Porisani suhorski pirhi
Zaradi posebnih razmer je dostop do članka odprt za vse obiskovalce strani.
Skoraj vsakdo pozna belokranjske pisanice in prekmurske remenke, malokdo pa suhorske pirhe iz Brkinov. Tehniko okraševanja velikonočnih jajc s praskanjem ohranja v vasici Suhorje v severozahodnih Brkinih Kristina Volk, ki pravi, da na pirhe riše.
Da so ti kraji in njihova dediščina prišleku od drugod še danes malo znani, priča podatek, da suhorske pirhe zaobide Slovenski etnološki leksikon, prav tako jih ne omenja Janez Bogataj v knjigi Mojstrovine Slovenije. Med prvimi, ki sta prepoznala vrednost brkinske ljudske umetnosti, sta Ilirskobistričana Vojko Čeligoj in Romeo Volk, zbiralca in ohranjevalca lokalne zgodovine in etnologije, ki sta leta 1995 za veliko noč v okviru ilirskobistriškega muzejskega študijskega krožka izdala razglednico z motivom suhorskih pirhov. Na veliki četrtek pa je pošta Prem uporabljala priložnostni poštni žig z motivom suhorskega pirha – šopka s srčki. Pirhe je takrat še izdelovala Antonija Krebelj (1908–2002), Kristinina mama, ki je v visoki starosti predstavila tradicijo risanja pirhov v bližnjih osnovnih šolah. Šele po njeni smrti je krašenje pirhov postalo naloga njene hčere Kristine Volk.
Kristina Volk s svojimi pirhi
Motivi gredo iz roda v rod
Pravijo, da je motiv šopka s srčki risala že Marija Volk, mama Antonije Krebelj, in da se motivi ponavljajo iz roda v rod. Najpogostejši so ravno cvetlični oziroma rastlinski motivi, priljubljeni so tudi ptički z oljčno vejico, nabožni motivi (na primer IHS, jagnje), barčice, simboli – vera, upanje, ljubezen, posvetilo za obdarovanca, včasih pa pirh krasi tudi letnica izdelave.
Kristina barva jajca tudi z umetnimi barvami, ampak pravi, da je najobstojnejša tista naravna iz čebulnih olupkov, ki daje prepoznavno rjavo barvo. Njena babica Marija Volk je barvala tudi s pražilko, lesom, ki so ga okrog 1. svetovne vojne prodajali za barvanje pirhov v rdečo barvo. Kristina riše na kokošja in gosja jajca – pravi, da gosi redijo ravno zaradi jajc, a tudi zaradi odganjanja kraguljev. Ko so v Vremski dolini gojili noje, so dobili za risanje izpihana nojeva jajca. Riše brez predloge, kar iz glave, z olfa nožkom, njena mama Antonija pa je risala z brivsko britvijo ali škarjami. Z domačo britvijo je risala na skrivaj, saj se je hitro skrhala, dobivala pa je tudi britvice pokojnih sovaščanov, ki so ji jih prinašali njihovi svojci.
Pirihe, kot jim rečejo na Suhorju, krasijo dvakrat – za mali in veliki vuózɘm (malo in veliko noč). Kristina Volk jih na leto nariše vsaj petdeset, če smo natančni, risati začne šele po pustu. Odkar v vasi prirejajo razstavo, pa še več. Riše večinoma na izpihana jajca, medtem ko je njena mama risala na trdo kuhana jajca. Pravi, da jih včasih niso toliko hranili za okras in spomin kot zdaj. Spominja se dogodka svoje stare mame, ko ji je deklica – njena nečakinja – prinesla porisat jajce. Ko je bil jajček končan, ga je deklica razbila in pojedla. Največkrat so nosili risat pirhe prav otroci.
Šopek s srčki na nojevem jajcu
Tudi Kristina Dekleva, hčerka Kristine Volk, se je že preizkusila v risanju, vendar to spretnost prepušča mami. So pa Ulčarjeve ženske (pri Ulčarjevih se jim reče po domače) zelo ponosne na zapuščino svojih prednic. Kristina mlajša se spominja mnogih prigod in spominov, povezanih s pirhi in družino. Vsako leto okoli velike noči je njena stara mama Antonija, pravzaprav so ji rekli Tuóna Stanetova, po pošti pošiljala risane pirhe nekdanji učiteljici svojega zeta v Ljubljano. Pravijo, da je učiteljica Vera pirhe vedno najprej fotografirala, nato pa jih je pojedla.
Suhorski pirh je podarila tudi svoji učiteljici Pavli, ki je s svojo materjo na Suhorje prišla že med 1. svetovno vojno kot begunka z Goriškega. Na Suhorju je živela, dokler je niso deportirali v južno Italijo kot eno od zadnjih učiteljev – za njimi so sledili še duhovniki. Antonija je čez leta že kot starejša ženska nekaj časa živela v Renčah pri svojem nečaku in se znova srečevala s svojo učiteljico, ki je prišla nazaj v domači kraj. Ta ji je pokazala njen risani pirh, ki je s Suhorja potoval v južno Italijo in kot osebna dragocenost nepoškodovan prišel tudi nazaj na slovenska tla.
Nasploh obiskovalec ustvarjalni duh Ulčarjevih začuti že, ko prihaja na dvorišče. Sama sem gospo Kristino prvič obiskala v času pred svečnico, ko so še imeli postavljene jaslice – zunanje, tiste običajne v hiši pod drevescem in jaslice iz testa, ki so krasile omaro v jedilnici. Tudi vezenje v tehniki rišelje jo vsakodnevno zaposluje. Lani je prvič za velikonočno razstavo na Suhorju izvezla tudi pirhe v tej tehniki. Še bi lahko naštevala, s čim vse se gospa Kristina ukvarja. Vsekakor do vsega, kar počne, izkazuje veliko veselje in ljubezen, saj ji drugače ne bi vse tako izvrstno uspevalo, pa naj bo to »le« kruh ali zavitek. Njena soseda doda, da ga je poskusila speči po njenem receptu, pa ji ni uspel tako dobro kot Kristini. Ničesar pa ne dela za prodajo, tako da tudi ambicije, da bi za pirhe pridobila certifikat domače in umetnostne obrti, nima.
Danes je najbolj razširjena tehnika barvanja in okraševanja pirhov v Brkinih in na ilirskobistriškem območju barvanje v čebulnih olupkih z odtisom pomladne rastline. Poznavalci pravijo, da so nekoč praskali pirhe tudi drugje v Brkinih in na ilirskobistriškem območju. Še vedno jih lahko najdemo na razstavah, vendar jih oko poznavalca zlahka loči od tistih pravih, suhorskih.
Brkini so razdeljeni na štiri občine, Suhorje spada v pivško. Ulčarjevi pravijo, da je bilo nekoč na Suhorju petinštirideset hiš, danes jih ni obljudenih niti pol toliko. Pa se ne dajo. Imajo marsikaj, česar še večja vas nima. Po novem tudi folklorno skupino. Letos na prireditev Jožefovo in velika noč na Suhorju vabijo 24. marca. Suhorci občutijo, da so za Pivčane nekje na koncu, čeprav se sami ne počutijo tako, pravijo, da so rajši na sredini. Še košanski 'gospud' noče k njim, pride tisti s Prema. Pa naj dodam še to, da po tradiciji dobi risane pirhe tudi duhovnik, ki pride 'žegnat' na Suhorje.
