Dežela marljivih ljudi

Prosti čas | mar. '18

Pristanek velikega airbusa na največjem korejskem in drugem najlepšem azijskem letališču Incheon na otoku pred Seulom je bil vznemirljiv. S sončnega neba si naenkrat pahnjen v meglo in smog korejskega vsakdana. Bolje bi bilo ta del sveta obiskati septembra, a kljub peklenski vročini sva z Arpadom z najetim avtomobilom (seveda znamke Kia) prekrižarila deželo, ki je po površini enaka Madžarski, vendar šteje kar petkrat več prebivalcev.

Do Seula, glavnega mesta Južne Koreje, je okrog 60 kilometrov, cena avtobusne vozovnice v eno smer pa znaša 12 evrov. Skozi okno ohlajenega avtobusa je kot na dlani tuji neznan svet. Oseka razgalja rjavo sivino in blatne sipine Rumenega morja, ki bolj spominja na zatohla močvirja kot na morje. Na začetku kopnega se odstirajo vrtički in riževa polja, vsak kvadratni centimeter je zasajen z zelenjavo. Potem se nenadoma odstre pogled na morje neskončnih nebotičnikov, katerih vrhovi se izgubljajo v megli. Vožnja ob reki Han, reki neštetih mostov, ki deli mesto na sever in jug, se vleče v nedogled in po poldrugi uri končno pristanemo na hribčku Walkerhill v kongresnem centru Sheraton z razgledom na umazano reko in velemesto. Vsakih petnajst minut minibus zapelje do prve postaje najbolj razvejanega metroja na svetu, od koder je slaba ura do središča mesta. Poleg Tokia ima Seul največji metro na svetu, ki povezuje vsa predmestja v polmeru čez sto kilometrov.