijinega imena v ospredju vidimo na njeni levi strani podolgovato zgradbo, na mestu katere je nekoč delovala šestletna ruška latinska šola, ki je bila nekakšna pripravnica za jezuitsko gimnazijo. Leta 1645 jo je ustanovil vikar Jurij Kozina, zadnji učenec pa je šolanje končal leta 1761. V najboljših letih jo je obiskovalo okoli dvesto učencev, skupno pa se jih je tu šolalo 6681. Od teh jih je bilo več kot šesto plemiškega porekla, med njimi člani družin Herberstein, Attems, Sauer, Moscon, Valvasor, Zois … Več kot 2800 je bilo meščanov in tržanov ter tisoč podložnikov, medtem ko za druge družbeni izvor ni naveden. Mnogi učenci te šole, med katerimi je bilo 353 domačinov, so kasneje zasedli ugledne položaje. Postali so deželni glavarji, kardinali, nadškofi, škofi, cesarski svetniki, opati, priorji, kanoniki, generali, zdravniki, kiparji, slikarji, filozofi, pravniki ter celo kitajski mandarin in hrvaški ban.

Na prelomu iz 18. v 19. stoletje se je v Rušah začel prvi val industrializacije z vzpostavitvijo velikih kovačij, žag in glažut (steklarn), drugi pa se je zgodil v začetku 20. stoletja z gradnjo HE Fala in predvsem Tovarne dušika Ruše (TDR), ki jo vidimo v ozadju razglednice iz leta 1920. »Obratovati je začela avgusta 1918 in je sprva proizvajala kalcijev karbid in umetna gnojila, konec dvajsetih let pa je proizvodnjo razširila še na tehnične pline, brusna sredstva in ferozlitine. TDR je v gospodarskem, demografskem, socialnem in urbanem smislu dramatično spremenil značaj Ruš in okoliških vasi, tudi Dravske doline. V manj kot pol stoletja se je kraj povečal za petkrat, povsem spremenil gradbeno podobo (iz vasi je nastalo manjše mesto), se prometno in komunalno posodobil. Ruše so postale upravno, gospodarsko, zaposlitveno, izobraževalno (srednja kemijska šola in gimnazija) in kulturno središče spodnje Dravske doline. Tovarna je za svoje zaposlene zgradila več sto stanovanj in bila soudeležena pri gradnji večine objektov družbenega standarda (kulturni dom, zdravstvena postaja, športna igrišča in dvorane, osnovna šola, bazen …). Razvoj kraja in občine je v veliki meri temeljil na razvoju TDR, v katerem je bilo v začetku devetdesetih let zaposlenih okoli 2300 delavcev. Po razpadu skupne države je tovarna izgubila glavnino trgov, razdelili so jo na več enot in jo delno odprodali, tako da je bilo v nekaj letih izgubljenih več kot 1500 delovnih mest. Ker so propadla tudi druga večja podjetja (Jeklo Ruše, Tobi, Metalplast), so bile Ruše konec tisočletja občina z najvišjo stopnjo brezposelnosti v Sloveniji. Kasneje je občina začela proces revitalizacije in nekateri deli TDR so – pretežno v lasti tujcev – postali spet poslovno uspešni, nekaj podjetij je bilo ustanovljenih na novo, nekaj so jih v Ruše priselili, pomemben zagon pa so prispevali tudi manjša podjetja in obrtniki. Tako se je brezposelnost zmanjšala in izboljšala socialna podoba kraja,« pripoveduje Vili Rezman, ki je bil v letih od 1998 do 2010 ruški župan in v času od 2004 do 2011 poslanec državnega zbora.

Znameniti Rušani

Razglednico s celostransko fotografijo Ruš je izdala podravska podružnica Slovenskega planinskega društva, ki je bila ustanovljena leta 1901. Njen sedež je bil v Rušah, kar 36 let pa jo je vodil učitelj Davorin Lesjak, ki je bil v letih od 1930 do 1936 tudi ruški župan. Člani podružnice so urejali planinske poti na Pohorju in Kozjaku, postavljali slovenske napisne table in leta 1907 zgradili Ruško kočo pri sv. Arehu, za katero zdaj skrbi PD Ruše, najbolj množično društvo od več kot sto društev v občini.

Ko si je Vili Rezman ogledal razglednico z nemškim poimenovanjem kraja Maria Rast (Marija na počitku) iz leta 1900, nam je pojasnil, da fotografija prikazuje zahodni konec Ruš, kjer nas cesta mimo pokopališča pripelje do potoka Lobnica, ki priteče s Pohorja. Ob njem so živele tri znamenite osebnosti: pesnik, literarni zgodovinar in knjižničar Janko Glazer (1893–1975), farmacevt in zgodovinar farmacije Franc Minařik (1887–1972) ter biblicist, prevajalec in potopisec dr. Anton Jehart (1881–1948). Janko Glazer je bil najstarejši sin zemljiškega posestnika Alojza in Marije Glaser, ki je po končani ruški ljudski šoli in mariborski klasični gimnaziji diplomiral iz slavistike in germanistike v Ljubljani. Od leta 1920 do 1926 je bil profesor na mariborski klasični gimnaziji, nato najprej bibliotekar in od leta 1931 do 1959 ravnatelj mariborske študijske knjižnice. V pesnjenju je bil samosvoj nadaljevalec slovenske moderne, uredil je več pesniških antologij. Franc Minařik izhaja iz družine steklarskega poslovneža Josefa in Albine, ki je po ruški ljudski šoli in mariborski gimnaziji končal študij farmacije v Gradcu, kjer je bil tudi lekarniški asistent, nato lekarnar na Bledu in od leta 1927 v Mariboru. Od leta 1912 je proučeval zgodovino farmacije in začel o njej leta 1955 predavati. Leta 1967 je postal izredni profesor na ljubljanski medicinski fakulteti. Dr. Anton Jehart se je očetu, državnemu uslužbencu, Antonu in materi Julijani rodil v Lovrencu na Pohorju, zadnjih deset let pa je živel na Smolniku, kraju, ki na Lobnici meji z Rušami. Teologijo je študiral v Mariboru in na Dunaju, kjer je leta 1909 doktoriral. Služboval je v Šentjurju, Starem trgu, Žalcu in Celju. Po vrnitvi iz srbskega in italijanskega ujetništva je leta 1920 postal profesor za Staro zavezo na bogoslovju v Mariboru. V letih 1925 in 1927 je bil na študijskih potovanjih na Bližnjem vzhodu in napisal potopisno delo Iz Kaire v Bagdad. Pisal je razprave in prevajal iz več jezikov.

Boris Dolničar