Življenje jih je preizkušalo 

Zgodbe | mar. '18

Sredi Spodnjih Hoč je cerkev sv. Jurija, ki hrani tudi zapise o najstarejši gostilni v tem kraju. Gostilno Divjak, ki stoji nasproti cerkve, so prvič nadzidali že leta 1760. Od takrat pa do danes je stavba doživljala mnoge spremembe in je tako kot nekoč še vedno pojem dobre, trdne gostilne. Skupaj s cerkvijo tvori središče kraja, ki leži na rodovitni zemlji Dravskega polja, nad njim pa se dviga Hočko Pohorje. »Žal ta del Pohorja zamira; skorajda vse propada, čeprav so tam zgoraj čudovite točke,« pravi Jože Divjak, moj sogovornik in lastnik te najstarejše gostilne v kraju. Na moje vprašanje, ali bo mogoče tovarna Magna pripeljala v kraj nov zagon, pravi, da še nič ne kaže na to, za zdaj v Hočah še ne čutijo sprememb. »Pri nas teče življenje še vedno po starih in ustaljenih tirnicah.«

Njegova gostilna stoji na osrednjem Glaserjevem trgu. Poleg gostilne je gospod Jože zgradil tudi motel, gostilno pa je ohranil v svoji prvotni podobi. Domača je tudi njihova kuhinja: »Malice, hitro hrano in še kaj ponujajo v marsikateri gostilni, mi pa ostajamo zvesti dobri domači in predvsem kakovostni hrani.«

Zaradi majhnega dolga izgubili posest

Njegovi predniki so leta 1925 prišli s Pohorja in kupili staro krčmo s posestvom. Toda stari oče Visočnik si je izposodil denar za ta nakup, in kot je bilo dogovorjeno, je vrednost posojila vračal s »klaftrami« drv. Odplačal je že 110 »klafter«, kar je takrat pomenilo 440 kubičnih metrov bukovih cepanic. Manjkalo jih je le še šest, a nastopila je zelo huda zima, in tega ni mogel opraviti v dogovorjenem roku. Zato je izgubil celotno posestvo, veliko okoli 600 hektarjev, ki ga je pred tem zastavil za kredit pri gradbeniku Kifmanu iz Maribora. Po petnajstih letih pa je šla na dražbo tudi stara krčma. Se je pa vendarle tudi tej nesreči nasmehnilo malo sreče; posest in hišo je nazaj odkupil njihov zet Jože, oče našega sogovornika. Nekaj časa, po začetku druge svetovne vojne, je delal na Dunaju v tovarni vagonov in s prihranjenim denarjem pomagal odplačati tastov dolg. Tudi sicer je Jože Divjak prinesel k hiši nov veter, saj je bil zelo sposoben, spreten in daljnoviden človek. Imel je dva otroka – sina Jožeta in hčerko Ano Vido. Omogočil jima je dobro izobrazbo, najboljša popotnica pa sta bila delavnost in svetel vzor, ki sta ju dobila v družini.

Oče je bil v vrhu vojnih oblasti

Toda oče je bil še marsikaj več kot to, kar so doma mislili. Sin Jože je šele na njegovem pogrebu slišal, da je bil v vrhu partizanskega gibanja, da je po vojni v Celovec vozil predstavnike nove države na pogovore z Angleži, celo Miho Marinka ter Leskovška. »Doma nismo vedeli, da je bil v samem vrhu in da so mu bile zaupane posebne naloge. Smo pa poznali njegove partizanske zgodbe. Med drugim tudi to, da je bila za njim razpisana nemška tiralica, toda rešil ga je Avstrijec, šef takratne policije, ki je bil med vojno nastanjen v bližnji Slivnici, in sicer v gostilni očetove sestre Ane. Ta je tiralico spravil v predal in oče, ki je sicer vedel za to, da ga Nemci iščejo, se je lahko povsem svobodno gibal vse do konca vojne. Leta 1979 pa sta prišla na obisk k teti Ani ostareli gospod iz avstrijskega Wildona in njegova žena in takrat je medvojni 'wachtmaister' povedal to zgodbo.«

Po vojni je bil Jože Divjak st. precej razočaran nad ravnanjem nove oblasti. Ker se z njimi ni strinjal, je že leta 1946 izstopil iz vseh organov, tudi iz zveze borcev. To je bilo takrat zagotovo zelo pogumno dejanje, toda kljub tako jasnemu protestu so ga oblasti pustile na miru. Še več, do njega so se vsi po vrsti obnašali zelo spoštljivo. Bil je ponosen človek s trdnim značajem, in to so mu vsi priznavali.

Uspešni kmetje, uspešni gostinci

Po vojni so doživeli nacionalizacijo, vendar jim je bilo v letu 1966 dovoljeno odpreti gostilno, dokončno pa jim je bila hiša vrnjena šele leta 1995. V petdesetih in začetku šestdesetih let so imeli eno najuspešnejših kmetij na Dravskem polju; posedovali so 5 ha zemlje, dnevno so pomolzli kar 200 litrov mleka in imeli kar čez sto stalnih strank. Izdelovali so tudi mlečne izdelke – maslo in skuto. Sprva, se spominja naš sogovornik, je delo na poljih in v hlevu potekalo ročno, zato so za pomoč najeli delavce in jih tudi primerno plačali.

Ko so odprli gostilno, so pridelavo mleka postopno opustili. »Sprva, od leta 1950 do leta 1952, sta imela mama in oče gostilno v najemu v Miklavžu na Dravskem polju, leta 1966 pa sta jo ponovno odprla v domači hiši v središču Hoč, kjer je še danes. Sposoben gospodar in odlična kuharica sta dejavnost vodila vzorno, dobra hrana pa je privabljala številne goste. Na dan so skuhali tudi po 100 različnih obrokov, in to v najplodnejših osemdesetih letih prejšnjega stoletja.

Študij agronomije in Kanada

Jože Divjak ml. in njegova sestra Ana Vida sta odraščala ob delu na uspešni kmetiji in uspešni gostilni. Oba sta bila pridna v šoli, Jože je končal prvo stopnjo študija agronomije že v 23 mesecih – to je bilo leta 1965. Drugo stopnjo šolanja je želel nadaljevati v Ljubljani, a mikalo ga je tudi v tujino, še zlasti si je želel v Ameriko. Vendar je moral ostati kar doma, razlogov je bilo več, predvsem pa je bilo doma veliko dela, zato bi ga zelo pogrešali. Toda kot zelo dober študent je leta 1972 dobil možnost za prakso v Kanadi. Blizu Toronta se je izpopolnjeval na farmi, ki ga je prevzela predvsem zaradi prostranosti in obsega dela. Vse drugo pa je bilo Jožetu že dokaj domače – poznal je mehanizacijo, način dela itd. Tam naj bi ostal dve leti, toda ko je prejel sporočilo, da je oče zelo bolan, se je nemudoma vrnil domov. Bil je prepričan, da bo šel nazaj v Kanado takoj, ko bo očetu bolje. Oče si je opomogel, toda Jože je – po spletu okoliščin – ponovno odšel v Kanado šele čez štiri leta. Takrat je misli, da bo tam ostal za vedno … Pa se je zasukalo drugače.

Poroka in smrt

Jožeta je z ženo Marico seznanila njegova sestra, skupaj sta bili namreč na izpopolnjevanju v Londonu in v službi v Mariboru. Jože, izobraženi svetovljan, je bil navdušen tudi nad njenim znanjem tujih jezikov, saj je tekoče govorila nemško in angleško, pa tudi nad njeno široko razgledanostjo in iskreno skromnostjo. Imela je odlično službo v takrat cvetočem Tamu, po poroki leta 1973 pa je z veseljem delala tudi v njihovi gostilni. Prav z njeno kuhinjo je gostilna dobila nova krila. Vse je kazalo, da je pred njima lepa prihodnost. »Vendar življenje vedno znova prinaša tudi težje preizkušnje, ne le to, kar si želiš,« pravi Jože. V družini je prišlo do nekaj nerazjasnjenih točk, zato se je odločil, da pusti gostilno in da z ženo odideta v Kanado. Najprej je sam odpotoval v obljubljeno deželo, žena pa se mu naj bi v nekaj tednih pridružila. Toda klicala ga je mama in jokala, naj se vrne. Bilo je maja 1976, ravno takrat, ko je bil potres v Posočju. Odločen Jožetov korak je streznil misli v družini in stvari postavil na svoje mesto – vprašanje, ki je bilo sprva razdiralno, so doma rešili in prepričevali Jožeta, naj se vrne. Jože se je vrnil domov, še preden je žena odpotovala k njemu čez lužo.

Toda s tem težkih preizkušenj še ni bilo konec. Ker nista mogla imeti otrok, se je žena Marica zdravila in ob zadnjem odmerku, ki naj bi pomenil, da bosta le povila otroka, izvedela, da ima namesto plodu razraslo maligno tvorbo. Bilo je prepozno, umrla je v najlepših letih. Poslušam to žalostno zgodbo in v Jožetovem glasu zaznam žalost, ki tudi po toliko letih ne pojenja. Doda, da je v zelo kratkem času izgubil dva svoja stebra – očeta in ženo.

Novo življenje

Sledila so težka leta, toda delo je moralo teči naprej. Na ruški upravni enoti je moral urediti neko zadevo in tam je srečal gospo Marjetko, ki danes z njim deli življenje. »Mudilo se mi je urediti neko stvar in prišel sem proti koncu delovnega dne, njej pa se je mudilo domov. Imela je dve majhni deklici in bila v ločitvenem postopku. Marsikaj težkega je doživela … Da ne bi zamudila, sem ji ponudil, da jo peljem.« Tako se je začelo in leta 1996 se je skupaj s hčerkama Natalijo in Suzano preselila k njemu. »Tudi Marjetka je agronomka in tudi ona rada kuha in dela v gostilni,« jo pohvali gospod Jože. Dve leti kasneje se je rodila njuna hčerka Lucija, ki študira ekonomijo v Ljubljani, kjer je nekoč njen oče hotel nadaljevati študij.       

Gostilna in motel

Ko se danes Jože Divjak ozira nazaj, se spomni, kako so garali njegovi predniki ter kako malo sreče so imeli pri vsem tem žrtvovanju za preživetje. Malenkosten dolg jim je odnesel veliko premoženje. Ko so njegovim staršem z denacionalizacijo vrnili hišo, je dobila družina novo moč za lepšo prihodnost. Toda celo življenje sta bili potrebni nenehno vlaganje in garanje, da je gostilna napredovala in se razvijala. Danes bi bila starša ponosna na vse, kar je njun sin še dodal gostilni – tudi motel s 35 posteljami in veliko konferenčno dvorano, ki je lahko tudi dvorana za poročna slavja. Poudarek pa je še vedno na stari gostilni. Stavba, ki je bila nadzidana leta 1760 in potem še mnogokrat obnovljena, posodobljena, dodelana, da je sledila vsem višjim standardom in zahtevam sodobnega časa, je danes najlepši dokaz, da je stara gostilna lahko avtohtona in moderna hkrati. Da lahko ponudi tradicionalne in sodobne jedi, da je vabljiva za staro in mlado. V njej poleg gospoda Jožeta, ki vse skupaj vodi in je »šef«, delajo še gospa Marjetka in njeni hčerki Natalija in Suzana pa tudi prihodnji zet David. Gospodu Jožetu pa se bodo morda nekoč pridružili tudi Lucija in vnuki.

Moj sogovornik se ob koncu pogovora še enkrat ozre nostalgično nazaj: »Novi časi so odnesli stare navade, teh mi je zelo žal. Odšli so 'fantje na vasi', ki so z domačo pesmijo in veseljačenji pozno v noč dajali ritem življenju in smisel obstoja te stare krčme.«

Lidija Jež