Iz mojega srca
Zaradi posebnih razmer je dostop do članka odprt za vse obiskovalce strani.
Dolgo že pišem te zgodbe »z mojega okna«: gledam vas, poslušam vas in vse je zgodba. Danes pa ne bom nič gledala okrog – danes vam bom napisala zgodbo naravnost iz svojega srca. Ki me zdaj močno boli.
To leto se je zame začelo drugače kot druga leta – že dolgo živim sama in v moji spalnici nihče ne diha. Zdaj pa sem že od jeseni delila dnevno sobo v domači hiši z očetom – ponoči je potreboval nekoga ob sebi – in to ni mogla biti mami, ki je v spalnici poskušala najti mir za svoje rahlo spanje. Pa bi mu, šibka in nemočna, ne mogla pomagati, tudi če bi bila poleg.
Moj ati, ki je v visoko starost trdo delal in vsem pomagal, je zdaj potreboval pomoč! Iz močnega, trdnega, pokončnega moža se je spremenil v ranljivo bitje, nemočno v telesu, pa vendar še vedno tako dostojanstveno v duhu! Tako vdano in potrpežljivo – kot bi vso nekdanjo neuklonljivo moč usmeril v ponižnost! Vse nevšečnosti starosti in nemoči je sprejemal s humorjem, smejali smo se ob njegovi postelji vsak dan. Noči pa sem preživljala ob poslušanju njegovega dihanja. Diha? Še diha? In ob vstajanju, kadar ga je bolelo ali je kaj potreboval ...
Njegove zadnje besede? Ne spomnim se – marsikaj je šepetal zadnje dni, pa nisem razumela … Morda je bilo zadnje razumljivo sporočilo tisto jutro, ko je vdano rekel, ko ni mogel več iz postelje: »Saj se bom navadil, a ne?« Ni se mu bilo treba navaditi, ljubezniva smrt ga je zazibala v spanec in vseh zemeljskih težav je bilo konec.
Mami, drobna starka, ki je vse življenje mislila umreti prva, se je sklonila nad posteljo: »Ne odpeljite ga, ne morem živeti brez njega!« Vendar so ga seveda odpeljali.
Že pred tem je postajala vedno tišja, vedno bolj nemočno je gledala svojega moža, kako se poslavlja, in nihče ne ve, koliko je morala trpeti in kaj se je dogajalo v njeni glavi. Na pogreb ni mogla, grob pa je šla obiskat – vendar vso pot tja in nazaj ni rekla nobene besede. Sploh je skoraj popolnoma utihnila, ničesar več ni potrebovala, postajala je nežna in krhka in prozorna kot svila. Moč ji je vidno upadala in vedno bolj je tonila v spanec ... Zdaj sem ponoči prisluškovala njej-diha? Še diha? Potem pa …
Čez tri tedne je mirno zaspala za večno. Njene zadnje besede? Ne vem. Morda nemočne: »Tako ne gre več naprej ...« ali »Moli zame!« … ali kaj podobnega, saj je te stavke kar naprej ponavljala. Tudi ona na koncu ni mogla več razločno povedati, kar je poskušala ... To pa smo razumeli, da ni želela, ni mogla več ostati ... In se je poslovila in odšla za njim, ki ga je imela rada vse življenje.
Tri tedne! To si ponavljam kar naprej samo zato, da si bom predstavljala ta čas, tako čudno zožen in zmaličeno raztegnjen obenem, tako neznansko nepredstavljiv, da zlahka verjamem, da časa sploh ni! Neskončno raztegljiv – ali pa stoji, kot zdaj stoji ura v naši dnevni sobi.
Zdaj poskušam ujeti z obema rokama niti svojega življenja – zbrati misli in urediti dneve; vse je tuje. Kako čudno prazen je svet! Seveda vem, da sem malo prestara, da bi se naslanjala na mamico in se zanašala na atka – pa prav to sem počela vse življenje, tako rekoč prav do zdaj, do njune in svoje starosti. Kdo mi bo zdaj povedal, kaj je res in kaj je prav in kako je bilo včasih in kaj bo zdržalo na vekov veke? Ah, ne vem, zakaj si tako želim vedeti njune zadnje besede – saj je vseeno: tako veliko sta mi povedala v življenju in vse besede zdaj čutim kot svete. Zdaj razumem očeta, ko je vedno govoril: »Ata so rekli ...« in se držal navodil zdavnaj umrlega očeta ...
Eno vem zagotovo: nikoli nisi dovolj star, da ne bi zelo bolelo, ko izgubiš starše. V mladosti sem jokala ob misli, da bom kdaj ostala sirota, poslušala sem pesem o siroti Jerici in točila grenke solze. Zdaj sem stara gospa, pa se ne morem ubraniti solz – vsako jutro, ko se zavem, da ju ni več.
Vendar je to moja, naša izguba, zanju pa sem vesela, da sta prestala to življenje! Kako smo smešni – bojimo se smrti, pa je tako mila, nežna in blagodejna, tako dober konec vseh bolečin! Bolečina je del življenja, ne smrti!
Kot je zapisal Axel Munthe v San Michele: Tanatos, ta usmiljeni angel smrti, vsem enako, vsakomur ob njegovem času ne glede na vse … s tihim zagrinjalom pokrije utrujene oči in nežno odvzame dih z izmučenih ustnic ... Vem, videla sem že večkrat in zdaj ob starših ponovno! In zdaj razumem pesnika: prijazna smrt, ti ključ, ti vrata, ti si srečna cesta, ki pelje nas iz bolečine mesta ... In jaz verujem, da pelje v nesmrtnost: v lepoto in sozvočje in radost in mir.
Ne, smrti se res ne bom nikoli bala! Tudi za to izkušnjo, poleg vsega drugega, sem staršem neskončno hvaležna.
In okrog in okrog je spokojen mir … in mir je v mojem srcu.
