Ženske v življenju Ivana Cankarja

Zgodbe | mar. '18

Milena Rohrmann

Ženske so prihajale in odhajale iz življenja Ivana Cankarja, nobena pa se ni v njem za stalno zasidrala. A ni je bilo ženske, ki bi tako močno zaznamovala njegovo življenje kot njegova mati, in ni ga pisatelja, ki bi s svojimi deli postavil materi tako veličasten spomenik, kot ga je on.

Čeprav si jo zaradi romana Na klancu predstavljamo kot Francko, je bilo njeno pravo ime Neža. Komaj štiriletna je v nesreči izgubila očeta. V takih razmerah ni bilo pogojev, da bi obiskovala šolo, in se je kasneje naučila pisati od otrok. Njena mati je sama skrbela za štiri otroke. Podobna usoda je doletela Nežo, le da ona ni tako zgodaj ovdovela. Njen mož, krojač Jože, se v poslu ni najbolje znašel in Cankarjeva mati se žal ni mogla zanašati nanj. Zavedala se je svoje odgovornosti do dvanajstih otrok, od katerih so štirje umrli v prvih letih življenja. Z delom dninarke in samoodpovedovanjem je poskrbela, da so bili otroci vsaj za silo nahranjeni.

Iz Cankarjevih del jo poznamo kot ljubečo, blago mater, iz njenih oči je odsevala vsa »nebeška luč, vsa nebeška blagost in ljubezen«, ko je s skodelico kave v rokah prihajala k sinu na podstrešje. To je bila mati, ki otroku takrat, ko ji je ukradel suhe hruške, ni rekla žal besede niti ga ni udarila, le bridko je zaihtela. Tudi ko je zapravil čisto nov svetel groš, ga je samo pokrižala in na glas zajokala. Postala je pojem materinske ljubezni, vdanosti in blagosti. Verjetno ne toliko zaradi nje same, ampak zaradi odnosa, ki ga je pisatelj gojil do nje, še bolj pa zaradi njegovega pretanjenega in s toplimi čustvi nabitega sloga, s katerim jo je opisoval.

Cankar je do matere gojil izredno spoštljiv odnos, ki pa se je pogosto prepletal z občutki krivde. Ko piše o materi, ni stavka, kjer ne bi bilo zaznati pisateljeve naklonjenosti do nje. Morda pa še največ pove tale, ki je vzet iz obsežne črtice Moje življenje: »Ali da se da trpeti toliko in tako dolgo, kakor je trpela moja mati, je bil čudež, ki si ga še zdaj ne morem natanko razložiti.«

Čeprav jo je od rojstva do smrti spremljalo uboštvo, ni bila pokopana tako kakor drugi reveži. Za dostojen pogreb je poskrbel sin Ivan, denar je izprosil od založnika Otomarja Bamberga.

Druge ženske

Ivan Cankar je imel rad ženske, še bolj pa so ga imele rade one, toda redno jih je zapuščal in do svoje smrti je ostal samski. V mladih letih se je navduševal nad učiteljico Ano Lušin, ki mu je bila navdih za številne pesmi, od katerih jih je nekaj izšlo v zbirki Erotika. V njih je zaznati občutek krivde, ki se ga je polastil, ker jo je zapustil. To samoobtoževanje je sploh značilno za Cankarjev odnos do žensk.

Zaljubljen je bil tudi v Mici Kessler. Izhajala je iz znane družine Marije Kessler, katere dom je bil center kulturnega dogajanja in najbolj cenjen salon na Slovenskem. Njegov utrip lahko zaznamo v romanu Novo življenje. Micina sestra Ani se je poročila z Otonom Župančičem, Vera pa s Franom Albrehtom.

Najbolj nenavadno je bilo Cankarjevo razmerje z Albino Löffler, šiviljo na Dunaju, in njeno hčerjo Štefko. V njun dom je prišel kot najemnik, zapustil pa ga je kot nezvesti ljubimec, gledano z očmi matere, in kot nesojeni ženin njene hčerke. Pod streho družine Löffler je nastalo veliko, če ne kar večina pisateljevih del, saj je tu s krajšimi ali daljšimi presledki živel enajst let in imel razmerje najprej z materjo, nato pa še s hčerko. S Štefko sta bila tik pred tem, da se poročita, a ker nista imela denarja, se je vrnil v Ljubljano. Poseben prijateljski odnos je vzpostavil z drugo Albinino hčerko invalidko Malči. Med drugim je poskrbel, da so jo sprejeli v bolnišnico za neozdravljive otroke. Njeno zgodbo spoznamo v romanu Hiša Marije Pomočnice. 

Znano je, da so bile Cankarju ženske naklonjene, a bi težko našli katero, ki bi se v tem lahko merila z Mileno Rohrmann. Bila je učiteljica iz dokaj premožne ljubljanske meščanske družine. Izrazito željo, da bi pomagala pisatelju, je izkazovala v obliki denarne pomoči, z občasno nastanitvijo na svojem domu ali s tem, da mu je priskrbela stalno službo. Zadnje je sicer padlo v vodo. Od njenih prizadevanj je niso odvrnile niti včasih grobe zavrnitve njenega oboževanega pisatelja niti prijazna opozorila staršev. V načrtu je bila tudi poroka, do katere pa – tako kot na Dunaju – tudi tu ni prišlo. Sebe bi najraje videla kot Hanco, ki namesto moškega sama nosi križ na hrbtu, kot je to rahločutno opisano v povesti Križ na gori, če bi ji Cankar to le dovolil. Imela se je za njegovo nevesto in pisatelj je ob smrti našel prostor v grobnici Rohrmannovih, kasneje pa so njegove posmrtne ostanke prenesli v skupno grobnico slovenske moderne na ljubljanskih Žalah.

Vzporedno z zgodbo Milene Rohrmann se je na Rožniku odvijala še druga romanca. Pisatelj, ki je v tamkajšnji gostilni živel sedem let, se je zapletel z gostilničarko Marijo Pfeifer. Ta ga je na Vrhu, kot so imenovali Rožnik, zadrževala zaradi dolgov, Milena pa ga je z denarjem želela prepričati, da ne bi hodil tja. Rožnik je bil predvsem po Cankarjevi zaslugi zbirališče tedaj pomembnih kulturnikov. Tja so zahajali Josip Vidmar, Hinko Smrekar, Ivan Levec, sočasno s Cankarjem sta tu nekaj časa živela tudi Rihard Jakopič in Oton Župančič.

N. Š.


Vaši komentarji


© 2019 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media