Spoznavanje Evrope s kolesom

Zgodbe | mar. '18

Kolesarjenje je dokazano zdravo za telesno in duševno zdravje, saj krepi moč, vzdržljivost in gibljivost, hkrati pa je razmeroma varno glede na udeleženost v prometu. Je vrsta rekreacije, ki je primerna za vse starosti in različno fizično pripravljenost. Tega se dobro zavedata tudi zakonca Končina, 70-letna Marija in 72-letni Rafael, iz Šešč v Savinjski dolini. Rafael pa ni le rekreativec, ampak tudi izjemno uspešen kolesarski športnik veteran. Do zdaj je nastopil na tristo dirkah, stokrat zmagal in trinajstkrat osvojil naslov državnega prvaka, nazadnje lani. Uspešno pa je sodeloval tudi na več svetovnih prvenstvih.

»Še kot dijak sem si s štipendijo kupil prvo dirkalno kolo in se včlanil v kolesarsko društvo v Krškem. Nekaj let sem navdušeno kolesaril, potem pa sem se resno lotil študija, se zaposlil, si ustvaril družino in se za dolgih trideset let poslovil od kolesa,« nam pove Rafael. A stara ljubezen ne zarjavi. V devetdesetih letih si je kupil novo »specialko« in se vpisal v kolesarski klub v Hrastniku, kajti v Savinjski dolini ni bilo kluba, ki bi izdajal tekmovalne licence. Tako se je začela Rafaelova športna kolesarska pot, ki ga je pripeljala do uspešne kariere med amaterskimi kolesarji, vključenimi v Kolesarsko zvezo Slovenije.

Marija se je za kolesarjenje odločila kasneje. Najprej je bilo treba srečati abrahama in še malo počakati, preden je bila zrela za kolo. »Seveda sem se s kolesom vozila že kot otrok, a potem so prišli časi, ko smo se vsi želeli voziti z avtom. Ko sem po dolgih letih ponovno sedla na kolo, sem morala premagati kar nekaj strahu, preden sem se navadila na avtomobile, ki so švigali mimo mene. A sčasoma sva s kolesom postala nerazdružljiva prijatelja,« pravi Marija. Moža spremlja na tekmah po Sloveniji in tujini, pa ne iz kakega lokala, pač pa s seboj vzame svoje kolo in se odpravi na vožnjo. Z Rafaelom se, ko je uradne tekme konec, dobita pri avtu, potem pa gresta na prireditveni prostor, kjer podelijo medalje najboljšim. Do zdaj je bil Rafael vedno med njimi.

Kolesarski dopust za dušo in telo

Že več kot deset let zakonca tudi svoj dopust preživljata na kolesu. Prekolesarila sta precejšen del Nemčije, večkrat sta bila na Nizozemskem in v Franciji, prevozila sta flandrijski del Belgije, bila sta v Švici in Avstriji, na Danskem, v Italiji in Luksemburgu. In kako je videti tak dopust? »Zdaj sva že stara mačka in naju težko kaj preseneti. Začne se že dolgo pred odhodom. Najprej se odločiva za traso, potem pa sledi spoznavanje terena in seznanjanje s kraji, skozi katere se bova vozila. Študij ustrezne literature je v Marijini domeni, jaz pa skrbim za rezervacije hotelov in tehnični del, saj je treba pred odhodom pregledati, ali je s kolesi vse tako, kot je treba,« pravi Rafael. »Najina prva pot je bila ob Donavi od Passaua do Dunaja,« pove Rafael. Marija pa doda: »Nad doživetji sem bila tako navdušena, da sem si naslednje leto želela ponovitve iste poti, a sva se potem raje odločila za novo traso, kjer je bilo še lepše. Takrat sva potovala po Nizozemski, in sicer od Rotterdama do Leera v Nemčiji.«

Ker ničesar ne želita prepuščati naključju, prenočišča rezervirata, to pa pomeni, da se je treba natančno držati začrtane poti. Dnevno prevozita povprečno 90 kilometrov, včasih tudi več kot 100. Najdaljša dnevna tura je bila do zdaj dolga 140 kilometrov, in sicer iz Klingenberga do Mainza. Med rekorde štejeta tudi vzpon na 2045 metrov visok Oberalppass v švicarskih Alpah. Da zmoreš poganjati kolo vsak dan ne glede na vreme, je treba imeti kondicijo. Zato se še kako obrestujejo vsi kilometri, ki jih za trening opravita po domači dolini. Dnevno prevozita vsak svojo turo, Marija običajno 30, Rafael pa 50 kilometrov.

S kolesom je vse drugače

Kadar se z avtom zapelješ v neko deželo, odkrivaš njen obraz iz čisto druge perspektive, kot ga opazuješ s kolesa. »Reklo bi se lahko, da deželo vidiš tudi v drobovje. Tako se marsikdaj pokaže, da je tudi v razviti Evropi še kar nekaj stvari, ki jih je treba urediti in pospraviti. V tem pogledu je avstrijsko podeželje nekaj povsem drugega od francoskega,« povesta zakonca. Kot pravita, je za kolesarje zelo dobro poskrbljeno na Nizozemskem, Danskem in v Belgiji. Tudi Nemčija je prepredena z odličnimi kolesarskimi stezami. »Najbolj nevarno se mi zdi kolesarjenje po Franciji, čeprav bi človek pričakoval, da bo ravno v deželi slovite kolesarske dirke Tour de France za kolesarje najbolj poskrbljeno. Kolesarske steze tam obstajajo v dolini Loare, delno v Provansi in ob Moseli v Alzaciji. Sicer pa se voziš v prometu, to pa je lahko nevarno in naporno,« pravi Rafael.

Na svojih poteh sta srečevala številne kolesarje in na splošno prijazne ljudi. »Pred leti sva v Franciji zašla in spraševala po najini poti, pa sva naletela na Srbkinjo, ki že dolgo živi v tej deželi. Letos sva v Alzaciji in Loreni navezala stik z dvema Francozoma, ki sta ob omembi Slovenije takoj rekla: Žalec, fontana piva. Spet neki kolesarski navdušenec nama je, ker je ravno prejšnji dan na najtežji etapi kolesarske dirke zmagal naš Primož Roglič, takoj pokazal časopis, v katerem so ga predstavljali.«

Kako se začne njun dopust?

»Iz Šešč sva se na primer pripeljala v Berlin in se tam nastanila. Kolesi sva pustila v hotelu in se naslednje jutro z avtom odpeljala v Köbenhavn. Tam sva garažirala avto in se z vlakom vrnila v Berlin. Naslednje jutro sva naložila potovalne torbe na kolesi in začela štirinajstdnevno kolesarjenje, ki sva ga zaključila v Köbenhavnu,« pove Marija. Na vprašanje, kako je s prtljago med kolesarjenjem, pa odgovarja: »Vsak kolesar ve, da mora temeljito premisliti, kaj bo vzel s seboj na pot, da bo šlo vse, kar potrebuje, v torbe in ne bo ne preveč in ne premalo. Navadila sva se na racionalnost pri izbiri garderobe.«

Belgija jima je s svojimi lepimi mesti (Brugge, Gent, Antwerpen) ostala še prav posebej v lepem spominu. Tako sta na primer pot začela v nizozemskem Maastrichtu, potem pa sta v štirinajstih dneh obkrožila Flandrijo in se vrnila na izhodišče. Povprečno so njune kolesarske ture dolge od 800 do 1000 kilometrov. Do zdaj na srečo nista – razen enkrat – doživela nobenih večjih nevšečnosti; predrte zračnice seveda ne spadajo mednje. Negativno presenečenje ju je doletelo v Düsseldorfu, kjer so Mariji ukradli kolo. Kolesi sta, ko sta prispela v mesto, zaklenjeni prislonila ob drevo pred policijsko postajo, njun hotel je bil le pet metrov stran. Ko sta se vrnila s sprehoda po mestu, enega kolesa ni bilo več. Morala sta kupiti novega, kajti do avta, ki je čakal v Rotterdamu, je bila še dolga pot.

Na kolesarjenju naša sogovornika uživata v lepotah narave in spoznavanju krajevnih značilnosti. Vedno si izbereta tudi kraj, kjer se ustavita za dva dni, gresta v muzej ali galerijo, na predstavo ali v živalski vrt. Potujeta julija ali avgusta, ko je vreme stabilno. Včasih pa je tudi v dežju treba na pot, a sta opremljena tudi za take primere.

Pestro tretje življenjsko obdobje

Marija in Rafael imata za seboj bogato delovno kariero. Rafael, diplomirani strojni inženir, je večino svoje delovne dobe preživel v SIP Šempeter. Opravljal je različne naloge – od tehnologa do generalnega direktorja. Marija je profesorica slovenščine in je poučevala na Šolskem centru Celje. Je soavtorica več učnih načrtov za pouk slovenščine v srednjih šolah. Sodelovala je pri vzpostavitvi mature in kot članica maturitetne komisije sestavila veliko izpitnih pol. Bila je prvopodpisana v ugledni družbi slovenskih intelektualcev, ki so se zavzeli za vrnitev gimnazij v naš šolski sistem. Je soavtorica učbenikov za jezikovni pouk, ki jih v srednjih šolah uporabljajo že dve desetletji. Stanovsko Slavistično društvo Slovenije ji je za njen prispevek k slovenskemu šolstvu podelilo najvišje priznanje.

In kaj počneta naša sogovornika še poleg kolesarstva? Rafael se ukvarja z rezbarjenjem. Samostojno je razstavljal v žalski knjižnici, kot član rezbarskega društva pa na več razstavah po Sloveniji. Drugače pa ureja vrt in okolico hiše. Vsekakor mu dela ne manjka. Enako ali celo še bolj to velja za Marijo. Prav v tem času se ukvarja s prenovo učbenika, ki bo prišel v šole letošnjo jesen. Je tudi urednica žalske literarne revije Vpogled. Že nekaj let poje tudi pri Mešanem invalidskem pevskem zboru, kjer skrbi za povezovanje in deklamiranje na njihovih nastopih. Od lanske jeseni pa sodeluje tudi pri upokojenskem pevskem zboru iz Griž. Glavni vir veselja pa so njuni štirje vnučki: Zarja, Blažka, Marko in Oskar, ki jih z veseljem tudi navajata na kolesarjenje …

Besedilo in fotografije: Darko Naraglav