Kako v trpljenju najti smisel

Zaradi posebnih razmer je dostop do članka odprt za vse obiskovalce strani.

Dobro počutje | mar. '18

Viktor E. Frankl

Viktor E. Frankl (1905–1997) je bil eden najpomembnejših avstrijskih mislecev 20. stoletja. Bil je doktor medicine, po specializaciji psihiater in doktor filozofije. Ustanovil je povsem novo psihoterapevtsko šolo – logoterapijo, s katero je ljudem pomagal iskati smisel v življenju.

Smisel življenja najbolj potrebujemo takrat, ko trpimo, saj hočemo trpeti za nekaj, kar je smiselno. Če imamo v življenju cilj, nam zanj ni težko trpeti. To je jasno izrazil filozof Friedrich Nietzsche: »Kdor ima "zakaj" živeti, lahko prenese skoraj katerikoli "kako" živeti.«

Frankl verjame, da je trpljenje v življenju neizogibno, zato si ga moramo osmisliti, da preživimo. Vendar je tudi običajno življenje brez smisla dolgočasno. Še več, nesmisel, ki prinese nihilizem, po njegovem prepričanju povzroča depresijo, nasilje in odvisnosti. Voljo do smisla Frankl primerja z voljo do užitka pri Sigmundu Freudu. V nasprotju z zadnjo je volja do smisla nekaj unikatno človeškega. V sebi ima intelektualni moment – vedeti hočemo, kaj je smisel našega življenja. Svojo terapevtsko metodo je poimenoval logoterapija, kjer logos pomeni razum. 

Smisel je nujen

Smisel življenja je nekaj konkretnega, unikatnega in neponovljivega za vsakega človeka. Od vsakega od nas življenje zahteva nekaj drugega. Imamo drugačne odgovornosti do soljudi in svoje vesti. Tako ima na primer mama z otrokom drugačen smisel življenja kot umetnik, ki razvija svoj talent. Po Franklu imamo tri področja, na katerih lahko najdemo svoj smisel življenja. Prvo je, da nekaj ustvarimo, naredimo, dosežemo. Drugo je, da nekaj izkusimo, doživimo, na primer ljubezen, umetniško lepoto, religiozno izkustvo. Tretje področje, kjer lahko najdemo smisel, pa je trpljenje pod pogojem, če je to neizogibno.

Viktor Frankl je na lastni koži občutil, da se tudi v trpljenju najde smisel. Tri leta je preživel v najhujših koncentracijskih taboriščih, kot sta Auschwitz in Dachau. V taboriščih so mu umrli žena, oče, mati in brat. Le sestra je preživela.

V taborišču je znanstveno opazoval občutke in vedenje sojetnikov in sebe. Sprva, ko so jetniki prispeli, so bili še polni upanja in smisla, ker niso verjeli, da bodo zaprti, kaj šele usmrčeni. Tik pred smrtjo je marsikdo dobil iluzijo, da se bo vse še dobro izteklo. Sčasoma pa so zaradi brutalnih razmer, kot so bili ujetništvo, nasilje, ponižanje, lakota, mraz in naporno delo, izgubili svoje vrednote ter občutek individualnosti. Da so bitja z umom, notranjo svobodo in osebno vrednostjo. Večina tistih, ki je smisel dokončno izgubila, je kmalu umrla. Tako je na primer Franklov prijatelj mislil, da bo na določeni datum, ki ga je slišal v sanjah, svoboden. Ko na tisti datum ni bil osvobojen, mu je telesna odpornost padla, zbolel je in umrl. Kar je oteževalo jetnikom, da bi si našli smisel, je bila njihova »začasna eksistenca« – niso vedeli, koliko časa bodo zaprti, zato si niso mogli določiti cilja za prihodnost.

Frankl se je v taborišču ves čas boril, da je ohranil svoj smisel. Imel je vsaj notranjo svobodo: kakšen odnos bo imel do dogodkov, ki so se mu godili. Svoje trpljenje si je osmislil z ljubeznijo do žene. Čeprav ni vedel, ali je živa ali mrtva, je v ljubezni čutil ultimativni in najvišji cilj življenja. Nato je smisel našel v občutku poslanstva, da napiše knjigo o logoterapiji, ko pride iz taborišča. Smisel mu je dajala tudi pomoč sojetnikom. Kljub lakoti, utrujenosti in slabemu počutju je imel v baraki govore, v katerih je spodbujal sojetnike, naj ne izgubijo upanja. Trpljenje je premagoval tudi s humorjem in doživljanjem lepega, na primer barvitega sončnega zahoda. Ko je bilo najhujše, je našel čustvo radovednosti – zanimalo ga je, ali bo preživel. Čeprav sam ni bil zelo veren, je videl, da je bila vera tista, ki je marsikomu dala smisel, da je prestal preizkušnjo.

Zadnji način, kako osmisliti svoje trpljenje, pa je bilo zavedanje svojega dostojanstva. Tudi v najhujših situacijah se lahko ljudje svobodno odločimo, da smo dostojanstveni – da smo dobri, nesebični, pogumni in optimistični. Vsak človek je edinstven in ima neskončno notranjo vrednost. To je lahko smisel težkih preizkušenj – da se zavemo svojega dostojanstva in neprecenljivosti življenja.

Martin Lipovšek


Vaši komentarji


© 2020 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media