Zunajsodno reševanje potrošniških sporov

Prosti čas | mar. '18

Marsikdo morda ne ve, da je že od leta 2015 v veljavi zakon o zunajsodnem reševanju potrošniških sporov, ki ureja možnost reševanja sporov med ponudniki (podjetji) in potrošniki na zunajsodni način, s pomočjo posrednika.

Sprejetje zakona lahko vsekakor pozdravimo, saj ima dokazljive pozitivne učinke pri iskanju konstruktivnih rešitev za potrošnike, ki so prišli v spor s ponudniki. Namesto pogosto dragega, zamudnega in mučnega obravnavanja njihovih zahtev pred sodišči, imajo namreč potrošniki zdaj možnost svoje argumente za nezadovoljstvo predložiti v obravnavo posredniku, ki spor s ponudnikom reši mnogo hitreje, ceneje in pogosto tudi v obojestransko zadovoljstvo strank v sporu.

Potrošniki se lahko odločijo za zunajsodni način reševanja spora v skoraj vseh potrošniških razmerjih, izjema so spori, ki jih sproži ponudnik proti potrošniku, ter spori v zvezi z opravljanjem zdravstvenih storitev, vključno s predpisovanjem, izdajanjem ter zagotavljanjem zdravil in medicinskih pripomočkov, ki jih za paciente opravljajo zdravstveni delavci ali sodelavci, ter spori v zvezi s storitvami, ki so zagotovljene z negospodarskimi javnimi službami.

Postopek je brezplačen

Pobudo za začetek postopka pri izvajalcu zunajsodnega reševanja potrošniških sporov lahko sicer vloži le potrošnik (ne pa tudi podjetje ali samostojni podjetnik posameznik).

Velika prednost tovrstnega postopka je tudi, da je brezplačen. Plačati je treba le pristojbino, ki jo lahko določi izvajalec zunajsodnega reševanja potrošniških sporov (posrednik), ta pa ne sme presegati 20 evrov.

Drugih (obveznih) stroškov potrošnik nima, razen če se odloči za pooblaščenca (pravnika, odvetnika ali koga drugega) ali angažira izvedenca za pripravo izvedenskega mnenja.

Da se postopek začne, mora potrošnik pri posredniku vložiti pisno pobudo za začetek postopka, ki mora vsebovati njegovo osebno ime, naslov, elektronski naslov, podatke o ponudniku, dejstva v zvezi z domnevnimi kršitvami ponudnika, predloge dokazov, s katerimi podpira pobudo, ter izjavo, da o zadevi ne teče upravni ali sodni postopek ali postopek pri drugem izvajalcu zunajsodnega reševanja potrošniških sporov.

Po prejemu pobude za začetek postopka izvajalec zunajsodnega reševanja potrošniških sporov preveri, ali ta vsebuje vse sestavine, in potrošnika po potrebi pozove k njeni dopolnitvi v roku, ki ne sme biti krajši od štirinajstih dni. Če potrošnik kljub pozivu pobude za začetek postopka ustrezno ne dopolni, se šteje, da je pobudo umaknil.

Posrednik lahko pobudo za začetek postopka tudi zavrne, če o zadevi že teče upravni ali sodni postopek ali postopek pri posredniku, če je upravni ali sodni organ ali drug posrednik že odločil o istem zahtevku in tudi če potrošnik predhodno ni uveljavljal pritožbe neposredno pri ponudniku, zoper katerega je sprožil spor.

Odločba je lahko zavezujoča

Posrednik v osmih dneh od prejema popolne pobude za začetek postopka obvesti ponudnika o vloženi pobudi in ga pozove, da se izreče, ali soglaša s pobudo o posredništvu. Ta mu v osmih dneh od prejema obvestila lahko sporoči, da s pobudo soglaša, v primeru njegovega molka pa se šteje, da z njo ne soglaša. Če ponudnik soglaša s pobudo, se izreče tudi o pobudi in dokazih, ki jih je predlagal potrošnik.

Spor se konča tako, da posrednik najpozneje v 90 dneh od prejema popolne pobude za začetek postopka izda odločbo o rešitvi spora, v kateri predlaga način rešitve. Odločba je lahko nezavezujoča (v obliki priporočila) ali zavezujoča (zavezujoča odločba).

Odločba je za potrošnika in ponudnika pravno zavezujoča, če sta bila s postopkom z zavezujočim učinkom in pravnimi posledicami zavezujoče odločitve predhodno seznanjena in sta v postopek izrecno pisno privolila.

Da postane odločba zavezujoča, je torej v vsakem primeru potrebno soglasje tako potrošnika kot tudi ponudnika, zato je odveč strah, da bi s tem, ko bi potrošnik sprožil pobudo za zunajsodni način reševanja spora, avtomatično že privolil v kakršno koli zavezujočo rešitev. V vsakem primeru sta potrebna njegovo pisno soglasje za zavezujoči učinek odločbe in tudi predhodna seznanitev glede tega zavezujočega učinka.     

Zavezujoča odločba ima sicer pravni učinek arbitražne odločbe, izpodbijati pa jo je mogoče na sodišču, in sicer s tožbo za razveljavitev odločbe ob smiselni uporabi zakona, ki ureja arbitražo.

 Mag. Boštjan J. Turk


Vaši komentarji


© 2023 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media