Pridobljenih pravic ne damo

mar. '18

Ob praznovanju stoletnice, odkar so ženske v Veliki Britaniji dobile volilno pravico (pri nas ženske lahko volijo od leta 1945), smo slišali, da imajo Angležinje še vedno za 14 odstotkov nižjo plačo od moških kolegov za enako delovno mesto. Tudi pri nas ne moremo govoriti o enakosti med spoloma, čeprav Slovenke v primerjavi z ženskami drugje po svetu živimo bistveno bolje, pravi Sonja Lokar, profesorica, sociologinja, političarka in predana aktivistka tudi še zdaj, ko je v pokoju. Desetletja se kot političarka in predstavnica civilne družbe zavzeto bori za pravice žensk oziroma enakost med spoloma. Poudarja, da v obeh sferah ni mogoče ničesar doseči brez sodelovanja in povezovanja.

 Kakšen je položaj žensk v slovenski družbi?

Odvisno, s kom se primerjamo. Obstajata dve pomembni mednarodni zbirki podatkov o enakosti spolov v družbi. Imata nekoliko različna merila, a obe merita položaj spolov na trgu dela, lastništvo ekonomskih virov, izobraženost, zdravje, porabo časa – koliko časa kateri spol porabi za plačano in neplačano delo, in politično moč.

Globalna raziskava, imenuje se The Global Gender Gap Index, kaže, da je Slovenija osma na svetu, v evropski raziskavi Gender Equality Index pa smo na desetem mestu. Ampak obe raziskavi kažeta, da je razlika med položajem moških in žensk pri nas še vedno 20 odstotkov. Na Islandiji ta razlika znaša le 12 odstotkov, medtem ko je evropsko povprečje skoraj 40 odstotkov.

Ta naskok smo si priborile v času socializma. Zato me veseli, da smo ubranile – resda s kremplji in zobmi – vsaj del socialistične dediščine: zaposlenost žensk za poln delovni čas, odlične vrtce, borbene sindikate, ko gre za socialne pravice na nacionalni ravni, vsaj delno še sistem zdravstvenih domov, ki so ga nekoč po nas kopirali Švedi …

Ali smo torej enakopravne z moškimi?

Slovenke v primerjavi z ženskami drugje po svetu živimo bistveno bolje. Vendar ne dovolj dobro, da bi lahko rekle, da smo zares enakopravne, da imamo enake možnosti in enake priložnosti. Merilo enakosti v družbi je, kadar ženske od družbenega napredka – ekonomskega in socialnega razvoja – dobimo enak delež, kot ga dobijo moški. Tu nam pa nekaj umanjka.

Skrbi me, da so vsi trendi negativni: plačna vrzel raste, že tretje leto zapored se dviga. Ko je bila najnižja, to ni bila posledica tega, da so ženske zaslužile več, pač pa tega, da so moški zaslužili manj. V krizi so jim vzeli bonitete, manj so potovali … Tako je nastajala enakost v revščini. Naš cilj seveda ni, da bi bili vsi enakopravni na način, da bi postali vsi enako revni.

Kje pa se najbolj pozna ta neenakost?

Največji kazalnik, da nismo enaki, je razlika med moško in žensko pokojnino oziroma razlika med moškimi in ženskami, ki v starosti živijo v revščini. Te razlike so odvratno visoke. V starosti nad 60 let v Sloveniji v revščini živi 20 odstotkov žensk in 11,5 odstotka moških. Pri nas je razlika med žensko in moško pokojnino 17,4 odstotka, povprečje v EU je 40, v Nemčiji na primer znaša kar 46,5 odstotka, tudi na Nizozemskem in v Avstriji ta razlika presega 40 odstotkov.

Kje vse najdemo diskriminacijo na podlagi spola?

Marsikje, pa je niti ne opazimo. Recimo v bolezni; znano je, da med bolniki z duševnimi težavami prevladujejo ženske in da ima več moških težave s srcem in ožiljem. Pa poglejte, v kakšnem stanju so psihiatrične bolnišnice (ali oddelki) in kako so urejeni kardiološki oddelki.

Še en primer: pred leti je bila nagrada na ljubljanskem maratonu za moške bistveno višja kot za ženske. Denar je šel iz mestnega proračuna. To je bila odkrita diskriminacija in dolgo nikogar ni zmotila. V športu je sploh veliko podobnih primerov. Lokalne skupnosti največ denarja namenjajo za nogomet, ki bolj zanima fante, da bi pa podpirali športe, ki so bolj všeč deklicam, pa denarja ni.

Diskriminacija je tudi na nasprotni strani. V ločitvenih postopkih pri določanju skrbništva nad otroki moški večkrat potegnejo kratko. Še en primer je reproduktivno zdravje. O ženskih rakih (rak na dojki, jajčnikih …) veliko govorijo in pišejo. Veliko manj je govora o raku na prostati in umiranju semenčic. Moški postajajo vse manj plodni, pa to nikogar ne skrbi. Ali pa kontracepcija: zakaj niso kondomi brezplačni? Tako bi se fantje hitreje in lažje zaščitili, poleg tega pa tudi sprejeli večjo odgovornost v spolnosti.

Ali bi spet potrebovali Urad za enake možnosti, ki je nekoč že obstajal?

Vsekakor, in še boljšega kot je bil ta, ki so ga ukinili. Zdaj pri ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti deluje sektor za enake možnosti – ima pa zelo majhen manevrski prostor. Potrebovali bi posebno ministrstvo za enakost spolov ali neodvisno medministrsko telo, podrejeno neposredno predsedniku vlade, z močnimi pooblastili, ki bi vsak zakon, preden bi bil sprejet, zares preverilo z vidika, kaj pomeni za ženske in kaj za moške, in nadziralo, kako se zakonodaja izvaja.

Kako delovanje številnih nevladnih organizacij vpliva na družbo?

Civilna družba je že od osemdesetih let prejšnjega stoletja zelo veliko prispevala, da je naša družba boljša, kot bi sicer bila. Veliko stvari se je spremenilo, a je javnosti to težko zaznati, ker se meje pomikajo počasi, korak za korakom. Če ne bi bilo nevladnih organizacij, bi nasilje nad ženskami še vedno pometali pod preprogo. Imeli smo fantastično gibanje za ohranitev javnega zdravstva. Brez njega bi nam ta sistem že davno sprivatizirali in zdravje bi postalo privilegij tistih, ki si lahko storitve plačajo.

Pa še nekaj: na prehodu iz socializma v kapitalizem smo verjeli, da je civilna družba le gojišče naprednih idej in inovacij. Je. Je pa tudi gojišče nazadnjaških idej in nazadnjaških predlogov. Vsa današnja civilna gibanja zagotovo niso v splošno dobro.

Ali lahko rečemo, da civilna združenja ohranjajo solidarnost v družbi?

Sama civilna družba je premalo. Solidarnost ni samo moralna kategorija. Solidarnost je ekonomska kategorija ljudi, ki brez nje ne morejo preživeti. In takih ljudi je v vsaki družbi največ. In seveda si tisti, ki živijo na račun teh, ki nimajo ničesar, prizadevajo preprečiti, da bi se solidarnost sploh razvila, ali pa jo poskušajo razbiti. Ustvarjajo konflikte med skupinami, ki bi si lahko pomagale, namesto da si skačejo v lase. No, pri tem jim gredo na roko tudi javni in socialni mediji, ki zadnjih dvajset let uničujejo ugled institucij: šolstvo je zanič, zdravstvo je zanič, sodstvo je zanič, politiki so vsi korumpirani, gospodarstvo se utaplja, nobene pozitivne stvari nikjer … Ampak vse tudi ni slabo. Ta nergaški negativizem je usmerjen v to, da ljudem jemlje optimizem in občutek, da znajo, zmorejo in lahko vplivajo na stvari. To je tlakovanje poti v diktaturo. Solidarnost v sodobni družbi temelji na močni socialni državi, prostovoljstvo civilne družbe je ne more nadomestiti, je lahko le češnja na torti.

Kolikšen vpliv pa ima na politiko?

Za zdaj je civilna družba korektiv, a prešibek. Izvršna oblast in strankarska politika jo nenehno poskušata vsrkati in ukrotiti. Če pa narediš dovolj veliko civilnodružbeno skupino, ki se zavzema za nekaj pravičnega, je politika ne more več ignorirati. Politika ne bo naredila ničesar sama od sebe, pod pritiskom organiziranih ljudi, ki o nekem pomembnem vprašanju pridejo do resničnega soglasja, pa ji ne preostane drugega, kot da se mu podredi.

V vseh teh letih sem prišla do naslednjega presenetljivega spoznanja: nobena stvar, v kateri se resnično spremeni razmerje moči med moškimi in ženskami, ne postane družbena vrednota – in večinsko mnenje – dokler te stvari ne sprejmejo za svojo tudi velike konservativne stranke.

V svetu se krepi žensko gibanje. Kako pa je pri nas?

Pravzaprav se žensko gibanje v svetu hkrati krepi in usiha. V tem hipu je veliko bolj živo v Slovenji kot v Angliji ali Franciji.

Kaj je paradoks svetovnega ženskega gibanja? Da je v tem trenutku močnejše tam, kjer je bilo vedno šibkejše, to je v Afriki, Južni Ameriki in celo v Združenih državah Amerike. V ZDA mogoče nastaja nekaj zares novega. Na začetku je šlo predvsem za upor liberalnih feministk proti odprtemu mačizmu predsednika Donalda Trumpa. Upor proti spolnim zlorabam so začele hollywoodske igralke, za katere lahko rečemo, da ne živijo ravno v pomanjkanju. Potem pa je ta upor podprlo 700 tisoč Latinskoameričank, ki delajo v kmetijstvu, doživljajo enake stvari, a nimajo vidnosti in denarja, da bi si pomagale. Zanje so vplivne ženske v Hollywoodu ustanovile finančni sklad … Tako se je boj za pravico žensk, da niso izpostavljene spolnemu nasilju na delovnem mestu, sprevrgel v razredno vprašanje in tudi v vprašanje solidarnosti in samoorganiziranosti. Kaj takega se v Evropi za zdaj še ne dogaja.

Ste pobudnica ustanovitve Ženskega lobija Slovenije in tudi njegova bivša predsednica. Je lobi morda najpomembnejši del ženskega gibanja pri nas?

Napredno žensko gibanje je zasnovano na konsenzu o enakosti spolov, ki ga je svet dosegel na 4. ženski svetovni konferenci Združenih narodov v Pekingu leta 1995. Še vedno marsikaj manjka, zapisanih dvanajst področij pa je dovolj široka platforma, na kateri se lahko vse skupine, ki delamo za enakost, povezujemo. Del skupnega naprednega ženskega gibanja so tudi skupine ali društva, ki niso v Ženskem lobiju, pa se zavzemajo za podobne stvari, na primer Društvo Ključ – center za boj proti trgovini z ljudmi, sindikalistke, tudi ženske v demokratičnih političnih strankah. Šele ko so tesno povezane s civilno družbo, ženske v strankah dobijo moč, ki je v svojih strankah sicer nimajo. Prevelike družbene razlike moramo odpraviti s skupnimi močmi in tudi v sodelovanju z moškimi. Nimam nobene iluzije, da bi kaj bistvenega spremenili v odnosih med spoloma, če bi se za to zavzemale samo ženske.

Kakšen je pravzaprav vpliv Ženskega lobija Slovenije? Oglašate se pogosto in angažirano, pa se vaš glas dovolj sliši?

Naš vpliv počasi raste, čeprav nimamo nobene formalne moči, nobenega denarja, vzdržujemo se s članarino, vse smo prostovoljke. Naredimo si načrt, kaj bomo naredile, in zbiramo strokovnjakinje in aktivistke in moške zaveznike, ki so se pripravljeni angažirati. Delujemo na dveh ravneh: branimo že pridobljeno (lani smo na primer preprečile poskus uvajanja doplačevanja za hormonsko kontracepcijo) ali pa dajemo pobude, s katerimi ustvarjamo nove možnosti za svobodo in enakost. Na tej ravni je na primer zavzemanje Ženskega lobija Slovenije za dejansko enakost žensk in moških pri odločanju o vseh družbenih zadevah.

Povezujemo deset družbeno prepoznavnih nevladnih organizacij. Štiri se ukvarjajo z nasiljem nad ženskami, ena z opolnomočenjem žensk, med članicami je Mirovni inštitut, ženske, ki se ukvarjajo s podjetništvom, ženske, ki se ukvarjajo z mednarodnim razvojnim sodelovanjem, društvo Dobrnič, ki prenaša zgodovinske feministične tradicije, društvo visokošolskih izobraženk. Tesno smo povezane tudi z novo skupino študentk iz mladinske organizacije Iskra, ki se ukvarja z odpravo prostitucije in reproduktivnim zdravjem.

Smo sestavni del Evropskega ženskega lobija, spremljamo vse, kar se dogaja v Evropski uniji, in sodelujemo pri skupnih akcijah. Ena takih je, da smo zahtevale od vseh evropskih držav in tudi EU kot celote, da ratificirajo istanbulsko konvencijo za preprečevanje nasilja nad ženskami. Stopile smo skupaj, okrepile pritisk in v glavnem nam je uspelo.

Glasno ste se zavzele za zvišanje najnižjih pokojnin na 500 evrov tudi za ženske. V prvotnem predlogu so na ženske, ki niso imele polne pokojninske dobe, kar pozabili, mar ne?

Predlagana rešitev, da bi dvignili pokojnino tistim, ki so se upokojili s polno delovno dobo 40 let, je bila hvalevredna, čeprav tudi 500 evrov ni veliko, vsekakor pa ni bila pravična. Nihče ni pomislil na ženske, ki so se v preteklosti upokojevale pri nižji starosti in seveda z manj delovne dobe, ker je tako velevala zakonodaja.

Lahko da so imeli v mislih socialni ukrep zmanjšanja revščine, hkrati pa je bila to prikrita diskriminacija spolov. Zdaj zvišano najnižjo pokojnino dobiva skoraj trideset tisoč upokojenk, ne samo deset tisoč, kot je bilo sprva predlagano.

Zelo kritične ste bile tudi do predloga zakona o dolgotrajni oskrbi.

Največji problem tega zakona je ta, da pravzaprav drugih potreb kot zdravstvenih ne vidi, pa še te pravzaprav šele takrat, ko je človek popolnoma nemočen. Do tega pa je dolga pot.

Ljudje, ki sami ne morejo (več) skrbeti zase, potrebujejo več kot le to, da jim zamenjaš plenico. Potrebujejo predvsem občutek spoštljive vključenosti v okolje, v katerem živijo, potrebujejo, da jih kdaj kdo pelje v knjižnico ali na sonce. Če tega ne vključimo v paket dolgotrajne oskrbe, nismo nič rešili.

Treba je narediti solidaren zavarovalniški sistem, ki bo javna služba in bo temeljil na kakovostnih storitvah. Ni nujno, da jih opravljajo samo javne institucije, lahko tudi drugi izvajalci pod enakimi pogoji, enako strokovno in pod zelo veliko kontrolo, da ne prihaja do zlorab z ene ali druge strani. Če naredimo iz storitev, ki so namenjene starim ljudem, spodobno plačano profesionalno delo, dobimo na tisoče novih delovnih mest. In ni res, da si tega ne moremo privoščiti. Predrago je samo, če hoče nekdo zaslužiti masten profit ali če ne najdemo res racionalne rešitve. Švedi so to rešili tako, da nimajo samo državne inšpekcije, pač pa lahko uporabniki izbirajo storitve in skupaj s svojci javno in anonimno ocenjujejo kakovost vseh storitev. Na ta način je seveda dejavnost dolgotrajne oskrbe težko spremeniti v pridobivanje dobička.

Ena izmed pripomb se nanaša tudi na to, da bi »njegovo izvajanje ohranjalo in krepilo tradicionalno vlogo žensk v družbi, poslabšalo njihov ekonomski in socialni položaj«.

Zato je tako nujno potreben dober zakon o dolgotrajni oskrbi. Kdo je zdaj s tem najbolj obremenjen? Ženske srednjih let, ki že skrbijo za svoje otroke in vnuke pa še za ostarele starše ali moževe starše, ob tem jih veliko še hodi v službo. Danes so odrasli otroci dostikrat odvisni od bedne 'penzije' svojih staršev, če ne podedujejo stanovanja, gredo lahko kar na cesto. Tako živimo. In če tako živimo, potem mora zakon o dolgotrajni oskrbi enostavno odpisati obvezo otrok, da v prvi vrsti oni skrbijo za svoje starše. To ne pomeni, da ne bom skrbela za svojo mamo, ampak obveznost, da bo moja mama dobila, kar potrebuje, pa ne more biti moja. Lahko da nimam službe ali živim zelo daleč od staršev. Moj sin živi na Danskem, dva tisoč kilometrov stran, kako naj potem skrbi zame?

Imate dolgoletne politične izkušnje. Zakaj ni več žensk v politiki? Dvajset let smo imeli v parlamentu med 7 in 13 odstotki žensk, zdaj jih imamo 36 odstotkov, vse več jih ima tudi vidne politične funkcije, a zdi se, da zelo malo dejanske moči.

Neke stvari so preprosto zgodovinsko zakodirane. Recimo v času, ko so ustanavljali prve politične stranke, ženske sploh nismo imele pravice biti članice in nismo imele volilne pravice. Tudi prvi parlamenti so bili brez žensk. Politika je bila dolgo rezervirana samo za moške, stranke so bile torej že po zgodovinskem nastanku moške trdnjave.

V strankah – ne glede na to, na katerem političnem polu so – je največja težava, da ženske nimajo vpliva na odločitve, ki se dejansko izvajajo, ali na prioritete, ki jih ima stranka. Članice pomagajo pri pripravi programa, vplivajo celo na vsebino volilnih obljub. Toda šele ko pride stranka na oblast, se pokaže, ali je o vprašanjih, ki zadevajo interese žensk, enakost spolov, mislila zares. Po tem, kaj stranka na oblasti dejansko počne, lahko presojaš, koliko je kakšna stranka dejansko naklonjena enakosti spolov. In koliko so ženske v njej res močne.

Tiste, ki so v parlamentu, pa kot da ne znajo »potegniti« skupaj ...

Slabo je, da so sedanje poslanke prepozno ugotovile, da bi morale bolj sodelovati med seboj, dobro pa je, da so lani vendarle ustanovile klub poslank.

V resnici sva spet pri vprašanju solidarnosti. Ženske kot akterke v političnem prostoru niso enotna skupina, nimajo enotnega interesa. Ženska, ki pripada skupini ekonomsko najbolj preskrbljenih ljudi, se najbrž zelo težko poistoveti z žensko, ki na črno čisti njeno stanovanje. Ni res, da je solidarnost med ženskami mogoča pri vsakem vprašanju, je pa mogoča pri nekaterih. Najti moramo tista vprašanja, v katerih se ženske lahko sporazumemo. To pa so enako plačilo za enako delo (pri čemer ni vseeno, ali se za enakost plačil borijo ženske v IT-industriji, kjer so plače visoke, ali pa sezonske delavke), ničelna toleranca do nasilja, več politične moči, pravica do načrtovanja družine …

Na splošno pa potrebujemo družbeno soglasje o tem, kolikšen del delovanja družbe in razvoja mora biti zasnovan na solidarnosti in medsebojni pomoči in do kod bomo pustili vstopati kapitalu na področja, kjer je škodljiv. Znanje ni za na trg, zdravje ni za na trg, voda in osnovna stanovanja niso za na trg, tudi dolgotrajna nega ne. Ker če te stvari prepustiš trgu, postanejo blago, sredstva za ustvarjanje profitov in prenehajo biti tisto, čemur so bile namenjene.

Anita Žmahar


Vaši komentarji


© 2018 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media