Krašnja – ohranjena preteklost združuje
Hiše segajo na bližnje griče.
Vasica sredi ozke doline Črni graben se ponaša s presenetljivo bogato zgodovino. Predvsem po zaslugi prometne poti med Ljubljano in Celjem ter podjetnih domačinov. Ime vasi bi lahko po Etimološkem slovarju slovenskih zemljepisnih imen izviralo iz besede kras – skale, pečine. Domneve mi vaščani niso mogli potrditi, a Vera Beguš, predsednica lokalnega Kulturno-umetniškega društva Frana Maslja Podlimbarskega, mi je posredovala obilo podatkov. Med drugim sem izvedel, da je Krašnja prvič omenjena v listinah že davnega leta 1325. Valvasor je v knjigi Slava vojvodine Kranjske zapisal, da vas leži ob deželni cesti in je v njej veliko prevoznikov. Takrat so jo imenovali Krasina.
Vas je cvetela na račun furmanstva, saj je tod potekala pomembna trgovska pot, po kateri je bilo mogoče iz Trsta skozi Ljubljano priti vse do Dunaja. Kar težko si je zamišljati, da je bilo v kraju nekoč celo šest gostiln. Pa še več trgovin in različnih obrtnikov. Avtocesta je Krašnjo odrezala od nekdanjih prometnih tokov. A vredno je zaviti z ustaljenih poti, saj vas na vsakem koraku preseneča obiskovalce.
Muzej v Pavletovi hiši
Prvotna cerkev naj bi v vasi stala že leta 1204. Današnja je iz 19. stoletja, ponaša pa se s slikami križevega pota Leopolda Layerja, sliko na glavnem oltarju pa je naslikal Janez Šubic. Nemci so med vojno župnišče spremenili v utrdbo, po vojni pa so mežnarijo nacionalizirali in preuredili v dvorano, v kateri so uprizorili veliko iger. Zdaj je tam skladišče, igre pa uprizarjajo v šoli, gasilskem domu in na prostem.
Sprehod skozi preteklost
Zgodovino vasi sem začel spoznavati s pomočjo brošure in informativnih tabel, ki označujejo najstarejše hiše. V nekdanji kovačiji Pr' Primat' je še ohranjenih nekaj predmetov, ki so jih uporabljali kovači. Pr' Šum' je bila nekoč mitnica, kjer so pobirali mitnino od različnih tovorov. V hiši je bil rojen župnik Jožef Burger, pisatelj, pesnik in prevajalec, nekoč tudi Prešernov sošolec. Pr' Regin' je bila nekoč gostilna in trgovina. Pr' Žohari je bila znana mesarija, kasneje so odprli tudi gostilno in trgovino, ki je obratovala do leta 1945. Tudi v Ferličevi hiši sta bili nekdaj gostilna in žganjekuha, kasneje pa krojaška delavnica in trgovina, od leta 1976 pa je v njej dve leti delovala šola. Pr' Šuštari izdeluje čevlje že tretja generacija. Obrt je leta 1938 začel France Dragar. V hlevu Pavletove hiše je bila usnjarna, v hiši pa trgovina in do leta 1976 gostilna. Sem je hodila na kosilo pisateljica Ilka Vašte, ki je v Krašnji začela delati kot učiteljica. O življenju v vasi je pisala v avtobiografskem delu Podobe iz mojega življenja. Pr' Opaltari so imeli v času Francozov trgovino, trafiko in skladišče tobaka. V mizarski delavnici Štolfa izdelujejo pohištvo že od leta 1928. Družina je bila med vojno izgnana v Srbijo. O tem priča knjiga Izgnančev dnevnik, ki so jo izdali pri kulturnem društvu. Pr' Motežet' je bil nekdaj znan furmanski dom, eden od domačih je bil zotlar, popravljavec komatov. Zdaj imajo ekološko kmetijo, tradicijo pa ohranjajo z izdelovanjem predmetov iz ličkanja (copati, predpražniki, jaslice ...). Pr' Cerari je bila trgovina do 1948, imeli so tapetniško delavnico. V sosednji hiši je bila doma Lucija Maselj, prva diplomirana babica v domžalsko-kamniškem okraju, ki je opravljala delo do leta 1964.
Španova gostilna je bila najbolj znana v časih, ko so bili pri nas Francozi. Menda je bil krčmar prijatelj rokovnjačev, ki so imeli v vasi več podpornikov. To so bili fantje, ki so se skrivali, da jim ne bi bilo treba iti k vojakom. Kadar so bili pri njih Francozi, je krčmar obvestil rokovnjače, ki so jih oropali. Če so katerega ubili, so ga menda zakopali kar v kleti. Ko je bila tu šola, so najbolj nagajive otroke strašili, da jih bodo zaprli k Francozom v kleti. V gostilni je leta 1784 na poti na Dunaj prespal tudi cesar Jožef II. Po potresu leta 1976 pa so morali hišo porušiti.
Model Budnarjeve domačije stoji pri šoli.
Znana gostilna je bila tudi Pr' Juret'. V njej je rad posedal pisatelj Jože Podmilščak, rad je prisluhnil zgodbam vaščanov in jih uporabil v svojih povestih o teh krajih. Ena najopaznejših stavb v vasi je danes gasilski dom. Prvotnega s prireditveno dvorano so med vojno porušili Nemci. V bližini je Miklavčev graben, ki je nekoč predstavljal vaško perišče. O tem pričajo kamnite stopnice, ki vodijo do potoka. Na stopnicah je občasno še živahno. Še posebno na gregorjevo, ko potok zajezijo in po njem spuščajo ladjice – gregorčke.
Ob Radomlji sta nekoč ropotala Podmiljščakov mlin in žaga, a so ju porušili zaradi gradnje avtoceste. Mlin je delal do leta 1960, vmes menda nekaj let celo za mletje svinčene rude, ki so jo sredi 19. stoletja kopali v Žikovcu. Žaga je delala še dve leti dlje. Sprva jo je gnalo vodno kolo, kasneje pa elektrika.
Medgeneracijsko sodelovanje
Za živahen vaški utrip skrbi podružnična šola. Montažna stavba je naslednica najstarejše šole v dolini, ki je delovala že v času Marije Terezije, v letih od 1740 do 1780. Pred leti je šoli grozilo celo zaprtje, a zdaj je v njej spet več učencev. To je posledica priseljevanja, saj je avtocesta kraj približala Ljubljani, kamor jih veliko odhaja na delo. Vaščani so bili od nekdaj povezani med seboj. K temu veliko prispeva kulturno društvo, v okviru katerega pripravljajo gledališke predstave, pevci ljudskih pesmi so izdali dve zgoščenki, izdali so več knjižic, vsako leto organizirajo srečanje pevcev ljudskih pesmi z naslovom Na vasi je lepo, ko na kanalu pod lipo zapojo. Organizirajo literarne večere in likovni ekstempore, ki se ga udeležijo slikarji iz okoliških slikarskih društev. Eden pomembnejših dosežkov je ureditev muzeja v Pavletovi hiši. V njej si lahko ogledate etnološko zbirko starih predmetov, izdelke iz pšeničnih kit in ličkanja ter fotografije in dokumente. Zadnji pričajo o delu znanih oseb, ki so bile rojene ali so delovale v Krašnji. To so bili filolog Miroslav Žakelj (1835–1916), pesnik Peter Levc (1923–1999), pisatelj Fran Maselj Podlimbarski (1852–1917), pisatelj Josip Podmilšak (1845–1874), župnik, pesnik, pisatelj in prevajalec Jožef Burger (1800–1870), sodnik Vinko Štrukelj (1894–1964) in župnik iz Krope Jurij Varl (1812–1874), ki je dve desetletji deloval v Krašnji. Leto dni pa je v Krašnji živela tudi pisateljica Ilka Vašte (1891–1967). Muzejska zbirka je urejena v hiši prednikov Vere Beguš, upokojene učiteljice, ki je vodja muzeja. Poleg ogleda muzeja (tel. št.: 031 359 303) lahko obiskovalcem pripravijo še sprehod skozi vas z gledališkimi prizori in petjem, predstavijo nekdanje obrti in pripravijo delavnico pletenja kit.
Kulturno društvo dobro sodeluje z učenci podružnične šole. Med drugim so skupaj uredili vodno učno pot, ki vodi skozi okoliške vasi in se zaključi pri šoli ob modelu Budnarjeve domačije iz Zgornjih Palovč. Postavili so jo učenci in starši 1995 v okviru projekta Stare slovenske hiše različnih pokrajin. Nekoč je v bližini stanovala Svetlana Makarovič, s šolarji so napisali zgodbico Sporočilo iz rdečega aviona in jo izdali v knjižni obliki. Pred letom dni pa so otroci tretjega razreda napisali še več pravljic, izšle so v knjigi z naslovom Mehurčki domišljije, ilustrirali pa so jih babice otrok, sosede in drugi krajani.
V vasi je zelo aktivno tudi športno društvo, ki med drugim organizira različne prireditve: Šraufov spominski pohod, tek in pohod za krof, pohod z baklami na Limbarsko goro ...
