Druženje na ulicah in dvoriščih
Članice in člani študijskega krožka Kranjčani
V Gorenjskem muzeju so vstopili v evropsko leto kulturne dediščine z razstavo En-ten-tentera. Šestnajst članov študijskega krožka Kranjčani, ki ga je od poletja 2016 vodila muzejska svetnica mag. Tatjana D. Eržen, je proučevalo življenje kranjskih otrok od konca 19. stoletja do šestdesetih let 20. stoletja. Pripravili so razstavo predmetov, fotografij in spominov, ki so strnjeni v obširnem in slikovno pestrem katalogu. Razstavo si lahko ogledate do 28. februarja v kranjski mestni hiši.
Iz zanimivih zapisov med drugim izvemo, da so pričevalci otroštvo preživljali v starem mestnem jedru od Bekseljna do Pungrata. Darja Okorn, pravnukinja nekdanjega kranjskega župana Cirila Pirca, je povedala, da hiš v mestu niso zaklepali, da so bile igrače navadno predmet prestiža, s katerimi so se otroci igrali zelo previdno, da ne bi česa polomili ali izgubili. In še zanimivo spoznanje, da otroci svojih težav niso prelagali na starše, ker ti niso bili pripravljeni nositi odgovornosti za to, kar se je zgodilo otrokom. Dare Bežek je iz znane Plečnikove hiše, ki jo je njegov oče zgradil na križišču Koroške, Blejske in Jezerske ceste. Od tam je s prijatelji opazoval, kako so furmani po Stari cesti priganjali uboge konje od železniške postaje po Jurjevem klancu do Blejske ceste. Ko so se pozimi sankali po tej cesti, jih je včasih zaneslo prav pod konjske noge. Marija Kokalj, por. Radaković, je kot desetletna deklica s Petrom Rantom v narodni noši izročila cvetje kneginji Olgi, ko je z možem knezom Pavlom obiskala tabor prosvetnih katoliških društev. Izbrali so jo, ker se je na avdiciji najlepše poklonila. Ni pa tudi pozabila, da je bil gavlajter med vojno tako navdušen nad njihovim znanjem v šoli, da je za nagrado celemu razredu plačal sedemdnevno bivanje na Dunaju. Jožetu Terčonu je že kot otroku oče ves čas nalagal različna dela v njihovi trgovini, da ne bi postopal naokrog. Bil je tudi zbiratelj znamk in škatlic od »žveplenk«. Tudi Ljubico Terčon je mama rada »ponucala« za delo. Med drugim so dvakrat tedensko ribali tla v stanovanju. Marjan Lukež pa opisuje, kako se je izognil kazni – ribanju poda na policiji, potem ko je skupina desetih fantov s Škrlovca po jeklenici spuščala snežene kepe na mimoidoče. Irena Berjak, por. Vencelj, je zaupala, da so starejši, kadar pogovor ni bil za otroška ušesa, med seboj govorili nemško. Vinko Zadražnik je že s šestimi leti začel sekati drva. Otroštvo je preživel v znameniti kranjski Podrtini. Na njenem mestu so leta 1960 zgradili most čez Kokro proti Hujam. V strmini nad Dovom ob Kokri so fantje radi rabutali kosmače v sadovnjaku, pozimi pa pod snegom v visoki travi iskali taista jabolka, ker so ostala čisto sveža. Milena Dežman Loc se je z drugimi deklicami zelo rada igrala s punčkami. Posebno rade so se igrale šolo. »Jaz sem bila vedno učiteljica, to je bil moj sanjski poklic, ki sem ga nato z veseljem opravljala vse do upokojitve,« je zapisala.
Spomini na otroštvo na razstavi
Jani Nadižar se spominja srečanja s kolono s Titovim avtomobilom, ko je bil star štiri ali pet let. »Starejši fantje so me izzivali, ali si upam sneženo kepo 'zagnat' v njegov avto. Pa sem jo. Zadel sem pa policijski avto. Čez kakšni dve uri so prišli policaji in pobrali vse starejše, brata in njegove vrstnike, jaz sem se pa skril,« je opisal dogodek in njegove posledice.
Spoštovani prazniki
Rado Ovsenek se je rodil leta 1942. Njegovi mami, ki je bila vdova, so na predvečer poroke z Jožetom Likozarjem leta 1944 prijatelji zapeli podoknico v slovenščini. Seveda z dovoljenjem gestapa, češ da gre za narodni običaj. Dobila sta tudi nakaznico za 30 litrov vina. Darja Černe, por. Pintar, se spominja, da so pri njih ob državnih praznikih vedno izobesili zastavo. Med prvomajskimi prazniki so starši odšli na izlet, ki ga je za svoje delavce organizirala tovarna Iskra, kjer je delala njena mama. Ob dnevu republike, 29. novembra, pa so Pr' Skledarju na Tomšičevi ulici, kot so se imenovali po domače, povabili vse sorodnike na krvavice z zeljem, repo in kislim krompirjem. Mama Miha Mohorja je bila Bavdaževa iz Škofje Loke, oče pa je bil profesor in petnajst let tudi ravnatelj kranjske gimnazije. »Radi smo se igrali črnega Petra, domine in igro človek ne jezi se. S kocko smo dirkali tudi po kartonu, ki je bil porisan s tekmovalno stezo, po katerih je bila vrsta rdečih zastav s črnimi pikami na sredini. Oče je namreč podnje skril zoprne kljukaste križe.« Navaja še dogodek, ko so v Kranju nižješolci srečali majhnega, nevpadljivo oblečenega možaka, ki je stopil na ulico iz kavarne Toneta Mohorja. Sošolec Zvone je v njem prepoznal moškega, podobnega Titu. Pri kosilu je oče potrdil, da jim je res ušel z Brda. Stric Tone pa je poročal, da si je pri njem privoščil kavico in si ogledal časopise in tuje revije, vpete v bambusove okvirje.
Metka Sosič bralce spomni na starega očeta, ki je kot šolski sluga pomagal učiteljicam pri mirjenju neubogljivih učencev. Umetelno je znal udarjati s palico po širokih krilih in drugih oblačilih, da je glasno pokalo, bolelo pa ni prav nič. Učenci so se na vse pretege drli, tako da so učiteljice kar nekajkrat prišle prosit Franca, naj preneha, ker se jim otroci smilijo. Jurij Kurillo je obudil spomine na čas druge svetovne vojne, ko so v dolgih vrstah čakali na nemški kruh iz pekarne Bučar. Bil je zelo slab, ker po pripovedovanju ljudi ni bil le iz moke, ampak tudi iz krompirja. »Potem so gospodinje pogruntale, in tako tudi moja mama, da lahko doma spečeš boljši kruh, samo moko moraš prej presejati skozi gosto sito.« Mili Rupnik je bila rojena v naselju Novi dom, v katerem so velika stanovanja med vojno zgradili Nemci. Enako kot drugi pričevalci ugotavlja, da se je v njenem otroškem mikrosvetu toliko dogajalo, da ni bilo potrebe, da bi iskali družbo kje drugje.
