Titov pilot in vitez karikatur
Stanislav Šerc je še izredno vitalen gospod.
»Deset let sem bil osebni pilot nekdanjega jugoslovanskega predsednika Josipa Broza - Tita. Od štirih pilotov, ki smo med letoma 1970 in 1980 leteli z maršalom, sem še edini živ. Za pilota sem se izšolal na vojaški letalski akademiji v Mostarju, za menoj je skupno več kot šest tisoč ur letenja po vseh celinah, upravljal sem 27 tipov letal, civilnih in vojaških, tudi helikopterje. Leta 1956 sem z ruskim lovcem MIG 23 na višini 18 tisoč metrov prvič prebil zvočni zid,« začenja svojo zanimivo zgodbo 85-letni Mariborčan Stanislav Šerc.
Pripoved, za katero nekateri dvomijo, da je povsem resnična, čeprav se zdi domala neverjetno, da bi si jo simpatični možakar z dokazano izjemno strokovno podkovanostjo lahko kar tako izmislil. In takšnega mnenja so tudi njegovi številni prijatelji in znanci iz sveta letalstva. »Zaradi okoliščin je bilo vse ovito v popolno skrivnost, tako celo moja žena nikoli ni izvedela, da sem bil vojaški in Titov pilot. Nak, ne bom se pričkal z dvomljivci, vse, kar pravim, je čista resnica, zdaj na stara leta pa si želim le še poštenih prijateljev, zdravja in miru,« z zagrenjenostjo pove Stanko.
Letala – velika ljubezen
Rodil se je leta 1933 v srbskem Smederevu, kjer je njegov oče Fridrih, po rodu iz Ruš, služil kraljevo vojsko, medtem ko je bila mama Marija Zajc Ljubljančanka. V zakonu z že pokojno Beograjčanko Ano Jović sta se rodila hči Snežana, danes je ginekologinja, in sin Zvonko, ki je nesrečno končal življenje. V Beogradu, kamor občasno še vedno zahaja, ima tudi vnukinji in pravnuka. Upokojil se je leta 1982, v Maribor se je za stalno vrnil leta 1996.
Stanko je bil v mladih letih uspešen športnik, slovenski mladinski in vsearmadni prvak v boksu, namiznoteniški trener, nogometni sodnik … Toda njegov svet že od nekdaj predstavlja letalstvo. »Kot Titov osebni pilot sem letel na letalih Douglas DC 6 B, Boeing 727 in Caravelle 9. Ta DC 6 je bil leta 1958 v ZDA naročen posebej za Tita, zatem ga je odkupil zambijski predsednik Kenneth Kaunda, kasneje je bil nekaj časa v Namibiji. Zdaj je del zračne flote avstrijske družbe Flying Bulls, ki je predlani na svoj letalski miting v Salzburgu privabila kar 250 tisoč obiskovalcev,« razlaga Stanko in natrese še nekaj zanimivih prigod.
»Tito je bil zelo spoštovana in tudi spoštljiva osebnost, a v marsičem seveda tudi posebnež. Tako je naneslo, da sem zanj kar trikrat letel na Kubo samo po cigarile, ki jih je strastno kadil. Maršal se je nekoč, ko je izstopal iz letala, spotaknil in zdrsnil po stopnicah. Zgodilo se mu k sreči ni nič, bilo pa je precej panike. Njegova žena Jovanka med našim osebjem ni bila ravno priljubljena, velikokrat smo bili priča njunim srditim prepirom. Med nekim poletom se je letalo močno zatreslo, tako da se je Jovanka polila s pijačo po obleki. Privihrala je v pilotsko kabino in me zadirčno vprašala, ali sem pilot ali kočijaž. Tita sem vozil tudi na zdravljenje v Ljubljano, kjer je leta 1980 preminil. Imel sem nekaj skupnih fotografij z njim, vendar so mi jih znanci in novinarji 'pozabili' vrniti. Po upokojitvi sem bil dve leti še inštruktor pri libijskem vladarju Gadafiju.«
Stanko še danes rad sede v pilotsko kabino. »Občasno vozim na krajših panoramskih letih, aprila bom spet sedel v DC 6, Avstrijci iz skupine Flying Bulls bodo znova prileteli v Maribor, smo že dogovorjeni za srečanje. To bo doživetje! Tudi skorajšnjega leta z ultralahkim letalom Pipistrel, s katerim bo priletel prijatelj s Primorskega, se že veselim.«
No, še eno veliko strast ima Stanko. Risanje karikatur. Ponaša se z nazivom vitez karikatur, ki mu ga je podelil Policijski sindikat Podravja. »Rišem že od rane mladosti, karikature sem objavljal v časopisih po vsej Jugoslaviji. Do zdaj sem v 64 knjigah objavil že več kot 50 tisoč karikatur, še pet knjig je trenutno v pripravi. Za zimske olimpijske igre v Sarajevu leta 1984 sem izdelal 240 barvnih karikatur. Pred leti so zbirko karikatur odkupili Rusi in jo izdali v nakladi 240 tisoč izvodov. Med drugim sem v preteklih letih v karikaturah ovekovečil domala ves slovenski politični vrh,« pogovor sklene še zmeraj nadvse vitalni Stanko. Pove še, da se je za letalstvo odločil, ko ga je neki polkovnik prepričal, da bo imel lepo uniformo, bele rokavice in lepo plačo, pa še ženske bodo letale za njim. Vsaj prvo troje, če že ne tudi zadnje, se je, kot sam pravi, uresničilo.
