Stavbna dediščina se najbolje ohranja, če živi

Zgodbe | mar. '18

ODSTRTE PODOBE – IDRIJA

Dr. Živa Deu

Najstarejše slovensko rudarsko mesto se je z odkritjem in pridobivanjem živega srebra od konca 15. stoletja razcvetelo na vseh področjih, od tehnike in znanosti do trgovine in kulture. »Tako se današnja Idrija, katere celotno staro mestno jedro je od leta 2012 uvrščeno na Unescov seznam svetovne dediščine, lahko postavlja ne le z bogato rudarsko dediščino, razstavljeno v muzeju, ter podzemnim svetom rovov in jaškov, ki so danes sicer večinoma zaliti, zasuti ali kako drugače zaprti, ampak tudi s številnimi pomembnimi arhitekturami, ki so in še vedno oblikujejo, spreminjajo in dopolnjujejo prostor mesta,« poudarja pomen ohranjanja naselbinske in stavbne kulturne dediščine arhitektka, redna profesorica dr. Živa Deu, ki je bila do lanske upokojitve zaposlena na ljubljanski fakulteti za arhitekturo.

Kakor izpričuje tudi idrijska razglednica iz leta 1903, med starimi meščanskimi hišami na Mestnem trgu po arhitekturno bogatem videzu izstopa leta 1898 zgrajena secesijska mestna hiša z vogalnim stolpom, v kateri je danes sedež občinske uprave. Nasproti nje stoji velika klasicistična trinadstropna Tavčarjeva hiša, ki je leta 1879 nastala z nadgraditvijo prejšnje rudarske večstanovanjske stavbe. Na osrednjem odprtem mestnem prostoru je od leta 1628 stala cerkev sv. Barbare, zavetnice rudarjev, ki so jo pri preurejanju trga leta 1951 podrli in tako precej uničili njegov videz. Nekaj podobnega se je zgodilo tudi ob zadnji ureditvi Mestnega trga po načrtih arhitekta Borisa Podrecce, ki je sicer naslonjena na zgodovino prostora, vendar pa deluje nekoliko tuje in ne vabi k sproščenemu druženju meščanov in obiskovalcev. »Čeprav nova ureditev pozornemu opazovalcu pripoveduje zgodbo idrijske rudarske preteklosti, je z njo izzvenela nekdanja lepota trga, na katerem se je ročno delo domačih zidarskih, kovaških in drugih mojstrov čutilo na vsakem koraku,« meni naša sogovornica.

Mestna hiša bogati tržni prostor

Mestna hiša spominja na bogate čase na prelomu prejšnjih stoletij, ko je po navedbah Janeza Kavčiča rudnik, ki je tedaj zaposloval okrog 1250 delavcev in letno pridobil 500 ton živega srebra, ustvarjal tretjino dohodkov vseh rudarskih obratov habsburške Avstrije, Idrija pa je bila s 5500 prebivalci drugo največje mesto na Kranjskem. Idrijski rudarji, meščani in izobraženci so se v tistih časih dejavno vključevali v živahno politično, društveno in kulturno življenje. V letih od 1896 do 1904 je bil idrijski župan liberalni prvak Dragotin Lapajne, ustanovitelj realke in zavedni Slovenec, ki je že leta 1896 na občini uvedel slovenščino kot uradni jezik. Pod njegovim vodstvom so na mestu, kjer je stala velika hiša trgovca in posestnika Sežuna, leta 1897 začeli graditi novo občinsko upravno palačo. Načrte zanjo sta izdelala madžarska arhitekta Clemens M. Kattner in Gustav A. König, glavni izvajalec del je bil stavbni podjetnik Andrej Likar, gradnjo pa je nadzoroval rudniški inženir Jaroslav Šotola. Slovesna otvoritev mestne hiše, katere gradnja je občino veljala skoraj 52.600 goldinarjev, je bila 2. decembra 1898. Ob tej priložnosti je na slavnostni seji občinskega odbora župan poudaril, »da se je pri dobavi gradiva in delih gledalo na to, da so zaslužek dobivali domačini in sploh Slovenci«.

Idrijski mestni trg z (od leve) mestno hišo, cerkvijo sv. Barbare in Tavčarjevo hišo leta 1903

Mestna hiša ima bogato in pestro razčlenjeno glavno in stransko fasado, ki s svojim videzom dvigata kakovost mestnega središča. Arhitekta sta predvsem upoštevala dejstvo, da gre za reprezentativno vogalno stavbo, ki naj obvladuje prostor na južno in zahodno stran. Zato sta s stopničasto zaključenim vogalnim pomolom izrazito poudarila diagonalo. Mestna hiša bogati tržni prostor pred seboj z vrsto detajli. Ob praznovanju 500. obletnice Idrije in rudnika sta domača slikarja Nande Rupnik in Rudi Skočir preddverje in sejno dvorano mestne hiše okrasila z domiselnimi grafiti.

Spominska plošča na pročelju mestne hiše nam sporoča, da se je v Idriji 10. decembra 1903 rodil kipar, slikar in grafik Nikolaj Pirnat. Po maturi na idrijski realki je na zagrebški umetniški akademiji končal specialko za kiparstvo. Po izpopolnjevanju v Parizu se je kot risar zaposlil v uredništvu Jutra, med drugo svetovno vojno je bil v italijanski internaciji in partizanih, leta 1945 pa je postal redni profesor na novoustanovljeni ljubljanski akademiji za upodabljajočo umetnost. Ustvaril je vrsto kiparskih portretov, se uveljavil kot knjižni ilustrator, posebno dokumentarno vrednost pa imajo njegove risbe in karikature slovenskih umetnikov.

»Videz največjega idrijskega trga skupaj z drugimi podobnimi mogočnimi mestnimi hišami oblikuje tudi stanovanjsko-poslovna zgradba, poznana kot Tavčarjeva hiša. Stavba, ki se je z zadnjo prezidavo v letu 1879 oddaljila od značilne arhitekture idrijskih rudarskih hiš s strmimi dvokapnimi strehami, v svoji konstrukciji skriva ostaline, ki razkrivajo njeno resnično starost in odstirajo zgodbo njenega arhitekturnega razvoja vse do današnje, samosvoje in likovno dovršene podobe,« je v svoji najnovejši, deseti samostojni poljudno-strokovni knjigi Dragocenosti starih mestnih jeder zapisala dr. Živa Deu, ki je bila leta 2013 prva ženska, ki je na ljubljanski fakulteti za arhitekturo postala redna profesorica.

Tavčarjeva hiša je nad pritličjem v celoti lesena

Tavčarjeva hiša (Mestni trg 16) je dobila današnjo podobo leta 1879.

Mestno vilo je v današnji obliki dogradil podobar Jurij Tavčar Idrijski (1820–1892), ki je s slikami, freskami in lesenimi oltarji krasil notranjščine cerkva v številnih krajih na Primorskem, Kranjskem, v Beli krajini in severni Istri. Če natančneje pogledamo obledelo sliko Tavčarjeve hiše, ki jo je leta 1890 napravil ljubljanski fotograf Ernest Pogorelc, bomo na strehi opazili lesen kip sv. Jurija v naravni velikosti, ki ubija zmaja, na lepo okrašeni čelni steni nad balkonom pa je obešena podoba na platnu Brezmadežna iz leta 1862. Oboje je ustvaril Jurij Tavčar, pri čemer je lesen kip na prostem kmalu propadel in so ga odstranili, medtem ko so sliko Brezmadežne okrog leta 1928 prenesli v notranjost hiše. Takrat je bila njena lastnica Katarina Rupnik, po letu 1932 pa je prešla v last Majnikov, od katerih zdaj v njej živi Sonja Majnik, poročena z arhitektom Cvetom Kodrom, ki je bil v letih od 1997 do 2005 idrijski župan.

Če stavbni ovoj s svojim enovitim in urejenim videzom prikriva dolgo razvojno pot hiše, jo, kot navaja prizadevna zagovornica ohranjanja slovenske stavbne dediščine, notranjost razkriva. Nepregleden preplet različno velikih prostorov, kratkih, ozkih in zavitih hodnikov, ki so med seboj povezani z ozkimi, strmimi enoramnimi stopnicami, neenako visoke in široke vratne odprtine ter ohranjena lončena grelna telesa so več kot očitni kazalci stoletnega razvoja hiše. Še več, današnja stavba mestnega videza v sebi skriva tudi zgodovino svoje predhodnice, enonadstropne rudarske hiše, ki je prej stala na tem mestu, ob vhodu opustelega rudnika sv. Katarine, ki je obratoval do leta 1682. V kleti so namreč pred kratkim odkrili ostaline rova, ki je bil najverjetneje del opuščenega rudniškega sistema. Presenetljivo je tudi spoznanje, da je hiša, ki navzven daje vtis trdne »zidane« konstrukcije, nad pritličjem v celoti lesena. Leseni so tako stropi kot vse zunanje in notranje stene, kar je velika redkost.

Da bi ohranili starinski značaj te konstrukcijsko še vedno trdne hiše, jo njeni lastniki skrbno vzdržujejo in popravljajo. Pred kratkim je stavba dobila novo strešno kritino, popravili so stavbno pohištvo ter obnovili omete in zunanji stavbni okras. Poleg stanovanjskih prostorov je v najvišji etaži urejen arhitekturni biro, v prvem nadstropju deluje slikarska šola, v pritličju pa sta prostor dobili učilnica za pouk tujih jezikov ter prodajalna in izdelovalnica idrijskih čipk. »Vse spremembe so bile izpeljane tako, da so obvarovale neprecenljivo zgodovinsko vrednost hiše, kar je tudi osnovno vodilo razvojnega varstva nepremične kulturne dediščine. Ta se namreč najbolje ohranja, če je v uporabi, če živi,« je prepričana dr. Živa Deu.

Boris Dolničar


Vaši komentarji


© 2022 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media