Usodi ne moremo pobegniti

Zgodbe | feb. '18

Azra Bukić Širovnik, pisateljica, žena, mama in babica; svetovljanka, ki se ne boji iskreno spregovoriti o življenju in ljubezni v vseh njenih odtenkih. Iz njenih del in iz nje same sije strast – kar počne, je »polnokrvno«. Tako kot ena najlepših sevdalink opeva staro pleme Azra, ki »za ljubav život gube i umiru, kada ljube«.

Izhaja iz stare aristokratske družine. Poetično pripoveduje o otroštvu: »Odraščala sem v Banjaluki, prelepem mestu, ki mu dajejo posebno moč in energijo zelena reka Vrbas ter številni grički. V otroštvu sem bila v neposrednem stiku z naravo in njeno lepoto, od ljudi pa z obema babicama, tetama, bratranci in sestričnami. Vsi smo se med seboj lepo razumeli in se vsakodnevno družili. Imela sem tri leta mlajšo sestro, za katero sem se čutila odgovorno …«

Njen oče dr. Fadil Bukić je bil univerzitetni profesor, literarni talent je podedovala po njem. Zakaj se je torej odločila za študij ekonomije, in to v Sloveniji? »Ekonomija v Sloveniji je bila čisto naključje, lahko rečem kar usoda. Od ideje do uresničitve so minili le štirje dnevi. Hotela sem ubežati usodi pisateljice, ki so jo že od osnovne šole vsi učitelji in profesorji videli v meni, pa me je – po 15 letih življenja v Sloveniji – počakala prav tu. Usodi se ni mogoče izogniti.«

Ljubeča družina

Pripoveduje o veliki ljubezni med očetom in mamo, ki je trajala vse do zadnjega dne. Mama mu je kuhala najljubše jedi, vse je postorila zanj ... On je pač skrbel za družino v drugem – moškem – smislu, kot so pač funkcionirale družine. Toda Azri se je zdela taka delitev dela krivična, saj so ženske fizično preveč garale. Čeprav se niso pritoževale, tudi njena mama ne. Azra o njej pravi, da je ljubila pokončno. Imela je močno, neupogljivo osebnost, in to je bilo nedotakljivo. »Bila je zelo ponosna ženska, samozavestna, inteligentna, hkrati ljubeča in topla ... Vsi smo jo spoštovali. In zelo ljubili.« Si je pa Azra že takrat rekla, da bo pri njej drugače, da bodo njen mož in otroci pomagali tudi pri gospodinjstvu.

Z možem Janezom Širovnikom sta se spoznala v drugem letniku študija ekonomije. Bila je zaljubljenost na prvi pogled, in kot pravi, je danes to ljubezen na zadnji pogled. Ko sta se spoznala, je bil zrel fant, danes je zrel človek, širok, topel, ljubeč. »Vedno sem se počutila varno in zanesljivo v ljubezni z njim. Z leti pa se je to le še poglabljalo. Seveda je pot od popka do razcvetelega cveta dolga in polna preizkušenj, zato tudi zelo boleča. Vsako rojstvo je polno bolečine in krvavo ... In vsak človek se – vse od mladosti do starosti – iz leta v leto z izkušnjami rojeva v močnejšo, širšo, drugačno osebnost. In to ni enostavno, to tudi boli. Toda zdržati je treba, poiskati tisto lepo in vredno v življenju oziroma v danem trenutku in se zavedati, da vse spada k procesu. Zato nama je zdaj najlepše. Zavedava pa se, da naju čaka tudi zadnja preizkušnja, in vem, da bo tistemu, ki bo ostal sam, zelo težko.« 

Nizozemska

Družina Širovnik se je precej selila. Kar nekaj let so preživeli tudi na Nizozemskem. Azra pravi, da jim ni bilo težko sprejeti poti, po kateri jih je vodila usoda, ker so bili ljubeča, enotna in zato trdna družina. Vsa spreminjanja okolja so doživljali kot priložnost, novo avanturo. Še zlasti Azri se ni nikoli težko prilagoditi tudi zato, ker od nekdaj nosi v sebi svoj notranji svet. »V njem se počutim varno, nikoli mi ni dolgčas. Zunanji svet spustim vanj le toliko, kolikor mi ustreza. Sicer pa je moje prepričanje, da je ves svet božji svet. Če vanj verjameš, nisi nikoli sam. Sama v to tako globoko verjamem, da globlje skoraj ni mogoče verjeti.«

Na Nizozemsko so se preselili leto dni pred izbruhom vojne v BiH. Kako je doživljala tisto žalostno obdobje, ko je njena prvotna domovina trpela, je opisala v romanu Bog ima živce. Svoje občutke je strnila v metaforo: »Počutim se kot mati petih otrok, ki so jih vrgli levom, da jih trgajo pred njenimi očmi, jaz pa stojim izven ograje in le nemočno opazujem ...«

Za njimi sta na Nizozemsko prišla tudi Azrina mama in oče. »Njuna pot iz Banjaluke k nam je bila res božja milost. Na avtobus, ki je bil sicer namenjen le Hrvatom, so jima pomagali Srbi. Na Hrvaškem pa so ju počakali moji prijatelji. Dovolilnico za pot skozi Hrvaško jima je uredil brat moje prijateljice, ki je imel visok položaj na hrvaškem notranjem ministrstvu. Za pot skozi Slovenijo pa sem morala uporabiti svoje mednarodne zveze. K sreči nam je šef policije iz mesta, v katerem smo živeli, že takoj na začetku vojne izdal dovoljenje za njun prihod. Temu plemenitemu človeku bom do konca življenja hvaležna.«

Zdaj je mama samo njena

Azrini starši so ostali na Nizozemskem tudi potem, ko se je hči z družino preselila nazaj v Slovenijo. Pred sedmimi leti je umrl njen oče; brez znakov bolezni, le mirno je zaspal ... Mama nikoli ni prebolela, da je odšel pred njo. Zdaj je, precej dementna, v domu za ostarele na Nizozemskem. »Tam so domovi za ostarele kot hoteli s petimi zvezdicami. Na oddelku je le osem sob, vsak stanovalec ima svojo sobo, kopalnico pa si delita dve sobi – vsaka ima svoj vhod. Za osem oseb skrbita dve sestri dopoldne, dve popoldne. Tudi skupni prostori so zelo lepi.« Bogat je tudi program: skrb za gibanje, sprehodi po parku, ročna dela, glasbeni dogodki, plesne ure, telovadba … Ker imajo toliko dejavnosti, se lahko z mamo pogovarja po telefonu le ob določenih urah. Seveda me zanimajo stroški za tako oskrbo in izvem, da dom v celoti plačuje nizozemska država. »Zato pravim, da Nizozemci vedo, zakaj plačujejo davke. Na stara leta, ko opešajo, so dobro preskrbljeni. Ljubim in spoštujem to državo, njen narod je garaški in trdo vzgojen, nič razvajen, zato tudi varen ...« Azra obišče mamo vsake tri mesece. Ko je živela še sama v stanovanju, je poskrbela zanjo tako, da ji je pripravila tudi zalogo zamrznjene hrane, ji pospravila, predvsem pa se z njo družila, jo peljala na sprehod ... »Končno sem imela mamo samo zase in tistih šest let je nepozabnih.«

Azra je razpeta med Nizozemsko, kjer ima mamo, Španijo, kjer živi hčerka Barbara, in Slovenijo, kjer sta mož in hčerka Asja z družino. »To razpetost doživljam kot vse druge faze v svojem življenju. Treba se je prilagoditi in poiskati lepo in pozitivno stran; vedno sta dve plati. Pravi, da je neizmerno hvaležna za optimizem, ki ga nosi v sebi. Doda pa še, da njeno razpetost med tremi državami njen mož težko prenaša, Azra pa ob tem ugotovi, da ženske bolj potrebujemo moške v mladosti, možje pa svoje žene v zrelih letih ...  

Asja in Barbara

Odnos mama-hči pa doživlja seveda tudi po drugi strani. Med obema njenima hčerkama Asjo in Barbaro, ki sta tesno povezani, je le petnajst mesecev razlike. Spomni se, kako lep in pristen stik sta imeli z njenimi starši; oče jima je bral pravljice in se kot pravi pedagog ukvarjal z njima, mama pa ju je razvajala s toliko ljubezni kot Azro in njeno sestro. Asja in Barbara sta vsak avgust preživljali v Banjaluki, ker je bila mamica pač v službi. »Nedvoumno sta obe kulturi v njiju, tako bosanska kot slovenska. Potem pa še nizozemska in vse druge, ki sta jih spoznali med študijem. Mislim pa, da je največji pozitiven vtis pustila Amerika.«

Obe sta se odločili za študij v Ameriki. Ni bilo lahko sprejeti te odločitve; mož je bil skeptičen, Azra pa ju je podpirala. »Tudi jaz sem šla mlada v Slovenijo in tudi onidve imata pravico slediti klicu njune usode ...« Pa vendar priznava, da ji je bilo težko: »Cele noči nisem spala, klicala sem ju vsak dan, ali je vse v redu, tako kot tudi moja starša. Ni enostavno, ko tvoj otrok odide mlad v širni svet.«

Študirali sta na bostonskih univerzah, Barbara na Boston University, Asja pa na Sufolk University. Obe univerzi sta spodbujali študente h kroženju po Evropi, kjer sta imeli »ekspoziture«. Tako sta bili v Madridu, Rimu, Grčiji, zadnji dve leti pa sta morali zaključiti v Bostonu. Tako poleg nizozemskega jezika govorita še angleško, špansko pa tudi italijansko. Zdaj sta obe mamici – Asja ima sinčka Noela, Barbara pa hčerkici Desiree in Morgan. O sreči babice in dedka pa je odveč govoriti.

Pisateljica

Azra je napisala sedem romanov in pravi, da jo vsak izid nove knjige gane, razburi in osreči, čustveno globoko prevzame … Njen prvi bralec je njen mož, pa tudi njen prvi kritik. Za roman Tašča je rekel, da je izpustila zanjo najbolj boleče in najhujše stvari. »Očitno to počnem tudi v dejanskem življenju – naravnana sem tako, da večji del pozornosti usmerim v lepo in čim hitreje pozabim manj lepo …« Ob izidu zadnje knjige Pusti otrokom, naj se smejejo, je dejala, da sta v njej dve osebi: »Ena Azra je ta, ki živi 'zunanje normalno' življenje in se trudi biti čim bolj vpeta v resničnost, in tista druga, ki samo čaka, da pride 'na plano'. Sicer pa ves čas ustvarjam v svoji glavi in duši, ko pa se ta proces zaključi, se pojavi naslov in potem obstaja le še konkretno pisanje. Pišem, dokler se ne izteče vse, do zadnje pike.« Doda še, da svoje pisanje dobesedno doživlja, kot da bi višja sila pisala z njenimi rokami. Ko je pisanje končano, ta Azra – utrujena in izčrpana – obmiruje za nekaj let. Jaz (zunanja Azra) pa moram v njenem imenu razlagati njeno pisanje … Tako je to pri meni.«

Njen pisateljski talent je podedovala Barbara, ki živi na Tenerifu; napisala je roman v angleščini in išče založnika. Ko je začela pisati, je mama samoiniciativno želela prebrati njeno delo. Z leti pa je postala Azrina najboljša in najnatančnejša psihološka svetovalka. »Skrbi, da je v psihološkem smislu vse logično in točno, saj pišem psihološke romane. Verjetno bo tudi Barbara pisateljica.«  

In Azrini pisateljski načrti? Želi si, da bi njena knjiga izšla v Nemčiji, kjer že berejo njeno besedilo, roman Bog ima živce pa je že preveden v angleščino. Mi pa se bomo zagotovo lahko veselili še kakšne Azrine nove knjige. 

Lidija Jež