Različna stališča do upokojitve

mar. '18

STARANJE V SLOVENIJI

Raziskava Staranje v Sloveniji je pokazala, kaj nad 50 let stari prebivalci Slovenije potrebujemo, kaj zmoremo in hočemo glede svojega staranja in sožitja med generacijami. Prejšnji mesec smo navedli podatke o stališčih do upokojitve in življenja po njej – stališča namreč zelo vplivajo na to, ali se bo po upokojitveni prelomnici naše življenje razvijalo bolj srečno in zadovoljno, kakor se je v srednjih letih, ali slabše. Danes bomo pogledali, katera stališča so ugodna in zakaj je tako.

Lenzerjeva lestvica ima sedem zelo različnih stališč do upokojitve; vsak anketiranec se seveda pri vsakem od njih odloči, ali zanj velja ali ne. Izbrana stališča do upokojitve kažejo tri različne usmeritve.

Stvarni in usmerjeni v svoj razvoj

V prvo skupino bomo uvrstili tiste, ki doživljajo upokojitev kot nagrado za dolgoletno službeno delo – teh je največ, kar dve tretjini. Le malo manj jih meni, da z upokojitvijo naredi človek obračun nad dotedanjim življenjem in določi prednostne naloge za svoje nadaljnje življenje (49 odstotkov). Dodajmo še dokaj veliko skupino tistih, ki so prepričani, da po upokojitvi človek naredi in popravi, kar je prej zamudil ali zgrešil (30 odstotkov). Kaj je vsem tem skupno?

Stvarni so. Vso delovno dobo dajemo del svojega dohodka za brezpogojno socialno varnost – pokojnino. To »nagrado« smo si res prislužili vnaprej, zahvaljujoč univerzalnemu pokojninskemu sistemu, ki je eden izmed vrhov organizirane medgeneracijske solidarnosti v človeški zgodovini. V Evropi že stoletje in pol vsak zaposleni vlaga v pokojninski sklad za vse današnje upokojence, ti so v času zaposlitve za vse tedanje, vsi prihodnji zaposleni pa bodo za jutrišnje upokojence.

Usmerjeni so v svoj razvoj. Osebna bilanca mladosti in srednjih let omogoči, da si človek po šestdesetem letu določi prednostne naloge za svoje življenje in sožitje. Polovica budnega časa, ki se mu sprosti po upokojitvi, je idealen čas za tiste naloge, ki so prej ostale ob strani, zlasti za učenje lepšega sožitja v družini in osebni družbi, za izobraževanje in branje, potovanja, vrtnarjenje in sto drugih zanimivih dejavnosti.

Še eno pomembno skupno značilnost ima ta polovica starejših v Sloveniji. So zdravo ponosni, ne pa naduti. Ne krivijo drugih za svoje težave, po svojih močeh bodo sami poskrbeli za lepo starost. Naredili bodo obračun o dobrem in slabem v svojem življenju, se odločili, kaj bodo popravili in katere so njihove smiselne naloge v starosti, osnovno materialno varnost pa doživljajo kot zasluženo nagrado za svoje delo.

Slaba usmeritev v staranje

Slabo usmeritev v staranje kažeta dve stališči. Tista četrtina starejših v Sloveniji, ki je mnenja, da se z upokojitvijo v življenju nič bistvenega ne spremeni, in tisti, ki trdijo, da je po upokojitvi življenje prazno in brez možnosti. Teh zadnjih je v statističnih številkah malo (7 odstotkov), v resnici pa je to več kakor 50.000 ljudi – naših kolegic in kolegov, ki skupaj oblikujemo sožitje v državi, ki s svojim ravnanjem usmerjamo mlajše v dobro ali slabo smer razvoja slovenske kulture, ki smo zaradi svojih stališč in doživljanja sebe in drugih srečni ali nesrečni. Če pa upoštevamo vse, ki so v raziskavi izpovedali slabo usmeritev v starost, je to vsak četrti slovenski prebivalec, ki je star nad 50 let – skoraj 200.000 ljudi.

Navedeni stališči do upokojitve sta nevarni. Če človek doživlja, da je življenje prazno, ne more videti v svoji prihodnosti smiselnih možnosti. To je bivanjska praznota, iz katere se kotijo duševni zapleti, slabo sožitje in telesne bolezni.

Naivnost je tvegana

Zadnja skupina je po številu odgovorov v sredini med prvo in drugo. Slaba polovica starejših trdi, da z upokojitvijo človek pretrga s preteklostjo in začne novo, zanimivo, dobra četrtina jih doživlja upokojitev kot rešitev iz neznosnega položaja v službi.

Vsakdo nosi vse življenje s seboj samega sebe, po upokojitvi imamo iste možgane in iste navade. Naivno je misliti, da se bo življenje kar obrnilo, smrtonosno pa, da ne moremo nič. Volan svojega razvoja se da usmerjati le postopoma, po treznem premisleku in z veliko zavestnega napora. Zaradi istega razloga izražajo tvegano stališče tudi tisti, ki doživljajo upokojitev kot rešitev iz neznosnega položaja v službi. Pa ne da to ne bi bilo res – mnogi so imeli in imajo v službi neznosne razmere. Rešiti se iz neznosnih razmer je dolžnost, vprašanje pa je, ali človek pri tem gleda nazaj ali naprej. Če gleda nazaj, ga bo krivica čedalje bolj razžirala; če gleda naprej, bo videl nove možnosti.

Kdor vstopa v tretje življenjsko obdobje s slabim ali naivnim stališčem, čedalje globlje drsi v puščobno staranje; če pa ju prav obdela – kakor surovo skalo v lep zidak – se seli v prvo skupino lepega staranja.

Dr. Jože Ramovš, Inštitut Antona Trstenjaka 


Vaši komentarji


© 2023 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media