Dežela marljivih ljudi

Prosti čas | mar. '18

Cesarska palača v Seulu je vsak dan oblegana.

Pristanek velikega airbusa na največjem korejskem in drugem najlepšem azijskem letališču Incheon na otoku pred Seulom je bil vznemirljiv. S sončnega neba si naenkrat pahnjen v meglo in smog korejskega vsakdana. Bolje bi bilo ta del sveta obiskati septembra, a kljub peklenski vročini sva z Arpadom z najetim avtomobilom (seveda znamke Kia) prekrižarila deželo, ki je po površini enaka Madžarski, vendar šteje kar petkrat več prebivalcev.

Do Seula, glavnega mesta Južne Koreje, je okrog 60 kilometrov, cena avtobusne vozovnice v eno smer pa znaša 12 evrov. Skozi okno ohlajenega avtobusa je kot na dlani tuji neznan svet. Oseka razgalja rjavo sivino in blatne sipine Rumenega morja, ki bolj spominja na zatohla močvirja kot na morje. Na začetku kopnega se odstirajo vrtički in riževa polja, vsak kvadratni centimeter je zasajen z zelenjavo. Potem se nenadoma odstre pogled na morje neskončnih nebotičnikov, katerih vrhovi se izgubljajo v megli. Vožnja ob reki Han, reki neštetih mostov, ki deli mesto na sever in jug, se vleče v nedogled in po poldrugi uri končno pristanemo na hribčku Walkerhill v kongresnem centru Sheraton z razgledom na umazano reko in velemesto. Vsakih petnajst minut minibus zapelje do prve postaje najbolj razvejanega metroja na svetu, od koder je slaba ura do središča mesta. Poleg Tokia ima Seul največji metro na svetu, ki povezuje vsa predmestja v polmeru čez sto kilometrov.

Kralj Sejong, oče korejske pisave

Poleg Tajvana, Singapurja in Hongkonga spada tudi Južna Koreja med gospodarske čudeže Azije. S 500 prebivalci na kvadratni kilometer spada med najgosteje poseljene dežele. Izvoz elektronike, polprevodnikov in avtomobilov predstavlja 97 odstotkov BDP, ki je nekako primerljiv s Slovenijo. Druge primerjave so težje, korejski delavec zasluži manj od slovenskega delavca in plača več za mobitel znamke Samsung ali avtomobil podjetja KIA Motors. Denarna enota von kotira nizko, saj se za evro dobi okrog 1200 vonov. In kot sva opazila, Korejci ne posedajo v lokalih ob kavi ali pivu, pač pa pridno delajo.

Dežela je razdeljena na osem okrožij, turistični otok Džedžu ima poseben status in leži okrog sto kilometrov južno od korejske obale. Ob Seulu in Busanu, ki sta že planetarni mesti, imajo še štiri mesta več kot milijon prebivalcev, štiri pristanišča pa so med največjimi v Aziji. 

Utrip Seula in spomini na vojno

Na vsakem koraku je razvidno, da je mesto po veliki korejski vojni zgrajeno na novo. Ohranjenih je nekaj zgodovinskih templjev, ki jih še dograjujejo, in stara mestna vrata. Mestu ni videti konca niti z 237 metrov visokega stolpa Seoul Tower, zgrajenega na 500 metrov visokem hribu. Nanj se najprej pripelješ z gondolo in nato te hitro dvigalo ponese pod oblake. Razgled na staro cesarsko palačo Gwanghwamun na severu, reko Han, satelitska naselja ob njej in olimpijske objekte iz leta 1988 na jugu je veličasten. Okrog stolpa je živahno, tu se zadržujejo turisti, pivo Karlsberg dobiš za samo štiri evre, dober sladoled pa za tri. Cene piva so namreč zelo različne, odvisno od tega, kje ga točijo, v trgovini stane od dveh evrov naprej, prav tako tudi alpska voda Evian. Alkoholne pijače so drage, ker so obdavčene, še posebej dobro vino, cena za steklenico je od 10 evrov naprej. Slovita mestna hiša je polna obiskovalcev. Bili smo priča zanimivemu načinu političnega protesta nezadovoljnih meščanov – pripravili so pravi pogreb mestni vladi s krizantemami, svečami in častno stražo. Ob aleji Sejongno ultralevičarji, sedeč v senci ob varstvu policijskih kordonov, izražajo nezadovoljstvo nad delitvijo bogastva. To mi je pojasnil turist Kwang iz Cannbere, Korejec iz diaspore, ki je na moje presenečenje poročen s Slovenko Olgo.

V poslovni četrti Mayedong stoji katoliška katedrala, kjer se gnetejo verniki po nedeljski maši, slišati je doneče orgle. Krščanska skupnost je za budisti druga najštevilčnejša, celo do 30 odstotkov Korejcev naj bi bilo katoličanov, kar potrjujejo številne rdeče cerkvice po vsej deželi. Fenomen korejskih katoličanov je, da so postavili katoliško cerkev brez misijonarjev.

Korejsko podeželje je le še v podeželskih muzejih.

Bližamo se postaji podzemne železnice Namyeong, soseda, uglajenega mladeniča, vprašam, ali moram izstopiti za spominski center (War Memorial of Korea). Predstavi se mi kot Ji Hun in reče, naj mu sledim. Prestopiva na drugo linijo, plača mi vozovnico in med potjo klepetava. Ko mu omenim Slovenijo, jo v trenutku najde na svojem iPodu in pove, da je slišal veliko lepega o njej, da je dežela naravnih lepot, vrhunskih športnikov in jo načrtuje obiskati kot eno izmed želenih destinacij v Evropi.

Vojni muzej sredi mesta je pravzaprav vojaški arzenal iz korejske vojne med leti od 1950 do 1953. Srhljiv spomenik priča o spopadu med Severno Korejo s podporo Kitajske in Sovjetske zveze ter Južno Korejo s podporo Združenih narodov.

Čez Korejski polotok

Z najetim avtomobilom sva se odpravila na široke avtoceste, zabasane s pločevino. Cestnine niso visoke, plačaš jih lahko z gotovino ali pa elektronskim cestninjenjem. Tu pa nastopi težava, kadar nisi pravočasno na pravem mestu. Napisi v latinici, ki jih edine razumeš, so namreč tako majhni, da jih prepozno zagledaš, in potem seveda zvonijo alarmi. Pa nič zato, vse lahko urediš pozneje, ko oddaš vozilo. Cene najema vozila so primerljive z našimi, in če vrneš nepoškodovan avto, ti pri obračunu vrnejo del zavarovalnine.

V mestu Andong najdeva motel, 40 evrov za dvoposteljno sobo je dobra cena. V restavraciji naročiva piščanca s čilijem. Na srečo imajo tu ob mizah stole, kajti v ribjih restavracijah, kjer strežejo pretežno surovo hrano, sediš na tleh in ne veš, kam z nogami … Zgovoren natakar presenetljivo obvlada angleščino, razstavi mizo, prinese žerjavico, jo položi v ogrodje na sredini, s stropa povleče ventilacijsko šobo nad oglje, nanj postavi jekleno mrežico in prinese mariniranega piščanca in orodje. Naprej že znava sama, pikantna večerja pa tudi domače pivo tekneta, in to vse za dobrih 10 evrov.

Za nama je milijonski Daegau in morje nebotičnikov, kot bi bila na Manhattnu ali v Čikagu. Na obzorju je Japonsko morje pri mestecu Guryongpo. Zdi se, kot bi bilo celo mesto na ribiškem pomolu. Mogočna flota se pripravlja na izplutje, ribiči zlagajo mreže, točijo gorivo, kmalu zaregljajo Hyundaievi šestvaljniki in črn dimni oblak zajame ribiško floto. V odprtih halah delavci čistijo morske ježke, na kupe črnih iglastih klobčičev spretno odpirajo z mrežastimi jeklenimi rokavicami in majhnimi nožički. Za obiskovalce se ne zmenijo, ne zmotita jih niti bliskavica in šklocanje fotoaparata.

Bližnje ribje restavracije čakajo na opoldanske goste, akvariji so do vrha napolnjeni s svežimi ribami in pisanimi rakovicami. Tu strežejo surove ribe, školjke in rake, začinjene z raznimi čiliji, sojo in česnom, kadi se le iz juhe iz zelenih alg, postavljene na plinski gorilnik.

Proti največjemu pristanišču

V nalivu in gostem prometu se odpraviva proti Busanu. Velemesto, razpeto čez številne morske zalive, je največje korejsko morsko okno v svet. Mogočen viadukt se vije čez zaliv in pripelje naravnost v pristanišče. Moderen poslovni center se dviga iz morja, ob prestižni plaži Hyundae pa se razprostira staro mesto in v pristanišču se pomoli šibijo pod neštetimi zabojniki, ki jih žerjavi pridno zlagajo na čezoceanske ladje, od katerih jih je nekaj zagotovo namenjenih tudi v Koper. Spodaj je znamenita ribja tržnica Jagachi, kjer vsako jutro na dražbah prodajo na tisoče ton rib.

Na plaži je vse nared za sobotno gledališko predstavo, prihajajo mlade družine, ki tu preživljajo prosti konec tedna. Domačini se igrajo z žogami na plavajočih gumah, nihče ne plava, saj je voda ledeno hladna, nihče ni v kopalkah.

Po kopanju v ledeni vodi sediva v senci, pridružijo se nama prikupne srednješolke in se pogumno predstavijo: Soo Ri, So Yeon, Dong Hae in Kim Na Na. V brezhibni angleščini naju prosijo za intervju. Seveda se ljubeznivo odzoveva na prošnjo. Hotele so izvedeti, od kod prihajava, ali sva tu turistično ali poslovno in kako nama je všeč v Južni Koreji. Poslovimo se kot dobri prijatelji.

Mesto Busan je prometno dokaj zahtevno, utesnjenost te počasi nažira in voziti se po njem ni ravno mačji kašelj. Pod podvozom se postavim na napačen vozni pas, semafor se odpre za levo smer, in ker moram naravnost, obstojim. Kolona za mano sproži val ogorčenja. Nenadoma voznik za mano potrka na okno. Odprem okno in se obrnem proti njemu. »Sorry,« mi reče in odkoraka nazaj v vrsto. »Vendar tu nekaj veljamo,« si rečem za pogum. 

Skozi južno deželo do korejskega morja

Ribje restavracije v Guryongpo, na obali korejskega morja. 

Na jugu se poleti čuti tropska vročina, sonce žge, dežela je zasajena do poslednje krpe prsti, gorato hribovje je zaraščeno s pragozdom. Jugovzhodni del dežele je korejska žitnica riža in čilija, to sta pretežni kmetijski kulturi. Ustavila sva se v letovišču Seonunsan z velikimi plažami ob Rumenem morju, vendar se nihče ne kopa. Dolga ulica morskih restavracij vabi. Po obupnem iskanju lokala s stoli odnehava in sedeva – tako kot domačini – na bleščeč parket. Bogata večerja se začne, na desetine prilog in začimb, serija surovih školjk in na koncu kovač, narezan na trakove, vse je zelo okusno. Sporazumevanje je tu težava, saj vsi govorijo le korejsko. A prijazna lastnica lokala nama postreže z najboljšim, kar premorejo, ker sva v primerjavi z domačimi gosti prava velikana z dolgimi nogami, sva glavna zanimivost večera. 

Drugo jutro navsezgodaj se spet znajdeva med riževimi polji med strmimi hribčki in pod tropsko žgočim soncem. Vse ceste zdaj vodijo proti Seulu in končno najdeva smer za letališče. Čez viadukt nad morjem se po široki cesti z visečim mostom dvigava nad meglice.

Besedilo in fotografije: Peter Novak


Vaši komentarji


© 2023 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media