Ljudski zbori po stari šegi in navadi
Kraj vaškega zbora je bil prostor pod lipo sredi vasi. O zborih in pravdah pod vaško lipo obstajajo pisani viri že iz 13. stoletja. V Vrbi, Prešernovi rojstni vasi, je še ohranjeno tako legendarno zbirališče vaških gospodarjev. Kolikor kamnov, toliko je bilo domačij v vasi. V lipovi senci niso smeli govoriti laži.
V vzhodnem delu naše dežele so bili nekdaj brodovi na Dravi in Muri skupna lastnina. Na letnih zborih sosesk so njeni člani reševali vsa sporna vprašanja. Če je prišlo do prepirov, so jih poravnali, preden so se razšli. Skupaj so urejali tudi vprašanja drvarjenja, steljeraje v skupnih gozdovih in vprašanje paše na skupnih pašnikih – gmajnah. Pri tem so se strogo držali stoletja starih pravil.
Na Krasu pravica do uporabe gmajne še danes nosi ime jus, čeprav je bila skupna vaška zemlja razdeljena med posamezne kmetije. Osnovno pravilo jusarjev se je glasilo: jusa ni mogoče ne prodati ne darovati, le deduje ga lahko sin po očetu, ko prevzame domačijo. Vse, kar so se jusarji dogovorili na svojih srečanjih, so ohranili v ustnem izročilu. Svojih dogovorov niso zapisovali, a so jih strogo spoštovali.
(vir: pripoved Antona Zlobca, roj. 1903, Ponikve na Krasu)
