Ne odstopamo od solidarnosti v zdravstvu
Na posvetu o novostih, ki jih prinaša zdravstvena reforma in sta ga v začetku februarja pripravila Zveza društev upokojencev Slovenije (Zdus) in ministrstvo za zdravje, so udeleženci znova razpravljali o stališčih do zakonov o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (ZZVZZ) ter dolgotrajni oskrbi.
Mag. Rosvita Svenšek, predsednica Komisije za zdravstveno varstvo in duševno zdravje, je vnovič predstavila stališča Zveze društev upokojencev Slovenije. Pripombe se v večini nanašajo na preveč splošno opredelitev pravic, pričakovali so namreč, da bo povsem jasno opredelil pravice in obveznosti zavarovanih oseb, občin, delodajalcev in države. Opozorili so na premalo solidarno zdravstveno doplačilo, ki ga uvaja nov zakon. Predlog po mnenju Zdusa pomeni odmik od načel solidarnosti, po katerem vsak prispeva sorazmerno enak delež svojega dohodka.
Kar zadeva pravico začasne zadržanosti od dela in nadomestila v tem času, se ne strinjajo z določilom, da bi zavarovanec po 3 mesecih bolniške odsotnosti moral na posebni pregled k specialistu medicine dela. Ta namreč ne pozna podrobnosti o bolnikovi bolezni oziroma zdravljenju in drugih okoliščin. Nesprejemljiva se jim zdi tudi določba, po kateri bi zavarovanec dobil po 12 mesecih odsotnosti z dela nadomestilo v višini 60 odstotkov osnove.
Upokojenci imajo tudi pripombe na upravljanje zdravstvene blagajne. Med drugim se ne strinjajo z odpravo skupščine in upravnega odbora zavoda, saj je tako ukinjen vsaj minimalen možen vpliv zavarovancev in delodajalcev na področje zdravstvenega zavarovanja.
Ministrstvo bo upoštevalo pripombe
Ministrica Milojka Kolar Celarc je poudarila, da predlog ZZVZZ ohranja in krepi javno financiranje zdravstvenega sistema in povečuje delež proračunskih sredstev za zdravstvo s sedanjih 3 odstotkov na 7 odstotkov. To pomeni, da se bo povečal delež javnega financiranja s sedanjih 71 odstotkov na 87 odstotkov. Napovedala je, da bodo, kolikor bo le mogoče, upoštevali pripombe. Ponovno naj bi predlagali sedemstopenjsko lestvico zdravstvenega doplačila, ki bi nadomestilo dopolnilno zdravstveno zavarovanje. Tako bi zavarovanci po novem plačali od 20 do 70 evrov prispevka. Ob tem je poudarila, da je vlada že na začetku mandata podpisala sporazum, s katerim se je zavezala, da ne bo dodatno obremenjevala stroškov dela, tako da dvig prispevne stopnje ni uresničljiv. Zatrdila je tudi, da bodo upoštevali pripombe zlasti tam, kjer zadevajo večjo solidarnost.
Kar zadeva zakon o dolgotrajni oskrbi, je ministrica po posvetu pojasnila, da je pripravljen čistopis zakona, v katerem so upoštevali tudi pripombe v javni razpravi. Po njenem mnenju pa zakon v času mandata sedanje vlade ne bo sprejet.
Razvojne spremembe zahtevajo prilagajanje
V Sloveniji je približno 19 odstotkov prebivalcev, starih nad 65 let, do leta 2030 se bo ta delež povečal na približno 25 odstotkov. Seniorji in upokojenci v strukturi prebivalstva niso homogena skupina – ljudje istih značilnosti, potencialov in potreb. Sprememba demografske strukture bo izzvala nujnost številnih prilagoditev in ukrepov.
Za oblikovanje le-teh je treba imeti solidne osnove, da so lahko ciljno usmerjeni in tako učinkoviti. Imamo pa težave že pri koriščenju in zbiranju podatkov za opredelitev potreb. Današnje razmere podaljševanja obdobja dela in povečevanja pričakovanih let življenja pa zahtevajo podrobnejše spremljanje posameznih skupin. Ob navedenem niti primerljivih podatkov ni mogoče spremljati in tako zagotavljati osnove za ustrezno politiko in pripravo pravih instrumentov – programov, financ, potrebnih kadrov za izvedbo. Smiselno bi bilo, da bi pristopi v obravnavi prebivalstva sledili demografskim trendom.
Nove možnosti na trgu dela
Z vidika trga dela imajo osebe, stare nad 50 let, dve prevladujoči možnosti. Od tistih, ki delajo, pričakujejo podaljševanje obdobja dela. Tisti, ki so izpadli iz delovnih procesov ali so se že upokojili, pa so imeli v letih krize kaj malo možnosti za ponovno vključitev na trg dela. Možnosti se zdaj, vsaj teoretično gledano, širše odpirajo. Položaj se je v zadnjih dveh letih pomembno spremenil. Doživljamo gospodarski vzpon in povpraševanje po delavcih narašča. V evidencah služb za zaposlovanje so po večini osebe, potrebne individualne obravnave. Nihče ne zanika potrebnega dopolnilnega usposabljanja in izobraževanja, ki pa žal manjka celo v specifični zakonodaji o izobraževanju odraslih.
Je pa še neevidentirana množica kadrov, ki bi glede na svoje delovne zmožnosti in znanja lahko opravljali določena dela, čeprav jih aktivno ne iščejo. Zavira jih nestimulativna zakonodaja, ki vsebuje finančne nasledke v razmerju med izplačilom plače in pokojnine v primeru plačanega dela. To je tudi časovno omejeno, pogodbeno intelektualno delo pa še visoko obdavčeno.
Oviro za delo pogosto predstavljata tudi toga organiziranost in delitev dela pri gospodarskih subjektih, ki je prilagojena dinamični, aktivni delovni populaciji srednjega življenjskega obdobja. Vsako prilagajanje zmožnostim drugačnih pa je deklarirano kot velik strošek. Verjetno gre za pomanjkanje volje za take ukrepe pri delodajalcih, dokler se potrebe še z lahkoto pokrivajo na trgu dela. Kako pa se bomo organizirali ali bolje preračunali od tod naprej? Bomo »uvažali« delovno silo – na kar, generalno gledano, že računamo – tudi za tisto delo, ki bi ga lahko opravili starejši? Bomo tudi za ta dela povečevali obremenitve socialnega standarda v državi, ki naj bo enaka za vse, socialna tudi v primeru migrantov?
Prenašanja znanj in veščin s starejših na mlajše skoraj ni v naših delovnih okoljih. So pa nujno potrebne tako normativne ureditve kot praktične uvedbe. V gospodarskih družbah imamo težave celo z urejanjem vajeništva in mentorstva v delovno aktivni populaciji, da ne govorimo o potrebnih novih oblikah, kamor naj se vključujejo kandidati za upokojitev ali že upokojene osebe.
Ravnanja, ki smo jim zdaj še priča, spadajo v fenomen staromrzništva, ki je vsepovsod prisoten. Ta pomembno vpliva na možnosti starejših oseb v družbi in na trgu dela. Želimo, da bi spoznanja, do katerih bomo prišli v okviru svetovne kampanje proti omenjenemu pojavu, in priporočila v prihodnje postala del oblikovanih politik oziroma del programov, ki so v interesu starejših. Ker je za spremembo mentalitete in odpravljanje predsodkov bistveno delovanje z mladimi vse od otroštva naprej, je pomembno, da širimo povezovanje z njimi (tako delovno kot organizacijsko) in skupaj oblikujemo predloge normativnih sprememb, predvsem pa urejanja in zagotavljanja več možnosti za medsebojni prenos znanj, veščin in izkušenj. Vlada je lani sprejela strategijo dolgožive družbe, ki vsebuje številne usmeritve in predloge za ravnanje na vseh nivojih. Strokovnjaki Zdusa so pri njeni pripravi aktivno sodelovali. Zdaj pa so na vrsti vsi nosilci nalog in tudi vsak posameznik, ki so odgovorni za to, kako bomo zamisli in predloge uresničevali.
Jožica Puhar
Kako odpraviti staromrzništvo
Mednarodne organizacije, raziskovalci, pristojni vladni sektorji in nevladne organizacije v svetu se zelo resno ukvarjajo z vprašanjem staromrzništva, včasih pri nas poimenovanega tudi »starizem«, in sicer po uveljavljenem angleškem izrazu »ageism«. Novembra lani sta AGE Platform in Svetovna zdravstvena organizacija (WHO) v Bruslju na to temo izvedla konferenco. Raziskovalci ugotavljalo, da je v svetu močno razširjeno in v družbi ni dosti poznano in priznano, ker je utrjeno v institucijah.
Po izjavah Alana Officerja, predstavnika Svetovne zdravstvene organizacije, je staromrzništvo »stereotipizacija in diskriminacija ljudi na osnovi starosti, resni družbeni predsodek s pomembnimi posledicami, zlasti za starejše. Ustvarja tudi ovire za razvoj učinkovite politike o staranju.« Opredeljujejo ga trije glavni elementi: stereotipi – kako o starejših ljudeh razmišljamo, predsodki – kako o njih čutimo in diskriminacija – kako ravnamo. Pojavlja se na vseh ravneh našega delovanja: na individualni ravni kot ponotranjeno pojmovanje vsakega posameznika, v medsebojnih odnosih ter v ravnanju, mnenjih in stališčih različnih skupin ter institucij, ki tvorijo celotno družbo. Zasledimo ga lahko na vseh področjih, pomembnih za življenje: v pravosodnem sistemu, zdravstvenem sistemu, medijih, pri urejanju prostora in okolja, delu in zaposlovanju in seveda pri posameznikih – kot osnova vsemu temu. Pojmovanje in videnje starosti se pri vsakem posamezniku z njegovim delovanjem prenašata na druge višje nivoje in druga okolja.
Zato je Svet za zdravje pri WHO sprejel resolucijo o globalni strategiji in akcijskem načrtu o staranju in zdravju. Globalna strategija pomeni svetovno kampanjo (v sodelovanju z družbenimi partnerji) boja proti staromrzništvu, krepitev vsakodnevnih izkušenj starejših, večje vrednotenje lokalnih pobud in optimiziranje odziva politike. Cilj pa je spremeniti način razmišljanja, občutenja in delovanja proti starosti in staranju.
V kampanjo je vključena tudi Evropska unija. Strokovnjaki ugotavljajo, da bo treba izvajati izbrane strategije ter narediti potrebne spremembe v zdravstveni in socialni politiki. Obstaja že vrsta pobud in pristopov tako na nacionalnih kot regionalnih in lokalnih ravneh. Med 32 državami je največji delež (75 odstotkov) takih, ki so sprejele zakonodajo proti diskriminaciji in uvedle mehanizme za njeno izvajanje, le odstotek manj jih je izvedlo informativno kampanjo, 62 odstotkov pa jih je spremenilo ali razveljavilo obstoječe zakone ali politike, ki diskriminirajo in/ali preprečujejo udeležbo starejših, ter dostop do ugodnosti, ki bi ustrezale njihovim potrebam in pravicam. Enak delež držav pa izvaja medgeneracijske dejavnosti. Različne oblike medgeneracijskega sodelovanja, ki kažejo pozitivne učinke, pa med drugimi dejavnostmi za spremembo odnosa do starosti poznamo in v mogočih okvirih uresničujemo tudi v Sloveniji. J. P
